Pričevanje, ohranjeno v prevodu
Dragi Wilhelm Baum,
imate prav, dnevnik Tomaža Olipa je »čudovit«, še več kot to, vrh tega pretresljiv, takšen, ki ostane. Zdi se mi, da bi si ta dokaz o biti človek ter biti živ pokopan daleč od svobode – in to prav v gozdu – želel še v svoji zadnji uri predati kot izročilo vsem tistim, ki so odprti in ki hočejo ostati odprti za v nebo vpijočo tragiko bivanja v »tretjem rajhu«. Ecce homo! Ah, ko bi le mogli najti izvirno slovensko besedilo! V branje ste mi dali nekaj resničnega, tako resničnega kot že dolgo ne, in vsako vrstico Tomaža Olipa bom shranil v časti.
Prisrčno,
Vaš Peter Handke.
Da, prosim, pošljite mi Vašo Knjigo imen (Buch der Namen).
To Handkejevo pismo pove skoraj vse. Natisnjeno je kot faksimile rokopisa v nemščini, tik za portretno fotografijo Tomaža Olipa na začetku knjige, katere naslov se v slovenskem prevodu glasi Kot ptič, zaprt v kletki. Dnevnik Tomaža Olipa. In kdo je, slovenskemu bralcu gotovo neznani, Tomaž Olip?
Bil je nezakonski sin, rojen leta 1913 v Selah na avstrijskem Koroškem. Preživljal se je kot hlapec in gozdni delavec. Leta 1939 je bil vpoklican v nemško vojsko, a je kmalu dezertiral in si poiskal zatočišče v Jugoslaviji. Po njeni okupaciji leta 1941 se je vrnil v Sele in si spomladi 1942 nedaleč od vasi zgradil skrivališče. Poleti istega leta je začel pisati dnevnik, v katerem je lapidarno, za vsak dan le nekaj stavkov, opisal svoje življenje in preživljanje v tem obdobju, stike z domačini ter tudi s partizani. Kot dober poznavalec pokrajine, severne strani Karavank, je bil partizanom vodnik, nekajkrat je bil tako lahko priča njihovemu delovanju, tudi nasilju. Vendar se partizanom ni pridružil. V začetku decembra 1942 je bilo njegovo skrivališče izdano, Olip pa aretiran. Na temelju njegovega dnevnika je gestapo aretiral večjo skupino domačinov iz Sel ter z Obirskega. Zaradi domnevnega ali dejanskega sodelovanja s partizani so bili Olip in dvanajst domačinov obsojeni na smrt; 29. aprila 1943 so jih obglavili na Dunaju. Preostali so bili obsojeni na zaporne kazni.
Olip je svoj dnevnik pisal v slovenščini; obsega 14 rokopisnih strani, napisanih v petih mesecih. Izvirnik dnevnika je izgubljen; domnevno naj bi bil sežgan v začetku maja 1945 hkrati z gestapovskim arhivom v Celovcu. Ohranjen pa je nemški prevod dnevnika, ki je bil priložen celotnemu gestapovskemu spisu, ki vsebuje tudi zapisnike zaslišanj. Domnevno je Olipov dnevnik iz slovenščine v nemščino prevedel gestapovec Johann Sellak, doma iz Kamna pri Velikovcu, ki je (tekoče?) govoril tudi slovensko. Ker je izvirnik dnevnika, kot rečeno, izgubljen, ni znano, ali je prevod zvest ali ne. Gradivo je v zveznem nemškem arhivu pred nedavnim odkril avstrijski založnik, sicer tudi zgodovinar, teolog in filozof dr. Wilhelm Baum, in ga sedaj s številnimi opombami in pojasnili izdal v knjigi.
Poglavji Predgovor ter Premišljevanja sta razmeroma kratki, pa vendar bralca opozorita na nekatera temeljna vprašanja, ki bi jih, če bi bral le dnevnik, prav gotovo zgrešil. Ko sem ju prebral, sem si dlje časa belil glavo, zakaj in čemu se je avtor obeh poglavij podpisal le z začetnicama E. S. Hrbtenica knjige pa je poglavje Zgodovinsko ozadje. Napisal ga je izdajatelj knjige, Wilhelm Baum, in je po moji presoji orjaško delo. Na temelju Olipovega dnevnika, gestapovskih zapisnikov zaslišanj ter številnih pogovorov s preživelimi je rekonstruiral celotno dogajanje takratnega časa (dobesedno Zeitgeist!) v prostoru med Selami, Železno Kaplo in Borovljami. Čas, ko so partizani iz Gorenjske šele začeli prodirati proti Koroški in ko so se jim tu pridruževali le posamezniki, ter čas, ko so nacisti s svojo značilno krutostjo poskušali zatreti upor. Zadnje poglavje, Epilog, je napisal Valentin Inzko. Je kot razprava o tem, kaj se človek iz zgodovinskega spomina, iz travme, lahko nauči za sedanjost in prihodnost.
