Jani Virk in Vlado Kreslin
Iz oči v oči
Virk: Vlado, ko sva pred sedmimi, osmimi leti prvič nastopala skupaj na Dunaju, ti si igral kitaro in pel, jaz bral iz ene od svojih knjig, sva v nekem trenutku z založnikom Wieserjem postala tvoja nenačrtovana spremljevalna vokala in začela peti s tabo Namesto koga roža cveti, na vsa pljuča, kot dva ostarela, porejena dunajska dečka (Wiener Sängerknaben), čeprav je sicer najin pevski domet omejen. Polna dvorana naju ni kaznovala s paradižniki in jajci ali vsaj kozarci, ki so bili vsepovsod po mizah. Takrat sem zelo neposredno doživel, koliko poezije in občutka je v tvoji glasbi in besedilih, kako sugestivno podirata pregrade, če ju doživiš od blizu. Se spomniš, kje te je kot odraščajočega mulca prvič zadela poezija? Je bil to jesenski, zimski veter, ki nosi melanholijo čez prekmursko ravnino, so bile to meglice nad Muro v kakšni jasni, zvezdnati noči, ali kakšno ljubezensko čakanje na klopci v parku ob beltinškem gradu?
Kreslin: Pravzaprav se ne spomnim niti enega sošolca, ki bi hodil v glasbeno šolo, kaj šele, da bi kdo razkazoval svojo občutljivost z zanimanjem za poezijo. Ne vem, a smo bili taki mačoti ali taki houdri? Sem bil pa popolnoma v prozi, romanih. Šele v začetku sedemdesetih sem začel recitirati Doorse: »... the body of his mother rotting in the summer ground, he fled the town, left chaos and disorder back there over his shoulder. One morning he awoke …« Do poezije sem prišel prek rokenrola. In potem še malo pozneje potreboval besedila za pesmi. Šef banda Horizont Iztok Černe je rekel, ti prebereš največ knjig, ti boš pisal tekste. Pa saj podobno je bilo pri skupini Who. Fantje so se odločili, da bo besedila pisal Townsend, ker je edini pravilno črkoval besedo unconsciousness.
Ko sva že pri tistem najinem Dunaju; takrat te še nisem dobro poznal in me je presenetilo, ko sva naslednji dan zavila v trgovino z muzikalijami in si kupoval note za kitaro. Pozneje sem ugotovil še, da imaš kitaro celo v pisarni, v službi. Tudi sam sem nekoč poučeval angleščino s pomočjo kitare. A dviguješ svojo in delovno vnemo sodelavcev s tem, da si kaj zagodeš, ali pa si le tu pa tam potolažiš dušo? V tvojem zadnjem romanu naletimo na popolno fascinacijo glavnega junaka s Santano, legendarnim latinokitaristom. A tudi tebi pomeni vsaj delček tistega, kar pomeni tvojemu junaku?
Virk: Moja zgodba s kitaro se vleče iz časov tako imenovane smučarske gimnazije v Škofji Loki. Pozimi sem zmrzoval najprej na ljubljanski avtobusni postaji, se napol pri zavesti nekako privlekel do Škofje Loke, od neprespanosti in avtobusne zguncanosti komaj kaj dojemal med poukom, potem pa se po navadi v IMV-jevem zmajanem kombiju, v katerem je skoz špranje pihalo z vseh strani, škatla za gretje pa je namesto toplote proizvajala smrad po prežgani nafti, popoldne običajno odpeljal na trening na Stari vrh, Sorico ali Krvavec. Vsako zimo sem med treningi potem (na srečo, bi rekel zdaj) staknil kakšno pljučnico ali pretres možganov, pa sem za nekaj tednov obležal doma, in potem še kakšen teden potegnil, ker se mi ni ljubilo nazaj v šolo. V tistih srečnih tednih sem bral vse mogoče debele romane, se s kaset učil italijanščino ali francoščino, enkrat pa sem si čas skrajšal z Dylanom in se na kitaro naučil tiste tri, štiri akorde, kolikor jih rabiš za Knockin' On Heaven's Door. Potem sem dvajset let obračal naokrog te štiri akorde, da je še mene vedno bolj bolela glava od njih, doživel satori, da če se še papige lahko naučijo govorit, se bom pa ja tudi sam lahko naučil malo drugače igrati kitaro, se vpisal v privatno glasbeno šolo in čez nekaj let prišel do stopnje, da zdaj za silo zaigram kakšne Stonese, Floyde, Hendrixa, Nirvano, Red Hot Chillije ali kakega lažjega Santano.
