Knjiga - Leposlovje

Milan Dekleva: Svoboda belega gumba. Spremna beseda Jani Virk. Cankarjeva založba, Ljubljana 2011, 251 str., 24,94 €

Milan Dekleva je že v romanesknem prvencu Oko v zraku začrtal za svoje umetniško delovanje značilne tematske poudarke, saj se je posvetil tesnobi pred smrtjo kot načinu človeške eksistence. V najnovejšem romanu z naslovom Svoboda belega gumba to misel stopnjuje in nadgradi: življenje je polno preskokov, ki človeka potiskajo naprej skozi čas.

Spremembe, dogodki in zgodbe so sicer del vsakdanjega sveta, vendar nasprotujejo našemu načinu bivanja. Silijo nas naprej, v staranje, proti smrti, ali z besedami protagonistke Tajde: »Nobene prave obrambe nimamo pred nenadnimi spremembami ... v naravi. V telesu. V duši.« Naš primarni način bivanja ni v tesnobnih dogajanjih, ki napovedujejo naš konec, temveč v Trenutku, ki s seboj prinaša brezčasnost in večnost. Živeti namreč pomeni živeti Trenutek, brezčasje, ki ne prinaša sprememb, preskokov in smrti. »Trenutki so, v nasprotju z zgodbami, vedno smiselni.« Glavno eksistencialno vprašanje, na katerega v svojem delu odgovarja Milan Dekleva, se torej glasi: Se da zamrzniti trenutek?

Roman se prične s smrtjo Tajdinega moža, ki postane rdeča nit celotnega romana, nato pa junakinji sledimo po različnih postajah življenja. Njena življenjska pot je preplet iskanja občutkov večnosti in njihove izgube. Vsak doživeti Trenutek vedno ostro prekine sprememba ali dogodek, ki s seboj prinese minevanje, tesnobo in melanholijo. Uživanje v večeru dalmatinske pokrajine prekine spodletelo ljubljenje, lepoto jazzovske glasbe moževa nezvestoba, mladost očetova odstranitev z univerze ... Med najbolj pretresljivimi dogodki izstopajo obleganje Sarajeva, teroristični napad na španskih železnicah, moževa smrt in odtujitev otrok.

Drugo plat romana predstavlja problematika sodobne genetike in kloniranja, ki stopa na mesto stvarnika, sodobni svet, ki brezglavo hiti, hladni medčloveški odnosi ... družba, ki človeku ne pusti biti in mu ne pusti živeti Trenutka. Tajdino družbeno nerazumljenost avtor romana odlično predstavi skozi njene odnose z ljudmi. Za večino ljudi je Tajda le žena uspešnega znanstvenika, za Tadeja, moževega sodelavca, le romantična trofeja, za svoje otroke je očetova partnerica, kriva propada zakona. Edini, ki jo razume, je njen mongoloidni vnuk, s katerim na koncu romana odide v »kraljestvo rož«, v »razprostrtost bivanja«, v »nihanje biti in niča«. Vendar postane to literarno sredstvo, ki nam o protagonistki nalašč ne pove ničesar, moteče, saj o sebi ne spregovori niti Tajda sama. Tako ostaja glavna junakinja romana precej prazen in nedoločen lik.

Nihanju med doživetimi Trenutki in dogodki ustreza tudi avtorjev slog. Večnost poskuša Dekleva opisati z dolgimi, liričnimi pasažami, ki so grobo prekinjene z ostrim, narativnim slogom (poznanim iz zbirke kratkih zgodb Izkušnje z daljavo). S tem tudi na slogovni ravni mojstrsko ustvari vzdušje neskončnosti, v katero se zareže kruta zgodba. Žal pa je Dekleva pri tem ponekod nedosleden. V nekatere dogodke in pogovore, ki bi zaradi svoje udarnosti zahtevali pust in strog jezik, se priklatijo neustaljene besedne zveze in liriziran jezik, ki nekoliko pokvari ritem in ostrino.

V Svobodi belega gumba avtor poda izdelano filozofsko misel eksistencialne problematike, ki jo spretno naveže na sodobne probleme genetike, znanosti in družbe. Odnosi med liki so taktično premišljeni in izdelani. Prav tako je dogajanje, z izjemo nekaterih redkih mest, slogovno zelo dobro podprto. Še največja pomanjkljivost je nedoločenost protagonistke, ki ob vprašanjih, kdo živi Trenutek in koga naj družba pusti biti, zmanjšuje udarnost glavne misli. Brez omenjenih slabosti bi novi roman Milana Dekleve sijal, tako pa ostaja na še vedno visoki ravni njegovih predhodnih proznih del.

Pogledi, št. 16-17, 10. avgust 2011