O klasični filologiji včasih
Zdaj je izšel drugi del oziroma nadaljevanje njegovih spominov z naslovom Zasilni pristanek. Kot avtor pojasnjuje v uvodu, pisanja sprva ni želel nadaljevati zaradi obremenjenosti s strokovnim delom. Poleg tega ga je skrbelo, da se dogajanje iz povojnega časa vsebinsko ne bi moglo kosati z vznemirljivostjo in napetostjo mladostnih spominov v času vojne, opisanih v prvi knjigi, in bi tako z nadaljnjim pisanjem svoje bralce razočaral. Vendar je Gantar na dolgo prigovarjanje prijateljev, znancev in tudi popolnih neznancev svoje spomine vseeno nadaljeval.
Tokrat se je odločil za nekoliko drugačen pristop: namesto kronološkega opisa svojega življenja je avtor želel predstaviti predvsem vlogo in usodo klasične filologije v povojnih časih (k čemur ga je spodbudil dr. Franc Pediček, ki je za svojo stroko, pedagogiko, storil nekaj podobnega). V skladu s tem načinom pristopa k pisanju je Kajetan Gantar v prvih nekaj poglavjih opisal tudi spomine na antiko iz svoje (že v Utrinkih opisane) mladosti. Tako v Zasilnem pristanku opisuje svoje prvo predavanje o antični Grčiji, ki ga je poslušal še kot osnovnošolec, opisuje, kako je na poljanski gimnaziji pomagal reševati latinske in nabožne knjige, podrobneje kot v prvem delu predstavi svojo študijsko pot in inštruiranje, s katerim je preživljal sebe in svojo družino. Vendar je težiščni poudarek druge knjige spominov na dogajanju po zagovoru disertacije, s katerim je v Utrinkih zaključil opis svoje poklicne poti. Avtor nam predstavi predvsem svoje zgodnje in poznejše prevode, študijski obisk Pariza, potovanje v Grčijo in bizantološki kongres v Ohridu, ki si ga je financiral sam, svoje težave pri iskanju zaposlitve ter delo v državni administraciji, in kako je po dolgih letih le dobil mesto asistenta na oddelku za klasično filologijo. Gantar opiše tudi svoje sodelovanje z Mohorjevo družbo, pritiske, ki jih je bila deležna klasična filologija v jugoslovanskem šolskem sistemu, Sovretovo smrt, njemu posvečene spominske večere in odkup njegove knjižnice, s katerim si je seminar oddelka za klasično filologijo precej opomogel (zaradi strmoglavljenja letala na Narodno in univerzitetno knjižnico je ta namreč skoraj povsem pogorel). Na ta osrednji tematski poudarek avtor naveže tudi bolj osebne spomine, spomine na svojo družino in zakonsko življenje. Še enkrat opiše svojo poroko, ki jo je, kakor pravi, prvič »odpravil preveč na kratko«, predstavi stanovanjsko stisko in rojstvo hčerke Celine, svojo selitev in selitev svojih staršev. Posebno poudari povojne težave svojega očeta pri iskanju zaposlitve, s čigar smrtjo (leta 1965) Zasilni pristanek tudi zaključi.
Vsako avtobiografsko spominsko delo je vedno pisano, kot je razvidno že iz same besede, »po spominu«. To pomeni, da so vsi opisani dogodki vpeti v globok subjektivni in čustveni spekter, ki prežame celotno dogajanje. Osebe, zlasti tiste, ki jih je pisec srečal zgolj bežno, pa so v tekstu predstavljene izrazito pozitivno ali negativno, povsem črno-belo. Čeprav bi pisec avtobiografskega spominskega dela poskušal svojo zgodbo predstaviti kot zgodovinsko neoporečno, bi ga že sam postopek zapisovanja po spominu postavil na tanko linijo med resničnostjo in domišljijo. V spominskih zapisih se torej nahaja predelan in prečiščen opis različnih dogodkov iz piščevega življenja, ki so predstavljeni na izrazito oseben način.