Kitaro imam v pisarni bolj kot fetiš, pravzaprav kot amulet. Rad imam kitare, zaradi zvoka, zaradi oblike, zaradi ambienta, ki ga ustvarjajo: saj veš, kako pravi Ivan Minatti, nekoga moraš imeti rad, pa čeprav je to kitara, dodajam. Ne igram pa v službi nanjo skoraj nikoli, kakšen sofisticiran poslušalec bi glede na mojo raven igranja to kljub vsemu lahko imel za glasbeni mobing: tu pa tam pa pride k meni kdo, ki res obvlada kitaro, kaj zaigra in naredi iz službe čisti užitek. Santana ni blizu samo junaku mojega zadnjega romana, seveda je eden mojih najljubših kitaristov, zvok njegove kitare me odpelje v iste pokrajine kot romani Garcíe Márqueza. Ti in Santana?
Kreslin: Santana je bil tudi del mojega odraščanja. Leta 1970 smo gimnazijci med počitnicami delali na Dunaju in si ogledali filma Easy Rider in Woodstock. Septembra smo takoj naročili iz Anglije prvo plato Santane. José Chepito Areas na kongih, ha, ha! Potem smo imeli še drugo plato Abraxas z Black Magic Woman in potem enkrat pozneje še Caravanserai. Ves čas sem z bandi tudi preigraval njegove komade. Me je pa pred kratkim šokiralo njegovo priznanje v reviji Rolling Stone, da je pred leti poskušal narediti samomor.
Virk: Mene pa njegova izjava izpred let, da je v neki, mislim da mehiški cerkvi, nenadoma zagledal Marijo. Čisti nadrealizem.
Kreslin: Prav zares. Pri tebi pa me je tudi začudilo, ko sem izvedel, da si bil aktiven športnik, košarkar in smučar. Zdaj sicer že vem, da lahko dober pesnik tudi dobro avto vozi, pa vseeno: kje si prej »zadihal« – sam, s peresom v roki, ali kot del razigrane športne ekipe ?
Virk: Košarka me je vedno privlačila kot igra, sam sem zares treniral smučanje, tja do konca gimnazije, ko so nas potem zbasali v tisto noro jugovojsko. Najprej sem se z nekakšno smučarsko enoto potikal po Sloveniji (Bovec, Pokljuka, Škofja Loka), načeloma smo imeli proste izhode, ker naj bi hodili trenirat na smučišča, mi pa smo se seveda takoj za mejo kasarne raztepli kamor koli že, do ljubic, domov ali gostiln, pa je neki oficir, logično, ponorel, in so nas poslali naprej na Kosovo.
Smučanje je strašno lep šport, za vedno so se mi vtisnili v gene vsi tisti ledeniki, sončni zahodi nad Dolomiti, belina snega. Sicer pa nisem imel glave za smučanje, svoja tekmovalna leta sem preživel napol v megli in se prevečkrat počutil tako, kot bi se denimo Camusov Tujec na smukaški progi v Wengnu, šele ko sem pozneje začel pisati kratke štorije, sem začutil nekakšno kompaktno identiteto, okrog katere sem se počutil domače.
Kreslin: Kolikor vem, imaš precej dobre stike z lektorati za slovenski jezik, ki delujejo na univerzah po svetu. Kaj od slovenske literature pa te mlade, ki se učijo slovenskega jezika, najbolj »zašarmira«?
