Mokre sanje skupine Laibach ali hipstersko žrtje na Metelkovi
Na bencinski črpalki so sedeli tipi z videzom Avstrijcev, ki se jim je nekoč, v okviru Weltschmerza, zahotelo zapustiti matuško Avstrijo, in od tega imajo toliko, da zdaj buljijo skozi zamegljene šipe na neon v temi za oknom. Padlo mi je na pamet, da so slovanskost izgubljene možnosti in nič drugega, ampak takoj zatem sem pomislil, da bi, če bi bili Avstrijci, počeli isto. Plačal sem bencin in si kupil red bulla, da bi se spravil v red. Srkal sem in sem tudi, skupaj z njimi, buljil v te blagovne znamke v temi, ki ji je bilo povsem vseeno, ali je slovanska ali germanska. »Gorenje« je pisalo, »Elan« je pisalo – in nič se ni teplo z ničimer. Tema in avtomobili srednjega razreda so se počasi, kot omamljeni hrošči, vrteli okrog črpalnih naprav.
Vsi so perfektno govorili angleško. Slovenska zgodovinska izkušnja socializma je bila najšibkejša od zgodovinsko možnih: Slovenija je bila najmanj ljudskodemokratični del Jugoslavije, najmanj ljudskodemokratične republike izmed ljudskih demokracij. Ta odsotnost ljudskodemokratičnosti in vzhodnosti me je bedasto presenečala, mene, človeka iz države, ki je bila vendar zelo ljudskodemokratična in zelo vzhodna, kljub svoji histerično poudarjani latinskozahodnosti. Mene, idiota, ki se mu je zdelo, da če je Poljska vzhodna in postljudskodemokratična, potem morajo biti vsi, ki so izšli iz ljudske demokracije, enako ljudskodemokratični, kot je sama. Mislil sem skozi Poljsko in tega mišljenja skozi Poljsko v sebi nisem mogel izkoreniniti. No, ampak sem poskušal, v okviru tega poskušanja pa sem goltal red bulla, da so mi šli mehurčki v nos.
Dvajsetletnik za pultom je bil rdečelas, skodran in je po svoji konstituciji vlekel na Nemca. Angleško je govoril tako, kot govorijo Nemci, čeprav ni imel nemškega naglasa. Ampak, pizda, ni imel niti na barbarsko vzhodnost silečega se naglasa Milana Frasa iz Laibacha ali Slavoja Žižka. Vedel sem, da bo vedel, kje je Metelkova, in vedel je, kaj ne bi vedel.
Peljali smo se skozi temno mesto, rondoji pa so bili speljani tako, da se ni dalo zadnji hip premisliti si in med vožnjo menjati pasu, in naj se dokončno jebe slovanski duh, ki naj bi bil živ na veke. Jebena germanska tiranija konsekventnosti.
Parkirali smo pred blokom s pravimi koti, vzdrževanimi pa tako, da naj bodo živi na veke ti pravi koti, ne pa slovanski duh.
»Metelkova,« sem prebral v vodiču, »bivša vojašnica jugoslovanske armade, dandanes center alternativne kulture in nasploh punk rock not dead, umetniki, džojnti in klubi preganjanih manjšin. Grafiti in umetnost, ki se z zagonom vriva v mestno okolje kot jurodivi na ples pri carju.«
Drek.
Hostel Celica se je nahajal v nekdanji vojaški kehi. Celica pomeni celico. V celicah so bile hotelske sobe. Vse je bilo tako alternativno zloščeno, da je bilo veselje pogledati. Alternativni obiskovalci so bili razpostavljeni kot rasni psi na razstavi. Hipsterji so lahko dobili žreti ali v menzici orientalskega tipa, kjer so se nabasali tofuja za kup evrčkov, ali pa, spet za kup evrčkov, pomfrija v menzici zahodnega tipa. Na zastekljenih vratih so viseli plakati s slikami revne Bocvane in drugih revnih in usmiljenja vrednih krajev na svetu. Vrteli so Red Hot Chili Peppers. Ja, Red Hot Chili Peppers. Givrue, givruej givruej nau. Deze river born tu bi e giver. Givruej givruej. Povsod je bilo pobeljeno in zloščeno. Izgledalo je kot supermarket za alternativne obiskovalce. Mlada dama za pultom je bila rdečeblond, pegasta in neprizadeto prijazna. Če ne bi bilo razvlečenega puloverja, bi lahko stregla na konferenci tretjerazrednih menedžerjev. Pokasirala je velik denar za nočitev v bivši celici in se nasmehnila z zastekljenim pogledom. Bila je prijateljska kot most Prijateljstva.
