Vojna z drugimi sredstvi
Če imamo v danski poslastici Oblast možnost vpogleda v medijsko delovanje fiktivne danske vlade in njene predsednice ter razmerja med glavnim medijskim gurujem in vse uspešnejšo novinarko, ki (»Spoiler alert!«) preraste v ljubezensko zgodbo brez politične vrednosti, pa v Hiši iz kart množice navdušuje kongresnik Frank Underwood, machiavelli ameriške politike, ki v boju za oblast ne izbira sredstev. V politiki šteje le uspeh, učinkovitost je edino merilo, si plen ali plenilec, je vodilo njegovega delovanja. Smetišče politične zgodovine je v Hiši iz kart polno častivrednih posameznikov, ki so se namesto na sposobnost preživetja in vzpenjanja po prehrambeni verigi zanašali na boginjo sreče in propadli. Vzporednice s slovenskim esteblišmentom so jasne.
Med fikcijo in resničnostjo
Machiavelli se ni motil, ko je v bibliji politične filozofije opisal kruto usodo tistih, ki jih je Fortuna povzdignila v vladarje. Ti, ki so si vladanje zagotovili »po milosti drugih«, so po njegovem obsojeni na neučinkovitost in propad. »Tisti, ki jih je sreča napravila vladarje, s tem niso imeli posebnih težkoč. Imajo jih šele, ko so na prestolu.« Zveni znano? Že bežen pogled na slovensko politično realnost nam pokaže vso ranljivost vladarke, ki ji je usoda namenila glavno vlogo v domači politični nadaljevanki. Manko boja za oblast (v pozitivnem smislu) ter politične socializacije imata za posledico rezultatsko luknjo, zaradi katere je ogroženo njeno politično preživetje.
Si predstavljate reakcijo slovenskega Franka Underwooda na smelo idejo zunanjega ministra, ki bi želel mediirati med Vzhodom in Zahodom ter bi s tem nasmejal svetovni diplomatski zbor, s predlogom pa poskrbel za zardevanje vseh državljanov? Da o fiasku z nepremičninskim zakonom ne izgubljamo besed. Odgovornost res nima domovinske pravice v politiki Slovenije. Namesto da bi se politična arena napolnila s krvjo nesposobnih in moralno oporečnih vladarkinih namestnikov, se premierka »po milosti drugih« le otepa sprejemanja odločitev. Pod preprogo pa počasi in vztrajno raste (pre)velik kup problemov.
V politiki te k sprejemanju odgovornosti vedno prisilijo močnejši, v slovenski politični kloaki pa tega mesta nihče ne želi oziroma ne zmore zavzeti. Poglavitna točka razhajanja med fikcijo TV-serij in politično resničnostjo Slovenije tako ni v malenkostih – tudi pri nas imamo piarovsko-novinarske »odnose« (Oblast) oziroma grabežljive, oblasti željne posameznike (Hiša iz kart) –, temveč v sami logiki vladanja. Če sta v obeh fiktivnih političnih realnostih učinkovitost in jasna vizija na prvem mestu, se pri nas zdi, da smo obsojeni na stopicanje in iskanje hipnih rešitev brez jasnega odgovora, kam sploh želimo, odgovornost za neuspehe in malverzacije pa je tako ali tako že pregovorno imaginarna kategorija.
Med realnostjo in fikcijo
Morda bo leto 2014 z (vsaj) dvojnim pohodom na volišča vendarle točka preloma. Konzumenti politike bomo imeli možnost nagrajevanja ali kaznovanja opisanega delovanja, svetovalci za javno podobo politikov pa bodo imeli ogromno dela, da svoje naročnike – predvsem iz koalicijskih vrst – predstavijo kot zmožne reševanja množice nakopičenih problemov. Tudi najboljši politični spini namreč težko nadomestijo manko vsebine ter rezultatov. Več kot sto trideset tisoč brezposelnim je vse težje prodajati vsebino izpred šestdesetih let kot relevanten faktor političnega odločanja. In prav je tako. Volilne teme bodo pokazale, ali smo se, tako konzumenti kot tudi (predvsem) generatorji političnih vsebin, iz fiktivnih nadaljevank naučili osredotočiti se na prave probleme družbe oziroma države.
Zato bodo že volitve v Evropski parlament ter lokalne volitve, zelo verjetne državnozborske pa še toliko bolj, test pripravljenosti vseh akterjev političnega sveta na vsebinski boj za oblast. Le z vsebinskimi kampanjami bomo dobili vladarja s potrebno legitimnostjo ter učinkovito agendo, ki bo »zmogel in znal« napraviti preboj iz krize. V kolikor bodo osrednje točke kampanj spet zasedle teme, namenjene zastiranju pravih problemov družbe (ne pa brezposelnost, gospodarski razvoj in tuje investicije), je na spremljevalcih politike, da zahtevajo pravi fokus, le upamo pa lahko, da bodo pametni svetovalci že prej končno doumeli bistvo trenutka ter ponudili odgovore za prihodnost.
Politični šov se bo nadaljeval, na nas pa je, da se odločimo, ali bomo zgolj pasivni spremljevalci, kjer nam vsebino servirajo drugi – kot v primeru TV-nadaljevank –, ali pa bomo aktivno vstopili v igro in jasno in glasno podali svoje zahteve. Družbeni mediji nam v večji meri kot doslej omogočajo sredstva za podajanje zahtev. Uporabimo jih pametno.
Tistim, ki nas ne bodo upoštevali, pa pokažimo pot na politično pokopališče.
_
Domen Uršič je projektni vodja pri podjetju Neuroagencija, d.o.o.
Pogledi, let. 5, št. 8, 23. april 2014