Virk: Saj si sam videl, ko smo bili lani skupaj na turneji po Poljski in Ukrajini. Neposreden stik z avtorji, žive besede v jeziku, ki ga študirajo, pa še kakšen dodaten bonus, kakršnega si jim takrat prinesel ti s svojo kitaro. Sicer pa pomenijo ti lektorati ogromen kapital, tam med študenti nastaja neprecenljiv micelij za stik s slovensko kulturo, samo da mi kot nacija brez prave vizije tega ne znamo razumeti, kaj šele primerno izkoristiti. Pred dnevi sem bil na lektoratu na rimski La Sapienzi, osupel sem bil nad tem, pa zraven še ganjen, s kakšnim žarom se na desetine mladih Italijanov uči slovenščino in kako iznajdljivo se lotevajo interpretacije in prevodov slovenskih tekstov. Samo še enkrat več sem doživel, kar sem vedel že prej: peščica lektorjev naredi več za slovensko kulturo kot večina birokratskega državnega mehanizma, ki brbljanja evrobirokratov marljivo prevaja v slovensko birokratščino in skoraj da ne naredi kakšne suverene geste, ali pa je sam ne zmorem odkriti. Zato se mi zdi poskus ukinjanja slovenskih lektoratov po svetu brezsramna neumnost in odraz latentne slovenske (tokrat kolektivne) suicidalnosti, odločna gesta v smeri samoukinitve.
Kreslin: Nekajkrat sem tudi sam nastopil za te študente in opazil, da so edini, ki v svojem okolju kaj vedo o Sloveniji. Tega bi se naša država res morala zavedati.
Pišeš prozo in poezijo. Saj ne mislim, da je pisanje poezije samo v navdihu, in tudi sam klešem in obračam tistih nekaj pesmi za glasbeni album cele mesece, pa vendar – letos sem se pisanja proze lotil tudi sam (tudi odnehal, he, he) in ugotovil, da je pisanje romana res trdo delo. Kako je s tem pri tebi? A roman dolgo nastaja? A imaš celo zgodbo v glavi, preden jo zapišeš, ali raste in se sproti razvija?
Virk: Če pametujem, bom rekel, da je pisanje romana, to smo že večkrat slišali, borba težke kategorije. Včasih se mi zdi podobno kiparstvu, samo da tam klešeš skulpturo iz gmote marmorja, tukaj pa tekst iz nematerialnega sveta imaginacije. Sam pri pisanju romanov najprej vidim nekaj prizorov, ki nastajajo v podzemni jami imaginacije na način stalaktitov, postavim nekaj glavnih likov, preostalo pa je po navadi odvisno od ritma stavkov in moči, da ta ritem, ki pozneje včasih tudi spreminja prvotno zamišljen potek zgodbe, vzdržim do konca ... Mogoče pa je tole pravo mesto, da te vprašam, kdo so tvoji avtorji, recimo slovenski pesniki, ki ti pridejo najbolj blizu?
Kreslin: Milan Jesih, Feri Lainšček, Niko Grafenauer, Janez Menart …
Vračam vprašanje!
Virk: Srečko Kosovel, Edvard Kocbek, Gregor Strniša, Dane Zajc, Milan Jesih, Milan Dekleva, Tomaž Šalamun …vsi, ki širijo kozmos pesniške besede in ustvarjajo presežno senzibiliteto, s katero prodirajo vedno globlje v nerazložljive registre sveta, ki udomačujejo do njih še neznane odtenke in pomene besed, tako kot so Bach, ali Hendrix, ali Santana iz vesolja zvokov v svoje instrumente lovili dotlej neznane zvoke ali Picasso, van Gogh, ali Schiele na svoja platna iz vesolja barv in oblik povsem nove linije in kombinacije. Podajam nazaj: in tvoji slovanski in svetovni pesniki?
Kreslin: Izet Sarajlić, ki sem ga, žal, zamudil na zadnjem nastopu v Ljubljani, Robert Frost, pred kratkim sem odkril Raymonda Carverja. Sicer pa sem študiral nemščino (kot ti, he he) in mi je blizu tudi Goethe s svojimi temnimi Črnošolci in Ribiči. Kaj boš zdaj rekel ti?