Skozi zastekljena vrata se je po prstih nagnetla izletniška skupinica prijaznih, alternativnih Azijcev. Tihceno so brneli računalniki za goste. Uporaba je bila plačljiva. Internet so dodeljevali po kosih, prve pol ure za džabe, promoušn, vse ostale pa – že po evro in drobiž. Še sreča, da ni bilo treba plačati za vodo v pipi. Prvo umivanje zob za džabe, če pa se hočeš umiti do konca, pa ajn ojho cvanciš cent.
Ni bilo kaj početi.
Šli smo si ogledat Metelkovo, alternativni center in sploh. Bilo je prazno, povsem kot da bi izbruhnila biološka bomba in zbrisala vse do zadnjega hipsterja. Kipi, grafiti, inštalacije in teniske, ki so se, obešene za vezalke na kablu visoke napetosti, ubogljivo namakale na rahlem, enakomernem, elegantnem, zelo zahodnem dežju. Vse je bilo zaprto. Za pol sekunde so se odprla neka vrata in v alternativnem centru kulture Metelkova se je posvetilo upanjce na nekaj življenja, ampak vrata so se zaprla in spet smo ostali sami s truplom, zamazanim s spreji. Z zvitimi žicami, ironično kopijo klasičnega kipa in lužami na popokanem asfaltu, ki pa niso imele toliko jajc, da bi nam premočile čevlje. Malo smo pobuljili na od ustrežljivega dežka pucana telesca dobro vzdrževanih avtomobilov, ki so parkirali na Metelkovi, in se vrnili v celico.
Celice so imele na vratih rešetke – lepo prenovljene in prebarvane. Sicer pa možno, da so bile čisto nove. Hodniki so bili tihi. Dišalo je po čisto svežih evrskih bankovcih. Neštevilni hipsterji – obiskovalci so se na smrt dolgočasili v menzici zahodnega tipa in v menzici vzhodnega tipa, kjer so sedeli bosi in po turško in jedli otrobe v karijevi omaki ali kaj podobno slastnega.
Neki temnopolti tipček z videzom sveže pečenega imigranta je sedel spodaj pri mizici in je brezupno streljal z očmi vsevprek ter jih poskušal obesiti na karkoli, s česar ta pogled ne bi mogel zdrsniti. Deloval je obupano. Strah me je bilo, da bo začel vsak hip kričati in si bo razbil betico na gladko ometani opeki. Ta kraj ga je spravljal v grozo, podobno kot, sem sumil, cel jebeni evropski Zahod. Mislil je, da bo prispel v raj, v ta raj je plul z gumijastim čolnom čez Sredozemsko morje s postankom na Lampedusi, ki jo je obiskal papež Frančišek in na kateri je bilo papežu zelo hudo, ker je svet slab, dosegel pa je vice in očiščenje, ki ni počelo nič drugega, kot da se je čistilo in za to jemalo vsake pol ure evro petdeset.
Sklenili smo, da je treba od tukaj spizditi, takoj ko se zjasni. Ko smo šli ven, je pred vhodom v hostel Celica stal bradat tip s kitaro in brez posebne vneme praznim zidovom igral klasiko rock'n'rolla. Spraševal sem se, ali ga ni mogoče najel hostel, da bi bilo še bolj alternativno in hipstersko. Dežek je bil še vedno zelo eleganten, s spreji zamazani center pa – še vedno zelo prazen in mrtev. Avtomobile je nočni dež spucal do obisti, jutranji pa jih je samo nežno lizal. »Stop gentrifikaciji!« je oznanjalo geslo na zidu. Hipster s kitaro je nehal igrati, otožno je pogledal v nebo in šel skozi zastekljena vrata v hostel.
Na pult sem položil ključe celice.
»Hvala, bilo je zelo lepo in zelo alternativno, ne bomo se več zadrževali, odhajamo, hvala, na svidenje, pa pa, dajte mi nazaj cvanciš ojho depozita bite,« sem rekel receptorki s steklenim pogledom.
»Kaj pa posteljnina?« je vprašala nadzornica izza pulta.
»Kaj je s posteljnino?« nisem razumel.
»To je zapor,« se je nasmehnila receptorka. »Sleči morate posteljnino.«
»Se pravi, naj jo prinesemo na recepcijo?« sem vprašal.
»Ja,« je prijazno odgovorila. »Tako to gre v zaporu.«
»Resno?« sem vprašal.
»Resno,« je odgovorila in se nasmehnila še bolj prijazno. No, pa sem šel, jo slekel in prinesel. Kaj pa naj bi.
******************
Prevedla Lara Unuk
Ziemowit Szczerek se je rodil leta 1978 v Radomu, študiral je pravo in politične vede, danes pa se preživlja kot novinar, ki piše o srednje- in vzhodnoevropskih temah. Po letih potovanj po Ukrajini je napisal knjigo reportaž Prišel bo Mordor in nas požrl ali tajna zgodovina Slovanov (2013), ki povezuje roman ceste z reportažo tipa gonzo in za katero je prejel nagrado »potni list« revije Polityka. Za letos pripravlja knjigo s poti po Poljski.