Besede, ki zadevajo
Knjige brez bralcev, govori, ki gredo mimo poslušalcev, in slike brez dojemalcev so nemi kriki, ki opozarjajo na jalovost komunikacije; prav ta je verjetno najpogostejša tema slovenske kratke proze zadnjih let. Zavest o tej carverjevski problematiki, ki jo je v slovensko literaturo prinesel Andrej Blatnik, ima za logično posledico minimalistični pristop k pisanju. Avtorji skušajo z besedno askezo besedam vrniti vsaj nekaj njihove čistosti in učinka. Med tistimi, ki ubesedujejo spodletelo verbalno sporazumevanje z novo svežino, je tudi Roman Rozina.
Tematizacija nemoči besed ne pomeni, da avtor sam zapade pod ta urok. Nasprotno! Rozina pisanje in pripovedovanje vidi v prvi vrsti kot osmišljanje, kot nekaj, kar naj bi bilo polno smisla in pomena, zato njegova dela niti za hip ne zdrsnejo v prazno besedičenje. To je veljalo že za njegov drugi roman Galerija na izviru Sončne ulice (2010), ki se je uvrstil med deset nominirancev za letošnjo nagrado kresnik (peterica bo znana 23. maja), in še bolj velja za najnovejšo knjigo, zbirko kratkih zgodb Šumijo besede domače. Priljubljeno kratkoprozno temo praznega besedičenja, komunikacije brez tarče, sporočil, ki ne najdejo naslovnika, in redkih katarzičnih trenutkov, ko se to vendarle zgodi, Rozina tu v vsaki zgodbi obdela nekoliko drugače, a vsakič z izvirnostjo in občutkom.
Prvo zgodbo, Zasuj me z besedami, avtor, ki se nenehno poigrava z besedami, označi za »razgibano«. Taka je predvsem zaradi več prvoosebnih pripovedovalcev, ki si besedo podajajo kakor žogo. Vrtijo se okrog istega motiva: časopisa oziroma časopisnega članka o pisateljih in knjigah, ki da potrebujejo več finančne pozornosti. (Tovrstno metodo menjave pripovedovalcev je avtor uporabil že v drobni knjižici s tridelno zgodbo Relativnosten triptih z vrtnico, prav tako v obeh najdemo povezovalni predmet, časopis oziroma vrtnico, ki potuje od rok do rok.) Zgodba se začne z govorom predsednika DSP na Dnevih knjige, ki razpreda o današnji poplavi knjig ter obratno sorazmerni povezavi med množičnostjo in kakovostjo; nato poziva predsednika vlade in druge, naj knjigi namenijo več denarja, saj je »knjiga danes nedvomno podcenjena, usoda njenih avtorjev je odrinjenost na družbeni rob.« Njegove besede žal ne padejo na plodna tla, ker so poslušalci, s predsednikom vlade vred, nekam zaspani in zdolgočaseni. Govor, ki se odvija pred njihovimi očmi, je zanje očitno le formalnost, forma brez vsebine; vsebina odplava mimo, kakršnakoli že je. Pripoved nadaljuje pisec članka o tem dogodku, ki je imel članek pripravljen vnaprej in mu ga je nastopajoči z improviziranjem govora povsem pokvaril. Vnaprej pripravljen članek je še ena gola forma, ki je sama sebi namen, njegove vsebine očitno ni nikomur mar. V članku piše, da si pisatelji želijo odpravo davka na knjige, štipendije, financiranje prevodov in podobno, toda: koga to sploh zanima? Rozina, ki ga skrbi, »da bomo izgubili besede, da bomo kot akvarijske ribice samo še prazno odpirali usta in bolščali drug v drugega«, si postavlja isto vprašanje in poišče odgovor tako, da se v nadaljevanju zgodbe pomudi še pri uredniku, trafikantu in različnih bralcih tega časopisnega članka. Trafikant meni, da je pisanje v časopisu »mlatenje prazne slame«, in iz izkušenj ve, da se bo prodalo le malo izvodov. Boji se, da bodo neprodani časopisi njegovo trafikico spremenili v »grobnico papirja«, ga zasuli z besedami. Tako v nas zbudi občutek, da besede uporabljamo res neodgovorno, da z njimi ravnamo potratno in potrošniško. Neka pivka kave ima pred seboj razgrnjen časopis le zato, da ne more nihče prisesti in da ni sama, a besede nekako ne najdejo poti do nje. Avtobusni potnik nad časopisom jé sendvič, tako da vanj zbira drobtine in ne smeti po tleh. Prav ob tem prizoru si zlahka predstavljamo, kako junaku iz ust mezi hrana in na časopisu pušča mastne madeže. Časopis je uporabna reč, le za branje ni kaj prida. Nazadnje besedo dobi sam časopis. Veter ga nosi sem in tja, dokler ne pristane na vetrobranskem steklu avtomobila in povzroči nesrečo. Žrtvovani voznik je avtor uvodnega govora z naslovom Zasuj me z besedami – in besede ga zasujejo. Pisatelj ob tem ugiba: »Morda pa so se le besede vrnile k tistemu, ki jih je izrekel? Je z besedami, ki jih nihče noče, vedno tako?« Pred nami je dobro izpeljana zgodba, ki nam sporoča, da besede niso prazna slama, ker prinašajo realne posledice in lahko odločajo celo o življenju in smrti. Pri Rozini ni naključij, samo videti je tako. Kakor ni naključno sporočilo te in drugih njegovih zgodb, tudi ni naključje, da v njegove besede ne bomo zavili ostankov hrane za na kompost, temveč jih bomo z veseljem prebirali, saj učinkujejo s prvinsko močjo.