Virk: Miłosz, Tuwim in Brodski od Slovanov, od drugih … hja, počutim se kot otrok v slaščičarni, ki se med desetinami slaščic ne more odločit za nekaj najljubših: Pessoa, Neruda, Jimenez, García Lorca, Rilke, Paul Celan, Octavio Paz in še vrsta drugih. Strašne se mi zdijo recimo tudi latinskoameriške pesnice, Sara de Ibanez, Alfonsina Storni, Juana de Ibarbourou, Gabriela Mistral, Olga Orozco. Sama čista poezija.
Tudi na tvojih zadnjih dveh zgoščenkah, Cesti in Drevoredu, je veliko poezije. Povej mi, se odmikaš od trše rokerske linije, značilne za nekatera tvoja prejšnja obdobja, da je v fokusu več prostora za poetično, ponekod melanholično ali refleksivno lego, kjer so vedno bolj v ospredju besedila?
Kreslin: Saj veš, spreminjajo se časi, mi z njimi, naše pesmi pa z nami. Kljub temu je vsebina enaka. Pred petindvajsetimi leti sem pel To ni političen song, zdaj pa Lahko noč, nesporazumi sveta. Ko si mlad, pravilno razmišljaš, da je treba spremeniti, izboljšati svet. Pozneje ambicije zmanjšaš, v Krasnem novem svetu pojem zdaj: »… stopi, mladi mož, nič se ne boj, vsak nasmeh, ki podariš ga, je dvakrat tvoj!«
Virk: Da, časi se spreminjajo, tako pravi tudi stari Dylan v eni izmed svojih legendarnih pesmi. Glej, Dylan in Cohen te spremljata že iz mladosti. Kako si ju doživel letos na koncertih v Ljubljani, ko na odru, obtežena z leti, delujeta nekako brezčasno, skoraj breztežno potopljena v svojo glasbo in besedila?
Kreslin: Cohena sem gledal že nekajkrat in ta zadnja turneja je res kot nekakšna razširjena meditacija. Ali maša. Sicer pa, kot praviš, prav potopljena sta. Pri obeh se mi tudi zdi, da sta nekako prostovoljno, asketsko osamljena. V Beogradu sem bil na koncertu s srbskim pisateljem Vladom Bajacem, ki je Cohenov osebni prijatelj, in se pogosto slišita po telefonu, vendar se mu Cohen v Beogradu ni oglasil. Pred Dylanom smo pa dvakrat igrali in nihče ni opazil, od kod in kako se prikaže na odru.
Kar precej samotno mora biti tam na vrhu. Pa tudi na turnejah. Mi pa hodimo s svojo publiko k šanku, haha! Šalim se.
Okej, okrog Cohena se je napletla tista zgodba s prevarantsko menedžerko, zaradi katere je šel na to dolgo turnejo, Dylan pa nenehno, brez nekajletnih pavz, odigra po sto petdeset koncertov na leto. Skoraj brezčasna, nam nedojemljiva motivacija.
Virk: Ko pišeš besedila, si sam, v studiu je s tabo nekaj ljudi, na koncertih potem običajno velika množica ljudi? Kako preskakuješ med temi položaji?
Kreslin: Na začetku je pesem, ki jo komu zapoješ ali zaigraš. Prva običajno ni tvoja. Potem moraš napisati še svojo. Oboje je organsko in resnično. Past se skriva tam, kjer jo poskušaš ujeti, ukrotiti in zapisati v večnost, torej posneti. Tam jo lahko pokvariš, izgubiš. Pogosto slišimo, da je koncert boljši kot plošča. Tudi sam sem raje na odru. Se pa tudi v studiu včasih zgodijo nerazložljive čarovnije in nastanejo magični posnetki.
Virk: Podobna dinamika med posameznikom in množico nastaja tudi v športu, navsezadnje si dejavno vpleten v šport že od evforičnega obdobja slovenskega smučanja do košarkarske in predvsem nogometne evforije zadnjih let. Kaj je zate šport, ima v katero koli duhovno smer kaj presežnega, formativnega, ali je bolj biznis, sociološki fenomen za nadzorovanje in (če odpišemo redke pobalinske ekscese) neškodljivo trošenje energije množic, ki so tu pa tam v zgodovini razsule kakšen krivičen družbeni red (pa potem pogosto naredile še bolj krivičnega …)?
