Ob izidu izgubljenega dnevnika

Sekstet Javornik, med njimi tudi Tomaž Olip (stoji, drugi z leve)

09. 04. 2011

Tomaž Olip (1913–1943) je bil nezakonski sin iz družine gozdarskih delavcev. Rojen je bil v kmečko-katoliški občini Sele-Fara, kjer je leta 1920 na tako imenovanem koroškem plebiscitu kar 97 odstotkov prebivalcev glasovalo za priključitev k Jugoslaviji. Tam je obiskoval ljudsko šolo. Leta 1937 so ga vpoklicali v avstrijsko vojsko, po premestitvi v nemški wehrmacht pa je septembra 1938 skupaj z nekaterimi drugimi Selani pred napovedano deportacijo v Nemčijo pobegnil v Jugoslavijo. Delal je v Užicu in v Kragujevcu v Srbiji, leta 1940 se je vrnil v Ljubljano, kjer je z brati Jankom, Valentinom in Petrom Olipom ter s prijateljem Maksom Kelichom iz Sel kot tudi s poznejšim partizanskim vodjem Ivanom Župancem novembra 1940 s sekstetom Javornik nastopil na radiu in pel pesmi iz svoje domovine.

Po napadu Nemčije na Jugoslavijo aprila 1941 so bratje Olip in drugi dezerterji iz Slovenije zbežali nazaj v Sele. Tam je Tomaža Olipa čez zimo 1941/42 na domačem skednju sprva skrival kmet Franc Pristovnik in ga oskrboval z živili. Tomažu se je pridružil dezerter Jakob Oraže, s katerim sta si spomladi leta 1942 na Setičah zgradila bunker, v katerem sta se skrivala. Dezerterje, ki so se vrnili in živeli v bunkerjih, so imenovali »zeleni kader«. Med njimi so bili v Selah-Zgornji Kot in na Bajdišah tudi komunisti, ki so se priključili Osvobodilni fronti. Julija 1942 je v Sele prišel Ivan Županc, da bi »zeleni kader« pripravil do tega, da bi se priključil OF. Tomaž Olip je šel najprej skupaj z Maksom Kelichom v partizane na Obirsko, kjer je bil 12. avgusta 1942 navzoč tudi pri uboju nekega osovraženega gozdarja – ne da bi pri tem sam sodeloval. Kljub dvakratnemu obisku partizanskega tabora se je obotavljal, da bi se pridružil OF. Štirinajstega avgusta je vodil partizane iz tabora v Dolgi njivi za staro mejo Avstrije v Sele do policijske postaje na Kališnikovi domačiji, potem pa se je vrnil v bunker, da bi tam s svojimi prijatelji dočakal konec vojne. Oktobra 1942 je politkomisar OF Stane Mrhar poročal, da bi za OF prišla v poštev le »Tomo« in »Maks«, ne pa tudi »Jaka« (Jakob Oraže), ki naj ne bi mogel hoditi. »Tomo« Olip je bil v tem času v skrivališču v Selah in čakal »konec germanizma«, kot je zapisal v svojem dnevniku.

Medtem se je gestapu posrečilo, da je po bitki s partizani ob Kokri zaplenil torbo, v njej pa zapise nekega »Ivana«, ki je poročal o razmerah na južnem Koroškem. Pri gestapu za »obrambo« delujoči komisar Johann Sellak je po pregledu policijskih zapisnikov prišel do spoznanja, da naj bi pri tem šlo za Županca. Poleg tega so Nemci ujeli nekega partizana, ki je pri zasliševanju v taborišču Begunje izjavil, da bi lahko gestapu pokazal pot do selskih bunkerjev. Tako je gestapo 1. decembra 1942 našel bunker, Tomaža Olipa so ujeli in ga odpeljali v svoje prostore v Celovcu, zaplenili pa so tudi njegov dnevnik.

Hkrati z Olipom je gestapo zaprl še približno 200 ljudi iz Sel, z Obirskega in iz Železne Kaple ter jih deloma zasliševal z mučenjem. V času med 7. in 9. aprilom 1943 je tako imenovano Volksgerichtshof (»ljudsko sodišče«) iz Berlina zasedalo v Celovcu. Sojenje je vodil zloglasni predsednik sodišča Roland Freisler. Obtoženih je bilo 35 Slovencev, trinajst – med njimi tudi Tomaža Olipa – so jih obsodili na smrt in 29. aprila 1943 obglavili na dunajskem deželnem sodišču. Posmrtne ostanke selskih žrtev so pokopali v Selah-Fari leta 1949. Čeprav so obsodbe ljudskega sodišča v Nemčiji in leta 2009 tudi v Avstriji razveljavili, do danes ni bilo nobenega javnega dejanja sprave in poravnave za te zločine nacističnega režima.

Pogledi, št. 7, 23. marec 2011