V knjigi je na več mestih povedano, da so selske žrtve (p)ostale pojem v krajevnem zgodovinskem spominu. Vendar tako, da je Tomaž Olip iz njih nekako negativno izločen. Če Olip namreč ne bi bil pisal dnevnika, se gestapo prav gotovo ne bi dokopal do tako nadrobnih podatkov. Zelo je verjetno, da bi bilo žrtev manj – ali jih sploh ne bi bilo. Ker je znano, kdo je gestapu izdal položaj Olipovega skrivališča bunkerja, se E. S. in Baum ne ukvarjata z vprašanjem, ali je bil Olip izdajalec ali ne. Predvsem se ukvarjata z vprašanjem, kakšen človek je bil. Zakaj je dezertiral iz nemške vojske, zakaj se je pred nacisti skril in – predvsem – zakaj in čemu je začel pisati dnevnik. Kaj se je skrivalo za zapisi »veliko razmišljal«, »bil bolj žalosten kot vesel«, »se počutim, kot da bi bil živ pokopan. Nikjer svobode zame«, »nekaj malega bral, največ pa bil zatopljen v premišljevanje«, »počutim se kot ptič, zaprt v kletki, ki se ne more premakniti«, kdaj bo »konec tega germanizma ...«, pa tudi, zakaj je sicer vodil partizane, nikakor pa se jim ni hotel priključiti.
Olip je bil očitno človek, ki je mislil s svojo glavo in se ni hotel ukloniti nikomur. Partizani mu sicer niso bili docela tuji, vendar pa so vpričo njega zagrešili umor, ki ga je tako pretresel, da je to zabeležil v dnevnik in se vprašal, kdaj bo tega konec ... Baum ob tem zapiše, da je v težkem času tudi Olipa »nosil up na boljše življenje, za katerega je upal, da ga bo našel v Jugoslaviji. Politika je bila zanj bolj ob robu zanimanja, ostajal je iskalec in dvomljivec«. Podobnega mnenja je Valentin Inzko: »Dnevnik Tomaža Olipa je pretresljiv izkaz samopožrtvovalnosti, državljanskega poguma in zvestobe. Zvestobe samemu sebi, svoji veri in svojim načelom, svoji ožji in širši domovini.«
Upor posameznika proti sistemu? In predvsem pretresljiva razprava, kako pomembno je bilo, da sta zasliševanje in sojenje potekala v nemščini, ki pa je večina obtožencev ni obvladala.
Knjiga Kot ptič, zaprt v kletki je izšla v nemščini in tako je tudi pametno in prav, saj je to morda edini način, kako širiti resnico in odpraviti znane predsodke. Za slovenskega bralca pa bi bilo seveda nujno pripraviti slovenski prevod, saj gre za delo, ki razume svet izven vsakdanjih slovenskih klišejev in zna pogledati ne le čez Karavanke, temveč tudi čez sosedov plot. Bojim pa se, da slovenski prevod ne bo mogel zajeti tistega, kar poimenujem iracionalna vsebina jezika. Ali z drugo besedo: zame, slovenskega bralca iz Slovenije, je najbolj zanimivo »ozadje«, ki ga pričara nemško besedilo, ki pa se ukvarja z nekakšno »izključno slovensko« tematiko. Denimo, kako E. S. in Wilhelm Baum pišeta slovenska imena, kako nikoli ne uporabita izraz windisch, temveč dosledno slowenisch, pa tudi spraševanje o tem, ali se je Olip počutil kot ptič, zaprt v kletki, zato, ker je poznal Gregorčičevo pesem Ujetega ptiča tožba?
Zares: sporočilo knjige je, da je mogoče preseči ločenost med ljudmi.
_
Besedilo je redakcija knjižne ocene, ki je bila prvotno objavljena v slovenskem tedniku za Koroško Novice.
Pogledi, št. 7, 23. marec 2011