Kreslin: Spomnim se prvega spoznanja, ki me je spreletelo, ko sem na nogometni tekmi v domačih Beltincih prvič opazil, da sem starejši od nogometašev. Da tudi sam ne igram več nogometa in da čedalje starejši navijamo za mladeniče, kot nekakšni vampirji črpamo njihovo energijo, pijemo pivo, se bašemo pred televizorji, in mislimo, da se zanimamo za šport. Drugič sem se zamislil, ko za Beltince niso igrali več samo Beltinčani, ampak tisti, ki smo jih lahko kupili. Naenkrat opaziš, da v bistvu navijaš za denar. Sicer pa je tisti beltinski nogometni razcvet prav prijetno, »svetsko« prepihal vas. Na cesti si lahko srečal nogometaše Afričane, Ruse, Bosance …
Virk: Nasilje je kaznivo, ti pa si itak naseljen s široko, toplo prekmursko dušo. Ampak vseeno, povej, te kdaj prime, da bi koga pretepel? Se kdaj vprašaš, ko vidiš množice pod odrom in veš za množice ljudi, ki so ostali tam zunaj v razvalinah svojega sveta zaradi nenadzorovane merkantilistične lakomnosti ali politične brezobzirnosti, kdo nas oddaljuje od tega, da kot skupnost, ki naseljuje precej privilegiran del sveta, na vsaka štiri leta preskakujemo iz ene skrhane človeške skupnosti v drugo skrhano skupnost, v kateri je vedno manj solidarnosti, senzibilitete, preprostih in preglednih človeških odnosov. Je kriva človeška narava na splošno, suicidalni gen v slovenski naravi, ovčja plat te narave ali kaj? Kakšen je Huxleyjev Krasni novi svet v slovenski izvedbi – tematiziraš ga tudi v eni izmed pesmi na zadnji cedejki?
Kreslin: Kot aktiven muzikant, ki igra za kralje in berače in je, kot bi rekel slovenski politik, precej »na terenu«, imam vsak teden pod odrom tisoče ljudi, malo manj tudi za odrom. Vidim, kako smo si potacali to državo. Pa saj to vidimo vsi. No, vsakdo malo drugače. Meni se zdi začetek katastrofe že tam, ko učiteljica otroku prečrta zeleno sonce. V šolah dušimo ustvarjalnost in nagrajujemo ubogljivost, pridnost in povprečnost.
Pogosto pa me ravno muzika pripelje do širokih, ustvarjalnih in toplih ljudi, in ti mi vračajo vero. Sicer imaš pa ti tudi precej opravka z ljudmi. Zaposlen si kot urednik na nacionalni televiziji. Se kdaj »stepeta« tvoja svobodomiselnost in kreativna neobrzdanost avtorja z disciplino, organiziranostjo in podrejanju urednika skupnemu, programskemu cilju?
Virk: Seveda, pri tem pa upoštevam svojega sodnika v ringu, ki pazi, da nobeden od njiju dokončno ne zmaga, drugega ne potolče do konca.
V kaj verjameš v življenju, kot roker, pesnik, kot človek? Čisto preprosto: zakaj je vredno živeti?
Kreslin: Ravno danes je obletnica Lennonove smrti. Pesem Imagine izpade zdaj še bolj imaginarno kot takrat. Sicer pa v eni od pesmi na Drevoredu, Poj mi pesem, naštevam življenje, hrepenenje, svobodo, tovarištvo, prijateljstvo in odličnost, ki si jih je treba pridobiti, in na drugi strani žlehtnobo, faušljivost, povprečnost ter hlapčevstvo, ki bi se jih bilo dobro znebiti.
Verjamem v naivne ljudi, ki jih dandanašnji čas razglaša za tepce.
(Pogovor je bil objavljen v tiskani izdaji Pogledov, številka 19 / 20, 15. decembra 2010.)