Hvalnica koži, ločitvi in rešnjemu telesu
Tri hvalnice, eno delo
Alojz Ihan v svojem romanu Hvalnica rešnjemu telesu opisuje privatnega zdravnika, specializiranega za mišične bolezni, ki živi v prepričanju, da je čisto vse odvisno zgolj od količine adrenalina in testosterona. Skupaj torej nič več kot zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb: adrenalin potrebujemo za redno športno aktivnost, testosteron za spolno življenje. Brez enega in drugega nastopijo težave, utrujenost in bolezen, kot se to dogaja junakovim pacientom. In zato je v mladosti nujna trda očetova roka, ki zna zaustaviti pretirano izkazovanje materinske ljubezni, ko odrastemo, pa je za navezanost in ljubezen nujen občutek gospodarja. Če to vlogo slučajno prevzame ženska, moškemu upade raven testosterona, za tem adrenalina in konča se spolno življenje, srečna zveza ter zdravje.
S tako miselnostjo pripovedovalec analizira svoje paciente in njihovo utrujenost, življenje na splošno, politiko, zgodovino, vzgojo ..., in temu ustrezni so tudi rezultati. Od tistih z nekaj zrn resnice (na primer o našem zdravstvenem sistemu, ki deluje s pomočjo državnih sredstev in ima zato na voljo le »en sam manever, petminutno ambulanto in recept«) do tistih čisto neverjetnih (na primer o industriji, ki je »ustvarila nove inštitute za enakopravnost in ženske pravice« z namenom, da bi postale ženske tiste, ki odločajo o družinskem proračunu, saj imajo »več smisla za oblikovanje gnezda in več živčnih centrov za tisoč pisanih drobnarij«). Vsem pa je lasten zelo enostaven, enostranski pogled. Čeprav pripovedovalec izpeljuje izrazito natančno, čemur ustrezajo tudi Ihanovi celostranski stavki, so izpeljave tako plitke, da se jim lahko zgolj nasmehnemo.
A prav to je pisateljev namen. Skozi celotno delo se namreč po koščkih razkriva tudi osebna zgodba pripovedovalca (tehnika, značilna za Ihanove romane), dokler nam na koncu pripovedovalec ne razkrije svojega sina, ki ga ne pozna in si ga po toliko letih niti ne upa spoznati. S tem tudi sam zapade v kategorijo svojih pacientov in celoten roman se razkrije kot avtoterapija, vse povedano pa zgolj kot lastno opravičevanje ali obrambni mehanizmi zdravnikove psihe. Dokler proti koncu ne prizna, da je »kljub vsemu zanimivo, lepo to življenje, ki se nam pretaka v globinah in nam bobneče in komaj razločno postavlja nove in nove uganke«.
Hvalnica ločitvi Brine Svit preigrava temo, ki jo obljublja že naslov. Po odlomkih namreč sledimo prvoosebni izpovedi o ločitvi zunajzakonske ljubezenske zveze med njim in njo, kot ju poimenuje avtorica. On ji sredi dne popolnoma brez obrazložitve sporoči, da jo zapušča, da se naslednji dan vidita zadnjič. Nato sledimo njeni stiski, kako preživeti čas do tega zadnjega srečanja, kaj je razlog ločitve ..., dokler se še zadnjič ne vidita, nekaj spijeta, bolj malo govorita in se za večno poslovita s poljubom.
Med to pripovedno zgodbo se vrivajo esejistični razmisleki o sami ločitvi in njeni hvalnici. Tukaj avtorica spregovori o drugačnih ločitvah: ločitvi od maternega jezika, izgubi lastne domovine, o zapuščanju svoje matere, o ločitvi med prijateljicama ... Posebnost tega dela je, da vanj vključi spletno pošto svojega prijatelja Gila in korespondenco s svojo bivšo prijateljico, kjer spregovorita o svojem prijateljskem razhodu. Ali kot zapiše avtorica: »Ne bom torej citirala drugih, ne bom govorila v njihovem imenu, pač pa jim bom odprla vrata in jih povabila v svoj tekst, kot bi jih povabila k sebi domov.«
Avtorica se torej ločitvi ne posveča zgolj tematsko, ampak deluje kot ločitev že sama forma romana: ne tematizira je zgolj vsebinsko, ampak tudi strukturno. Roman deluje skoraj tako, kot bi med seboj pomešali kratka poglavja romanov Smrt slovenske primadone in Moreno. V lirično-pripovedni slog o ločitvi, podoben Smrti slovenske primadone, zarežejo refleksivni odlomki, znani iz Morena, čemur ustreza tudi obravnavana tematika. Delo Brine Svit je torej ločitev že samo na sebi, s čimer še dodatno poudari »hvaljeno« tematiko.