Vodoravno in navpično je bolj »umirjena« zgodba, ker se v njej pretežno leži, osrednje mesto pa zavzame preprosta miselna igrica. Bolnik z rakom v bolniški postelji rešuje križanke. Poigrava se z različnimi pojmi oziroma besedami in jih razvršča v dve kategoriji, vodoravno ali navpično, ki sta poljubni ravno toliko, kolikor je poljubna vsaka vez med označevalcem in označencem. Ko naposled vstane iz postelje, ne dvomi več, da je človek navpičen in da k tej kategoriji sodijo tudi titanske prsi zdravniške sestre.
V naslednji, »razvneti« zgodbi z naslovom Neznosno privlačna Sara se na šolski obletnici stari znanci igrajo »pokvarjeni telefon«. Poanta te pripovedi je, da nam oči povedo mnogo več od besedi. V »zadržani« zgodbi Novo življenje Alojzija Bezjaka pripovedovalec pripravlja knjigo stotih znamenitih meščanov nekega mesta, čeprav jih toliko sploh ni. Med njimi ima status znamenitosti tudi Alojzij Bezjak, toda vprašljive narave. O njem v arhivih ni kaj dosti podatkov, zatorej mu bo potrebno stkati novo življenje; materiala, besed, je na pretek. Zgodovine ni, dokler je ne skonstruiramo, splesti jo moramo kakor zgodbo. »Občutljiva« zgodba Rad imam sneg prikazuje, kako zlahka se pustimo besedam zavesti, ne da bi vedeli, da jih narobe razumemo, da si jih interpretiramo čisto po svoje. Najprej zavedejo junaka, ki v snežnem metežu hiti na, tako si misli, zmenek s staro ljubeznijo. Nato zavedejo bralca, ki pričakuje, da bo v pripovedi, ki se stopnjuje v ritmu klasične kratke zgodbe, na koncu deležen nekakšnega zasuka. Uspešno »zgodbarsko« presenečenje pa je v tem, da se ne dogodi skorajda nič; vsekakor ne zmenek, h kateremu je junak hitel in stremel. Pripoved se poigrava z različnimi znamenji, ki zavajajo vraževerne oziroma namigujejo na to, da ima vse skupaj nek višji smisel. Zgodba Pljučni kralj »igrivo« pripoveduje o dedku, ki si v časopisne izrezke zvija tobak in potem kadi besede; najraje ima stare časopise, da lahko vsrkava zgodovino. Tudi tu nastopi pripovedovalec, ki v glavi naplete zgodbo z mnogimi podrobnostmi – in to o dogodku, ki ga ni doživel. Njegove domneve in predsodki sestavljajo, kakor sprevidi bralec, junakov mentalni konstrukt resničnosti, nikakor pa niso resničnost sama.
Zbirko krona sedma zgodba Dnevnik Ane Fink, spisana v »tožeči« dnevniški obliki. Ano, ki živi v domu ostarelih, so besede, lastne in tuje, utrudile; spoznala je, da občevanje prinaša preveč motenj in bolečin. »Kadar govorim, ljudje ne slišijo tistega, kar jim želim povedati, prav tako so iznakažena sporočila, ki jih sama sprejemam od njih. Kot da so besede izgubile utrjeno gotovost, kot da se za vsakogar od nas preoblačijo v nove pomene.« Dovolj ima ničevih naporov, da bi ljudem kaj sporočila z besedami. Dovolj vseh tistih, ki sploh ne govorijo zato, da bi kaj povedali. Izguba vere v komunikacijo z drugimi jo pripelje do pisanja dnevnika, kamor zapiše svojo odločitev, da bo z novim letom postala nema in gluha. Ker pa je vsaka človeška skupnost zgrajena na besedah, se stvari začno zapletati. V molk je potrebno drseti postopno, skoraj neopazno. A besede Ani nazadnje vendarle pridejo prav in knjiga se sklene z žarkom optimizma.
Zbirka zgodb Šumijo besede domače je nastala v skrbi za besede, tako kot je nekoč Ingoliča v pisanje gnala skrb za »gozdove domače«. Rozina si hitro pridobi naše zaupanje in odpravi vsakršen strah, da bi mu utegnilo spodrsniti in bi s tem povzročil nehotene dvome v pripovedni svet. Kak morebitni dvom v njegove besedne stvaritve je namerno izzvan in sodi k temi. Njegov slog je lahkoten, a ne plitek. Neprisiljeno in nevsiljivo se poigrava z besedami, jemlje jih za svojo snov, motiv in temo. Z jezikom se skuša pretipati do neke skrivnosti, odkriti ključ ujemanja vsega, povezati na videz naključne posameznosti v celoto, ki namiguje na neki višji načrt. Zgodbe nove knjige so ravno prav čudaške, da so prikupne, zlasti pa so berljive in pomenljive; tako v ničemer ne zaostajajo za enako prikupno Galerijo. Uspeva jim tudi to, da presegajo bralčev horizont pričakovanja, a tega ne počno na grob, drastičen in šokanten način, temveč minimalistično – blago, skoraj neopazno, mimogrede.
Pogledi, št. 10, 11. maj 2011