MCenzije
Ne se hecat z jezikom
Izšel je prenovljeni SSKJ. Za približno 190 evrov – približno zato, ker ga ponujajo po različnih, tržno zelo premetenih variantah, vključno z neko iks tablico kot bonusom – si lahko kupite ključ do bogatega besednega zaklada.
Dosežek? Mogoče. Dogodek? Dvomim.
Toda še preden je bil slovar deležen kakšne relevantne kritike ali sploh odziva, so se oglasili moralisti in pozvali ljudi, naj ga ne kupujejo, ker so avtorji družino po novem opisali kot »skupnost enega ali obeh staršev z otroki«.
V dosedanjih izdajah SSKJ je bila družina definirana kot »zakonski par z otroki ali brez njih«. Po mnenju Zavoda za družino in kulturo življenja so avtorji s to spremembo »v slovar neposredno vključili teorijo spola, ki zanika pomen očetovstva in materinstva za razvoj otroka«.
Prosim, bodite pozorni na ta vrstni red: najprej očetovstvo, šele potem materinstvo. (Samo povem.)
Dotični socialno-sociološki desničarji naj mi ne zamerijo, če jih imam za fanatike. Vsakdo, ki se ukvarja s slovenščino, je na svoj način fanatik. Proceed at your own risk.
Slovencev se drži ta lažni sloves, da s slovenščino lepo ravnajo in da jim zanjo ni vseeno. To je privid. To ni res. To širijo akademski slovenisti, da bi dobili več družbenega priznanja za svoj nesebični trud in več sredstev za znanstvenoraziskovalno dejavnost. Kot ključarji dostopnosti do jezika pa s to iluzijo legitimirajo podobne izjave politikov, kadar je na kakšni proslavi oportuno povedati nekaj spodbudnega o našem jeziku, domnevnem konstitutivnem elementu slovenske nacionalnosti in državnosti.
Skrb establishmenta za slovenščino ne sega dlje od uradnih fraz o Brižinskih spomenikih, skromnih uspehov leksikografov in uzurpacije živega jezika s strani lektorjev.
Na drugi strani pa imamo spontano, profesionalno in neprofesionalno govorečo in pišočo, vendar indoktrinirano in neizobraženo bazo. Ta je najbolj srečna, če lahko samoiniciativno predlaga nove slovenske ustreznice za selfi, eno bolj bedasto od druge; če se zapiči v novo slovarsko definicijo družine; ali če nekoga privoščljivo okrca, ker je pozabil postaviti predmet zanikanega glagola v rodilnik.
Kdo naredi kaj koristnega in konkretnega za slovenščino? Nihče nič. Lektorji posiljujejo novinarje – no, tem je v glavnem vseeno, ker so v povprečju funkcionalno nepismeni in jezikovno netalentirani – z najbolj neumnimi in nelogičnimi pravili, po drugi strani pa odvračajo pogled od najhujših napak novinarskega jezika, če le niso v direktnem nasprotju z osnovami slovnice.
Tako recimo še posebej Delovi lektorji – ampak to se potem širi kot ebola – trdijo, da beseda »taliban« formalno/tehnično ni samostalnik moškega spola, kot bi jo vsak še tako nepismen Slovenec v trenutku prepoznal in jo brez težav postavil tudi v množino, temveč je v originalu (v paštunščini) že v množini – ednina pa da je »talib«.
Ali si lahko predstavljate kaj bolj trapastega kot idejo, da bi moral jezikovno ozaveščen Slovenec spoštovati pravila obskurnega tujega jezika, ki ga ne zna, ga ne zanima in za katerega verjetno še ni niti slišal, in na račun kvazikozmopolitskega lektorskega intelektualizma zanemariti lastni, v resnici prirojeni posluh za materinščino, da bi se priklonil arabskemu obrazilu za množino!
V dobrih, starih časih jezikovnega liberalizma se nihče ni obregoval ob poslovenjeno obliko priljubljene rock skupine The Rolling Stones: kratko-malo smo rekli (in zapisali) Stonesi – in tako dobili množino množine. Pa se ni svet podrl. The Rolling Stones so v Sloveniji pač Stonesi.
Seveda pa se v takih primerih vedno najde kak pameten Slovenec, ki opazi ali se spomni, da to ni logično in bla-bla-bla, da ni prav ali da vsaj ne more biti pravilo, češ, v primeru skupine The Beatles pa smo se vendarle izognili dvojni, podvojeni, angleško-slovenski množini in bendu po naše rekli kar Beatli. Pa kaj? Saj so ponekod rekli tudi Beatlesi.
Jezik je že res sistem standardiziranih pravil, vendar je tudi sistem izjem in odstopanj. Vseh primerov ne moremo sumirati pod kapo končnega števila pravil. Ni pravila, ki bi ustrezalo vsem primerom – seveda pa partikularizem (individualizem) izjem ne ustreza slovenskemu vedenjsko-bivanjskemu vzorcu.
