O mestu dveh imen
Svoj celovečerni prvenec Piran – Pirano je zastavil precej neslovensko neskromno. Režiserji, ki krojijo domač filmski prostor, se večinoma ukvarjajo z zgodbami, ki se vrtijo predvsem okrog intime in lovijo duha časa, formalno pa radi preizkušajo meje in zmožnosti svojega izraznega medija, nasprotno pa se je Vojnović odločil za presenetljivo klasično filmsko formo in tematsko polje, ki bi ga prej pripisali režiserju v zrelih letih kot mlademu avtorju, ki se s prvim filmom poskuša umestiti v obstoječ režiserski kanon. Teme, ki jih razvije v svojem prvencu, so »težke«, zrele, nadčasovne in nadnacionalne, formalno pa se drži načel standardne naracije, z zaokroženo zgodbo brez praznih mest, a razgibano v dinamično, kompleksno pripovedno strukturo, pri tem pa ves čas pazi, da kljub kompleksnosti ohranja jasnost.
Scenaristično izhodišče srečanja domotožnega tržaškega ezula (Boris Cavazza), ki se je pred partizani rešil z maratonskim plavalnim dosežkom, in sočno brbljajočega piranskega Bosanca (Mustafa Nadarević), ki se je naselil v njegovem stanovanju in se poročil z njegovo nekdanjo simpatijo (Nina Ivanišin), na prvo žogo ne ponuja ravno najbolj razburljive pripovedne zasnove, a ga Vojnović razveja z vrsto stranskih likov in razbija s časovnimi elipsami. Tako komorno, med štiri stene ujeto in na iskanje skupnega komunikacijskega kanala obsojeno uglaševanje dveh starih mačkonov s krizo identitete dobi globino in dinamiko, s premikanjem med dvema časovnima premicama in preklapljanjem med intimnimi prizori v interierjih ter skupinskimi prizori s statisti v eksterierjih pa zgodba pade v enakomerno valujoč ritem in postane ne le pripoved o treh mladih ljudeh različnega rodu, ki jih je vojna usodno zaznamovala in jim zavozlala poti, ampak tudi meditacija s temo ljubezni, pripadnosti in identitete ter pogled v najbolj problematično obdobje slovenske polpretekle zgodovine.
Tisto, kar ob zadnjem nekoliko preseneti, je, da Vojnović, ki se je v domačem tisku uveljavil kot eden najbolj prepoznavnih glasov generacije, rojene v času Titove smrti, sicer dregne tja, kamor si večina ne upa bezati, vendar se vzdrži vsakršnega komentarja in uravnoteženo problematizira tako fašizem kot narodnoosvobodilni boj. Zgodovinsko ozadje torej ni nič več kot zgolj to – ozadje, ki likom (in mestu Piran, enemu izmed glavnih junakov filma) ponuja kontekst delovanja in določa njihove usode –, tematsko pa ostane neizkoriščeno. To pa ne pomeni, da je brez šarma: po dolgih letih se po slovenskem filmu spet sprehajajo čisto pravi partizani v pomečkanih titovkah in volnenih nogavicah – sicer precej manj pompozno, kot so se znali v časih jugoslovanske povojne patriotske, narodnograditeljske evforije, pa vendar nalezljivo nostalgično.
Piran – Pirano je seveda tudi film o mestu, ki je malo slovenski, malo italijanski in malo od vseh tistih, ki so vanj prišli, ko so bili Italijani iz njega pregnani. Največ živosti in pristnosti Vojnović vnese v film s tem, da kozmopolitskost mesta poudari z eklektično jezikovno mineštro, z žmohtno mešanico jezikov, navad in težkih usod, ki kipijo med piranskimi zidovi, za zasanjanimi, cvetoče načetimi fasadami, potopljenimi v barve rojstnodnevnih konfetov. Različni jeziki se mešajo in trkajo, dokler se na koncu med sabo ne razveljavijo, komunikacija pa se reducira na govorico emocij, v kateri se končno lahko vsi sporazumejo. Piran – Pirano je film z močnim čustvenim nabojem, a mu uspe obdržati ravnotežje, tik preden bi utegnil treščiti v pretirano sentimentalnost. V svoji prevladujoče trpki atmosferi, podčrtani s temno fotografijo (Radovan Čok), vedno najde prostor za duhovite replike. V tem negovanju komičnega v težkih situacijah je nekaj specifično vojnovićevskega – ali pa vsaj nekaj, kar bolj kot našemu svetu pripada krajem južno od meje, ki se je v multietnično tkivo nekdanje skupne države zažrla takrat, ko so partizani dokončno prišli iz mode. Ta lahkotnost v težkem, problem transnacionalne identitete in multikulturnost dogajalnega prostora so tri prepoznavne poteze, ki jih lahko najdemo tudi pri Vojnovićevih literarnih Čefurjih, sicer pa Piran – Pirano vstopa v filmski prostor s povsem drugačno, veliko bolj umirjeno energijo kot Vojnovićev objestno inovativni literarni prvenec.
Pogledi, oktober 2010