Gantarjevi deli nista v tem primeru nič drugačni. Tako Utrinki ugaslih sanj kot Zasilni pristanek sta v vseh pogledih pristni spominski avtobiografski deli. Avtor se ne spreneveda, da bo natančno in objektivno popisal vse dogodke v svojem življenju; raje kar takoj prizna, da v njegovem spominu zevajo »luknje in vrzeli«, ter namigne, da bo nekatere dogodke raje zaobšel. Na pripetljaje, ki jih opisuje, Kajetana Gantarja vežejo subjektivno obarvani čustveni spomini, ki jih ne poskuša zatajiti, ampak jih prepričljivo in samozavestno izrazi. Zato obe avtobiografski deli ne želita predstavljati neke objektivne zgodovinske pozicije niti ne želita zajeti dogodkov v njihovi celotni razsežnosti, ampak se omejita na tisto bistveno: na dogajanje, kot mu je bil priča Kajetan Gantar osebno. Vse skupaj še dodatno podkrepi odličen piščev slog, ki s svojim visokoliterarnim jezikom dogodke opiše z natančno preciziranimi ter literarno oblikovanimi stavki, ki zajamejo še najmanjšo nianso osebne izkušnje. Avtorjeva sposobnost jezikovnega opisovanja celotnega čustvenega spektra se posebno izkaže pri najbolj osebnih izkušnjah, na primer ob avtorjevi poroki ali smrti očeta, ki sta opisani neverjetno subtilno.
Pravzaprav se pisec Zasilnega pristanka od takega pristopa še najbolj oddalji v poglavjih, kjer opisuje različna zgodovinska dogajanja, pri katerih ni bil prisoten v celoti ali pa jih je spremljal le z obrobja. Na teh mestih avtor navedene zgodovinske podatke, med katerimi je tudi nekaj doslej še neobjavljenih, prepleta z nereflektiranim ustnim izročilom. Taki sta na primer poglavji o Romanu Pavlovčiču, ki ga je Gantar spoznal na begunski gimnaziji v Peggezu, ali pa opis odstranitve Antona Slodnjaka z univerze.
Drugi del Gantarjevih spominov je odlično napisano, zanimivo, privlačno in na trenutke napeto branje, vendar je še bolj kot vse to pri Zasilnem pristanku bistvena njegova aktualnost. Ker so spomini pisani z izrazito osebne pozicije, ker opisujejo čas, kot ga je doživljal njihov pisec, je vloga klasične filologije predstavljena zelo prepričljivo: Kajetan Gantar bralcu tako rekoč odpre svoj svet in mu skozenj predstavi pomen znanosti o antiki v opisovanem času, v času po drugi svetovni vojni. Tako je vloga filologije v slovenski zgodovini predstavljena tako rekoč od znotraj, skozi čustveno in osebno doživljanje pisca spominov. Prav s tem pa postane Zasilni pristanek zares aktualno delo. Avtor namreč s svojim osebnoizpovednim pristopom bralcu omogoči iz prve roke, iz spominov enega največjih pobudnikov in branilcev vede o Latinih in starih Grkih, spoznati, kako se je po vojni godilo tej stari in častni znanosti, klasični filologiji. Takšno neposredno podoživljanje opisane situacije odpre možnost primerjave Gantarjeve in bralčeve izkušnje. Vsak, ki prebira Zasilni pristanek, lahko torej sooča svoja lastna doživetja vede o antiki z doživetji enega največjih slovenskih filologov. Toliko bolj pomembno je to za nas, ki se s klasično filologijo ukvarjamo tudi danes, saj lahko s podoživetimi Gantarjevimi spomini neposredno primerjamo svoje amaterske, študijske ali profesionalne izkušnje. In ker avtor piše z osebne pozicije »po spominu«, je ta primerjava toliko bolj neposredna, primerjava med včasih in danes pa torej veliko bolj pristna.
Kot že omenjeno, avtor tudi tokrat svoje spomine zaključi predčasno – leta 1965 s smrtjo svojega očeta. Vendar v nasprotju s prvim delom spominov v Zasilnem pristanku s temi besedami napove morebitno nadaljevanje: »Če mi bo dano in če mi bo usoda še naprej tako naklonjena kot doslej, bi rad opisal tudi nekaj najbolj vznemirljivih doživetij s te dolge poti.« Tretji del Gantarjevih spominov nestrpno pričakujem, upam pa, da se tudi s tem pisanje ne bo končalo. Načrtovano trilogijo bi se namreč spodobilo zaključiti še s četrtim prispevkom, seveda, v duhu antike, z manj »resno« problematiko.
Pogledi, št. 11, 13. junij 2012