Sto spominov in nekaj knjig
Besedila v zbirki Sto romanov in nekaj komadov so smiselno razdeljena na tri tematske sklope. V prvem in najobsežnejšem delu najdemo besedila o različnih proznih delih, o nekaterih romanih, ki jih je avtor prebiral v mladosti, o sodobnejših prevodih klasike, zraven se znajdeta še Piki Jakob, življenjepis »literarnega papeža« in esej o slovenski leposlovni klasiki. Eseji drugega dela zbirke se posvečajo predvsem poeziji, slovenski in tuji, novejši in starejši, v tretjem delu pa lahko najdemo nekaj besedil o različnih starejših vinilkah, na primer o The Dark Side of the Moon Pink Floydov ali pa o Odpotovanjih Tomaža Pengova. Bralec bi tako ob hitrem pregledu kazala morda pomislil, da je knjiga zbirka literarnih in glasbenih kritik. Pa vendar je Zupanovo pisanje daleč od kakršne koli kritike (na kar opozori celo avtor sam), četudi se v svojih besedilih pogosto posveča novim izdajam in prevodom. Kaj lahko torej bralec od knjige sploh pričakuje?
Pričakuje lahko značilno Zupanovo pisanje, esejistično formo, razdeljeno na manjše odseke, ki jih prežema lirična vsebina. Zupan piše manj o samem »objektu« eseja in precej več o samem sebi, o svoji mladosti in študentskih letih, pa nekaj o lastnem občutenju knjige ali albuma. Njegova besedila zaznamuje značilna, ponavljajoča se zgradba: običajno na začetku preberemo kak krajši citat, ki mu sledi krajša prigoda ali spomin, ponavadi iz mladosti. Potem je tu opis avtorjevega prvega stika z delom, sledi mu čisto kratek opis romana ali plošče, morda kak zgodovinski podatek, esej pa se praviloma zaključi s sintezo lastnih spominov, opisanih v uvodnem delu, in literarnega ali glasbenega dela, ki se mu besedilo posveča. V eseju o ameriški pesnici Luise Glück tako avtor zapiše: »Osebno raje berem pesmi, ki jih, grobo rečeno, 'razumem' in v katerih najdem arhitektonsko in dramaturško urejene dele svojega življenja, ali pa življenja, ki bi ga rad živel, ali pa življenja drugih, katerega odtenke sem sposoben ponotranjiti in jih lahko čutim, kot bi bili moji lastni; nezdružljivo povezani z mojimi željami, izkušnjami in strahovi.« No, čeprav Zupan piše o pesmih, ki jih rad bere, pa ne bi mogel bolje opisati svojega lastnega sloga esejev. V njih piše o delih svojega življenja ter življenju drugih, o albumih, pesniških zbirkah in romanih pa piše tako, kot bi jih ponotranjil, kot bi bili njegovi lastni, nezdružljivo povezani z njegovim življenjem.
In zdaj še zadnje in pravzaprav ključno vprašanje: zakaj sploh brati Sto romanov in nekaj komadov? Ker so, na primer, eseji napisani v izjemnem slogu, ravno prav začinjenem s pesniškim jezikom, metaforami in besednimi igrami. Ker je Zupanov jezik gladek in tekoč, besedilo pa se bere lahkotno in razumljivo. Potem zato, ker je Zupan pretanjen opazovalec družbenega stanja in klime; zelo pogosto opisuje čas, v katerem je preživljal svojo mladost, v katerem je odraščal in študiral, občasno pa lucidno komentira sodobno literarno sceno ali kak drug fenomen. In zadnji razlog: četudi avtor govori o različnih knjižnih ali glasbenih izdajah manj kot o samem sebi, o slednjih piše privlačno in zanimivo, pri čemer z različnimi primerjavami pokaže izjemno poznavanje književnosti. A ne zgolj književnosti, Zupan je odličen poznavalec celotne umetniške produkcije, saj literarne spomenike mnogokrat primerja tudi z likovno umetnostjo pa z glasbo ali filmom. Sto romanov in nekaj komadov je gotovo zbirka izjemno napisanih besedil, a ta besedila bolj kot o književnosti in glasbi govorijo o samem avtorju, o njegovih spominih, izkušnjah, prepričanjih, o njegovem okusu. Kdor bi si želel izvedeti kaj bolj konkretnega o Hermanu Hesseju, Petru Handkeju, Robertu Bolañu, Rimbaudu, Tomažu Pengovu in ostalih, pa naj raje poseže po kakšnem drugem delu.
Pogledi, let. 5, št. 17, 10. september 2014