Vinko Möderndorfer je svojo Hvalnico koži vzel dobesedno. Že v uvodnem zapisu opozori: »Hvalnica je po naravi pravzaprav oda, dostikrat pisana v ambrozijanski kitici. Danes ima v sodobni obliki, tako kot oda, predpisano samo vsebino.« Svoje delo torej piše kot sodobno odo (sam jo imenuje kar pesem), čemur ustreza struktura teksta, ki ga sestavlja zgolj en sam stostranski odstavek. Zapis nekoliko strukturira le z odebeljenimi črkami in kurzivo.
Hvalnica koži je vsebinsko zelo dobro razdeljena. Avtor glavne misli razdeli po časovnem traku od rojstva do smrti. Vsaka epizoda ima svoj miselni uvod, kjer je natančno opredeljen neki vidik kože, temu sledi še zgodba, ki jo pripovedovalec povzame iz svojega življenja. S tem na zanimiv način poda precej izdelano, že skoraj filozofsko-fenomenološko analizo kože.
Koža je najprej to, kar mi sploh smo: »jaz sem, ker je moja koža«. Koža je naše življenje in s kožo smo povezani s svojim rojstvom, s svojim nastankom. Koža je ves čas naša, zato lahko preko kože potujemo tudi v preteklost, v spomine, kar avtor zelo lepo predstavi s pripovedjo o tem, kako v polsnu vidi svojo mladostno sobo in pokojno babico. »Čas preteklosti se združi s sedanjostjo. Podoba sna se pokrije s podobo realnosti.«
Koža je tudi to, s čimer spoznavamo stvari okoli sebe, s čimer do nas prihaja svet. »Kar naprej se svet dotika kože in takoj po koži si svet želi dotakniti se tudi duše.« A hkrati je koža več kot zgolj spoznavni aparat: je namreč način, kako pristopamo k drugemu, k sočloveku. Z dotiki kože presežemo razpoko, ki nas loči od drugih. »Samo dotiki, bližina sokov, sline, vonjav, krvi in bolečine ne poznajo laži.« Zato se avtor v svojih zgodbah posveča dotikom in erotiki, načinu, kako prispemo onkraj sebe.
Zgodba o Indijki razkriva barvo kože, preko katere smo povezani s svojo kulturo in svojo domovino. Njena temna koža, modra, kot jo poimenuje sama, je njen rod in njeno ljudstvo. Čeprav že od rojstva živi v Angliji, ni Angležinja, ampak Indijka. In pripovedovalec nekoliko v zadregi prizna, da se do nje obnaša prav pokroviteljsko, kot da je njegova barva kože na vrhu seznama, vse druge pa pod njo.
Vendar koža ni zgolj življenje, je tudi tesnoba in smrt. Koža brez vonja, mrtva koža, koža, oprana življenja, ko se pripovedovalec še zadnjič dotakne telesa svoje mrtve matere. Hujša od smrti je zgolj zamujena koža, koža brez dotika. Takšna je koža junakovega očeta, ki se je nikoli ni dotaknil, saj ga je srečal le dvakrat v življenju. Dokler ni oče umrl in je bil dotik za vedno izgubljen.
Ker so Hvalnice dela, ki so nastala pod posebnimi pogoji, so napisane tako, da bralca spodbujajo k medsebojnemu primerjanju, iskanju razlik in podobnosti. In ker so avtorji med seboj tako različni, hkrati pa tako podobni, ker obravnavajo različno problematiko in vendar vključujejo podobne motive, celotna zbirka odpira nešteto interpretacij in pomenov.
Tak je na primer odnos do domovine, ki ga obravnavajo vsi trije. Ihanov zdravnik razume domovino izredno stereotipno, ob njej razvija misli o pomehkuženem slovenskem narodu, ki so ga skozi zgodovino potolkli različni zmagovalci. Edini pisateljici v zbirki domovina prinaša občutek odtujenosti, od nje je pobegnila, vendar je s tem marsikaj pustila za seboj. Vinko Möderndorfer po drugi strani zapiše: »Jaz pa sem se počutil tako zelo doma ... V tujini zelo doma ...« in se čudi nad občutkom narodne pripadnosti. Podobno vsi trije obravnavajo odnos do matere, ki je za Ihana zgolj zatiralka otrok in moža, za Brino Svit hladna in nevoščljiva, za pisca Hvalnice koži pa ljubeča oseba, ki je do svoje smrti večno tudi del naše kože.
Podobnosti in razlike med deli postavijo obravnavane motive v povsem novo luč. Ker ob branju stopijo dela skupaj v medsebojni dialog, so različni problemi tematizirani močneje in bolj pestro. Bralec se ves čas giblje od ene Hvalnice h drugi, jih med seboj primerja in vrednoti. Enostransko obravnavane probleme dopolnjuje z drugimi pogledi, tiste globlje premotri z nasprotnimi. S tem te kratke knjižice stopijo v prav posebno igro pomenov in interpretacij, ki vsa tri dela poveže v odlično celoto. In prav zanimivo bo v prihodnosti slediti, kako se bodo v ta dialog vključili nadaljnji izidi.
Pogledi, št. 24-25, 14. december 2011