Po dvajsetih letih
V dvajsetih letih se je slovenska družba v marsičem spremenila, sedanje globalne turbulence jo postavljajo pred še radikalnejša vprašanja o smereh razvoja. Splošno občutje atomizacije v svetu popolne zvezanosti vsega z vsem je paradoks globalizacije, ki je s finančnimi pretresi pokazala tudi zahodu svojo temno stran. Tudi pri nas se delimo vse povprek, enkrat je ena, drugič druga poklicna, socialna, generacijska, geografska, etc. skupina na tapeti kot dežurni krivec za vse naše tegobe. Kultura more biti eden redkih preostalih referenčnih okvirov, prostorov srečevanja. To pa prav zato, ker v svojem demokratičnem temelju nosi možnost za emancipacijo različnih pogledov in praks, ali drugače: kulturno polje je potencialno križišče identitetnih krogov. Kolikokrat smo razpredali o kreativnosti kot razvojni paradigmi in pri tem bolj ali manj prikrito dvomili o smislu svojih lastnih besed, saj smo po tihem preveč verjeli v gospodarsko rast, dodano vrednost ipd. In premalo v kvaliteto življenja. Danes se zdi tovrsten pogled veliko bolj realističen. Ekonomija, ki nas je naravnost začarala, je izgubila vlogo edine zveličavne, domnevno racionalne in k nenehnemu napredku stremeče sile. Kultura v širokem pomenu besede lahko pomeni dinamično silo, ki prek nenehne kritike in hkratne kreacije odpira nove prostore sobivanja.
Kultura zdaj nima neke širše družbene relevance. Priznava se ji parcialna, lahko bi celo rekli dekorativna vloga. Sama po sebi dobronamerna odločitev za samostojno ministrstvo je verjetno ohranila stabilno raven javne podpore slovenski kulturi, a je ob tem prinesla tudi relativno getoizacijo. Da je to tako, nas prepričuje tudi usoda Nacionalnih programov za kulturo, ki naj bi bili celostni strateški dokumenti, v praksi pa gre bolj ali manj za delovne načrte ministrstva za kulturo. V krovnih vladnih dokumentih se kultura pojavlja v obrobni vlogi. Svojevrsten indikator stanja je tudi davčna politika, ob subvencijah izjemno pomemben instrument vsakršne, tudi kulturne politike. Finančno ministrstvo tukaj običajno uporabi argument, da izjeme rušijo sistem. Tako ni bilo posluha za predloge o ukinitvi obdavčitev honorarjev za umetniška dela. Nasprotno, pred leti se je stopnja obdavčitve za del avtorjev celo povečala, pač sočasno s povečano obdavčitvijo avtorskih honorarjev nasploh. Prav tako za zdaj nismo znižali, kaj šele odpravili davka na knjigo. Vlaganja gospodarstva v kulturo še vedno prinašajo zanemarljivo davčno olajšavo. Nakup knjig in umetniških del ni več del dohodninskih obračunov.
Kulturniki naj bodo zadovoljni s svojim resorjem. Seveda ima vsakokratna ministrica ali minister s sodelavci v rokah številne instrumente, ki bolj ali manj pomembno vplivajo na pokrajino slovenske kulture. Pred tem si ne moremo zatiskati oči. Kljub temu pa pretiravamo z mitizacijo ministrske persone, z glorifikacijo ali demonizacijo njenih odločitev. Gledano nekoliko z distance, je kulturno ministrstvo izrazito zabetonirana struktura. Osrednji problem je tako imenovani javni sektor oziroma javni zavodi, katerih delovanje pretežno financira država v višini blizu 60 odstotkov proračunskih izdatkov. Ta segment je v svojem bistvu ostal nespremenjen vse od socialističnih časov. Javni zavodi se zaradi neustrezne zaposlovalne paradigme, načina financiranja, neavtonomnosti vodenja, nedorečenosti struktur upravljanja oziroma njihove odgovornosti in drugih okoliščin spreminjajo v socialne institucije, kjer niso v prvi vrsti programski presežki, ampak ohranjanje delovnih mest. Zdaj se s kompleksnim problemom reforme javnega sektorja v kulturi ukvarja posebna delovna skupina na ministrstvu za kulturo, katere član sem tudi sam. Da je prevetritev nujna, vemo že dolgo. Šele finančna kriza in z njo povezana finančna neperspektiva sta nas pripeljali vsaj do poskusa reševanja problema. Zavedati se moramo, da smernice delovne skupine ne bodo dovolj, zadostovala ne bo niti odločenost ministrice, da premakne zgodbo z mrtve točke. Brez široke politične podpore bomo priče zgolj kozmetičnim popravkom. Če še naprej ne posežemo v ustaljeni model funkcioniranja, se lahko ob sedanjih turbulencah poslovimo od ideje o dinamični in ambiciozni kulturni politiki.
Po eni strani javni sektor tone v okostenelost, po drugi strani pa blokira druge pomembne segmente kulturne politike. Za množico nevladnih institucij ostane premalo sredstev, da bi jim lahko zagotovili ustrezne produkcijske pogoje (pustimo tokrat ob strani dodatne travme – predvsem filmski sklad – za katere ni toliko kriva struktura financ ali neustrezna zakonodaja in prej ko slej simbolizirajo nemoč tranzicijske kulturne politike kot take). Na prvi pogled bi sicer lahko dejali, da s povečevanjem števila samozaposlenih v kulturi krepimo individualno iniciativo. A tudi ta trend je zgolj kazalec gašenja socialnega požara. Zgovorna je pokojnina tistih umetnikov, ki jim država plačuje prispevke – nekaj sto evrov oziroma pod pragom revščine. Njihovo upanje je skoraj misteriozno izredno povišanje, ukrep, ki ga država po demagoškem uporu tako imenovanih poštenih upokojencev izvaja z očitnim neugodjem. Strukturna fiksiranost proračuna za kulturo se kaže tudi v skromnih sredstvih za investicije v infrastrukturo (te bodo ob krizi tudi prve na udaru). Verjetno zato zgolj obnavljamo in dozidavamo, pa še tukaj nam prvotne konstrukcije polzijo krepko onkraj načrtovanega.
Nihče ne ve, kakšno družbo bomo imeli pojutrišnjem. Sam si želim, da to ne bi bil kak bolj ali manj mehak totalitarizem ali kaos darvinističnih bojev. Umetniška hotenja in intelektualni napori sodijo v samo osrčje demokratične tradicije. A zavedati se moramo, da niso nekaj samoumevnega. Včasih je lahko odmrtje povsem neslišno in nevidno. Takrat se vprašanja o konceptih ne zastavljajo več.
Pogledi, 16. junij 2010