Vsakdo, ki se bodisi poklicno, strokovno ali pa iz osebne objestnosti ukvarja z normiranjem slovenščine, to dela po svoje. Skupno vsem tem ljudem pa je samo eno: njihove metode so dosledno in brez izjem protinagonske in antiintuitivne. To sicer ni njihov cilj, toda nedvomni in neizogibni rezultat njihovih prizadevanj je, da so ljudem otežili in celo zagrenili govorjenje in pisanje v slovenščini. Vzeli so jim veselje in užitek ob pravilnem (javnem) izražanju. Onemogočili so jim, da bi se z relativno lahkoto naučili slovensko in se permanentno, tako rekoč vseživljenjsko izpopolnjevali v dobrem in učinkovitem – poudarjam: dobrem in učinkovitem, ne lepem; lépo in lepó je v jeziku nekaj drugega – komuniciranju.
Ker jezik je nagon. Pustiti mu moraš prosto pot, da ne zakrni, a človeka pri tem vendarle usmerjati, da ne zaide na stranpota.
In tako smo končno prišli do Stevena Pinkerja.
Steven Pinker je povedal vse: »Pisanje je nenaravno. […] Govorjena beseda je starejša od človeške vrste. Pisana beseda pa je novejši izum, ki ni pustil nobenih sledov v človeškem genomu, zato se je moramo s trudom učiti vse otroštvo in še čez.«
Pisanje je nenaravno! Ena najbolj logičnih, samoumevnih trditev, kar sem jih kdaj slišal – pa vendar tudi najbolj šokantna!
The Sense of Style: The Thinking Person’s Guide to Writing in the 21st Century. (Stilni čut? Občutek/Smisel za stil?Vsekakor: Vodič za pisanje v XXI. stoletju za mislečega človeka.)
Problem s slovenščino je, da jo je akademija strokovno uzurpirala. Skrb za jezik je treba prizemljiti, komercializirati, liberalizirati, celo neoliberalizirati. Kaj je za jezik huje, kot da nima stika z realnostjo? Vrnimo slovenščino govorcem in piscem. Dajmo jim navodila za uporabo, ki jih bodo razumeli. Dajmo jim priročnike, ki bodo izhajali iz prakse. Ljudje ne rabijo kabinetnega sranja teoretikov, ki v življenju niso pisali drugega kot nezmotljive znanstvenoraziskovalne tekste. Stilni in jezikovni priročniki v Sloveniji ne obstajajo – razen kot interni, dobro varovani, a bombastično abstraktno promovirani seznami pravilc lektorjev v tem in onem mediju. Ali ste vedeli, da ima stilno-jezikovni priročnik celo CIA? V tujini se tako rekoč vsak vohun zaveda – in najdite mi poklic, ki ima navidez manj zveze z jezikom! –, da je obvladovanje jezika ključ do učinkovitega izražanja, učinkovitega opravljanja svojega dela, karkoli že človek dela.
Se opravičujem za to aktualistično primerjavo v tako eteričnem, nadčasovnem (kon)tekstu, ampak odnos do slovenščine je podoben odnosu do politike: vsako blebetanje je dobro, da le nekaj rečemo, če nas kdo kaj vpraša – šele v primerjavi s tujino pa kot Alenka Bratušek ugotovimo, da je vse skupaj neučinkovit bullshit.
Napisal bom knjigo z naslovom Slovenščina za telebane ali Stil za telebane. To bo best-seller. V njej bodo približno take reči:
•Angleška beseda »bullshit« ne pomeni »sranja«. Gre za »nakladanje«. Recite bobu bob, ne. A veš, tisto, ko hočeš nekaj povedati, pa ne veš kaj ali se ti ne ljubi in kar nekaj govoriš. Naj vas ne zapelje domnevno grda, predrzna, neformalna beseda. Ena beseda iz vas ne bo naredila stilista. Še najmanj pa »sranje«.
•Nikoli, ampak res nikoli ne naglašujte besede »aneks« (»áneks«) na zadnjem zlogu (»anéks«), kot učijo lektorski glasnogovorniki na RTV Slovenija. Ne dovolite, da iz vas delajo bedaka. Nobenega zagotovila nimate, da se ne bodo nekega dne spomnili, da je besedo bolj fancy izgovarjati »anèks«. V dilemi med posluhom in lektorskim navodilom se raje zanesite na posluh.
•Besede kot »kratko-malo« in »kolikor-toliko« pišite z vezajem. Ker gre za ne preveč logično in slikovito/predstavljivo, toda zgovorno/povedno besedno zvezo, vezaj najbolj smiselno izraža povezavo med besedama. Ne moremo ju pisati ne skupaj ne narazen (brez presledka), kaj šele z vejico ali kakšnim drugim ločilom.
•Ne upoštevajte navodil, da nekatere besede ne morejo biti pridevniki. Seveda so lahko. Katerakoli beseda je lahko pridevnik, ne samo slovnično »pravi« pridevniki. Učijo vas, da je recimo »RTV naročnino« treba pisati z vezajem (»RTV-naročnina«), ker da »RTV« ni in ne more biti pridevnik, ker je kratica. Neumnost. Če je »naročnina« lahko »mesečna«, je lahko tudi »RTV«. Kakšna naročnina? Mesečna. Katera naročnina? RTV. Ali kot zgoraj: katera/kakšna tablica? Neka iks tablica. Uho vam pove na uho, da je »iks« lahko pridevnik, ker deluje kot pridevnik.
Ponavljam: Ne se hecat z jezikom.
Pogledi, let. 5, št. 20, 22. oktober 2014