Delo neskončnih interpretacij
V romanu Štirje v vrsti tako spremljamo prvoosebno pripoved dvaindvajsetletnega Jana, ki skupaj z očetom, dedom in pradedom odpotuje na oddih v obmorsko letovišče. Še preden pa se počitnice zares začnejo, praded mladeniča popelje na svojo domačijo, kjer mu opiše prelomni dogodek svojega življenja. Pove mu zgodbo o najdeni črni kosti, ki jo je še kot otrok koristoljubno označil za relikvijo in si tako finančno omogočil želeno šolanje. Mladi Jan je sprva zaradi prevare pretresen in razočaran, a postopoma spoznava, da se občasno »zlažeta« tudi ded in oče. Tekom počitnic tako ob njihovih različnih pripovedih in izpovedih premišljuje o tem, kaj je resnica in kaj laž. Ko se vmeša še simpatično mlado dekle in v pogovoru s štirimi člani družine spozna, da je o svoji življenjski poti še povsem neodločeno, se o tem, kaj bi v življenju sploh želel početi, začne spraševati tudi Jan. Tako se zgodba ves čas giblje med prevpraševanjem resnice in junakovo osebno neodločenostjo, pri kateri mu želijo pomagati tudi njegovi predniki.
Zgodba o črni kosti že na začetku nakaže obe tematiki, ki se vzporedno razvijata skozi ves roman. Ob junakovem razmišljanju in pojasnjevanju njegovih sorodnikov postaja jasno, da je »resničnost« odvisna od okoliščin in konteksta ter da je ni mogoče, kot bi si to želel Jan, zajeti v besedno definicijo. Ali kakor zatrjuje oče: »Dragi sin, mit o eni sami resnici je bedarija.« In res to tezo potrjujejo številne zgodbe, ki tkejo roman: izmišljeni časopisni članki, ki razširjajo okoljevarstveno osveščenost, pol-ljudske pesmi in najdene fotografije sorodnikov, ki osrečujejo ljudi … Hkrati se izkaže, da vsaka »resnica« zahteva predhodno odločitev – odločitev, ki šele prinaša resnico življenja in ki razpira horizont sreče ali nesreče. Tako je tudi laž o črni kosti postala resnica tedaj, ko je pradedu omogočila šolanje, ljubezen do muzejskega dela in nadaljevanje rodbine. In prav takšno odločitev mora sprejeti tudi najmlajši član družine, čeprav je o njej povsem neprepričan, oče, ded in praded pa mu pri tem svetujejo s svojimi zgodbami.
S takšnim razmislekom Roman Rozina prepričljivo literarizira eksistencialno problematiko. Avtor počasi skozi pogovore in zgodbe literarnih junakov odgovarja na vprašanji, kaj je resnica in kakšna naj bo življenjska pot. Na koncu romana se obe temi, ki sta se iz uvodne zgodbe izvili in ločili, ponovno povežeta. Ko si praded ob koncu počitnic poskuša vzeti življenje in si ob tem zaželi, »da bi lahko prehodil še eno pot«, spozna, »da bi se moje življenje le malo razlikovalo od tega, ki ga puščam za sabo, da bi bilo vse bolj ali manj isto«. Njegova odločitev za laž o črni kosti je bila torej pravilna – to dejanje je določilo pradedov horizont življenja in s tem potrdilo njegovo resničnost.
Štirje v vrsti je avtorjev najgloblji tekst, vendar je v primerjavi z ostalimi deli (ki jim pomanjkanja globokih razmislekov gotovo ne moremo očitati) dogajalno precej reven. Tako o literarnih junakih ne izvemo prav dosti, ti pa občasno delujejo nekoliko nerealno, zamaknjeno in skrivnostno. Toda pisatelj je monotonost, ki bi lahko nastala zaradi številnih dialogov in pomanjkanja akcije, zapolnil in presegel s svojim odličnim slogom. Ta sicer nadaljuje značilno poetiko, hkrati pa preseneča s svežimi, a ne pretiranimi metaforičnimi zasuki in z bogatim, a razumljivim besediščem. Ker je roman tudi tehnično izredno dovršen, Rozinovo preigravanje besed odpira številna nova razumevanja, ob večkratnih branjih pa bralec spoznava, da je čisto vsak stavek postavljen na svojem mestu premišljeno in s tem k obravnavani tematiki prispeva nove pomenske nianse. Štirje v vrsti bo prav zaradi svoje globoke tematike nekatere bralce gotovo pritegnil, druge, željne več dogajanja, pa najbrž odbil. Kljub temu je brez dvoma literarno delo neskončnih interpretacij.
Pogledi, let. 4, št. 5, 13. marec 2013