Moja ljuba domovina

Nazaj k začetku: močna vera, dobra zemlja in – ne nazadnje – veselje do dela. Zelo dobro je bilo, da je gospod predsednik povedal vse to, medtem ko mi je s televizijskega zaslona empatično zrl v oči. Jaz sam namreč takrat ne le nisem imel močne vere v to, da se bo položaj v državi kaj izboljšal, temveč sem se moral vsak dan posebej spraviti k sebi in se pretvarjati, da je moje duševno stanje podobno tistemu gospoda predsednika, torej uravnovešeno in mirno, da se vsaj moja družina ne bi nalezla moje tesnobe. Namesto močne vere v meni torej biva bolj nekakšno zadnje, na Evropsko unijo oprto tiho upanje, da se bo z njeno pomočjo nekaj centimetrov pred dnom nekako ustavil ta strmi padec, ki smo mu priča že nekaj časa. Da se ne bo zgodilo ravno zdaj, ravno v mojem življenju, da bo moja domovina, ki so jo vse bonitetne hiše degradirale na raven ničvrednosti, propadla, da bo dokončno prišla na boben. Potem je tu še dobra zemlja, v kateri zraste vse, ampak se že nekaj časa ne splača vanjo ničesar dati, saj je ceneje, če proizvode, pa naj bodo kakršne koli vrste, v velikih količinah uvažajo iz tujine. Toda veselje. Do dela. To pa to, gospod predsednik. Obstoj veselja do dela bi resnično težko zanikali: z univerz se kot s tekočega traku valijo vojske diplomantov, ki hočejo delati, do dela imajo veliko veselje, vendar s svojim prekipevajočim veseljem do dela le povečujejo že tako številno množico brezposelnih. Si lahko predstavljate, da se je nedavno na oglas, v katerem so iskali skladiščnika, ki bi za plačo v višini 250 evrov po deset ur na dan delal globoko v vlažni kleti, javilo 79 Madžarov, ki so vsi veseli in radi delajo? Polovica jih ima univerzitetno diplomo, tretjina več jezikovnih izpitov, opravljenih na najvišji ravni, in vsi bi z velikim veseljem zasedli to odlično delovno mesto.   
Gospod predsednik je zatem v novoletnem voščilu narodu povedal tudi svoje mnenje o tem, da je »bog državo oskrbel z vsemi elementi, potrebnimi za blaginjo in srečo«, ob čemer je država pred televizijo in radiom v en glas zavzdihnila. Skupaj z njo tudi tisti moj sodržavljan, ki že leta sedi na klopi na predmestni železniški postaji, si k ušesu tišči radio, zraven njega je z vrvjo privezan kot okostnjak suh pes, in ljudem, ki čakajo na vlak, pripoveduje, pripoveduje v dežju in snegu, v mrazu in v pasji vročini – vztrajno pripoveduje. Iz spominov na dogodke iz njegovega življenja, pomešanih s komentarji tistega, kar je slišal po radiu, lahko razberemo življenjsko usodo nekega človeka, državljana države, ki ima vse elemente za blaginjo in srečo. Ta se je, potem ko je bilo ukinjeno njegovo delovno mesto, pet let trudil najti novo zaposlitev, medtem pa je zaradi dolgov, neplačanih računov in obrokov za kredit izgubil svoje stanovanje in s tem tudi svojo družino. Tudi po tem se je še prijavljal na vse mogoče razpise za službo, opravljal priložnostna dela, nato poskušal dobiti socialno pomoč – toda enkrat je bil premalo, drugič preveč kvalificiran, tretjič pri petdesetih letih že prestar. Hodil je od podjetja do podjetja, od urada do urada, dokler so ga še držale noge, nato pa se je utrudil, saj je spoznal, da ga država, ki ima vse elemente za blaginjo in srečo, nikakor ne potrebuje. Končno je spoznal, dojel, doumel, da tisto, kar običajno slišimo v različnih govorih – na primer, da tisti, ki hoče delati in dobro dela, tudi dobro živi –, ne velja za vse. In da on spada med tiste ljudi, ki sicer hočejo delati in dobro delajo, a zanje ta obljuba ali fraza ne velja. In ko je to spoznal, se je, ker ni imel boljše ideje, usedel na klop tu, na železniški postaji v velemestni aglomeraciji – pa ne zato, ker bi čakal na vlak. Ne, nikamor ni hotel odpotovati – ravno nasprotno, tu, na tej klopi je hotel ostati, dokler se ne bi iztekel čas, ki mu je odmerjen. S šepavim, pretepenim psom, z majhnim radiom, ki ga je dobil od nekega potnika. Potrpežljivo čakajoč, da bo končno konec.  
Vsak dan spremljam, kako se uresničuje njegov načrt. Dobro napreduje. Vmes je prišlo le to, da so mu prejšnji teden odrezali eno nogo; tako je moral na svojo veliko žalost za nekaj časa zapustiti svojo klop. Skrbelo ga je za psa. Toda zdaj je spet vse tako, kot mora biti, spet sedi tam, kima in brez kakršnih kolih čustev, brez jeze pripoveduje o svoji usodi – kako je bilo, ko ga je žena doma pričakala z ocvrtim piščancem, ko so bili ob Blatnem jezeru, ko je imel njegov otrok maturitetni ples. Njegova usoda je običajna, njegova zgodba vsakdanja, vsakdo je že videl, slišal kaj podobnega – nikogar od ljudi, ki čakajo na vlak, prav posebej ne zanima. In ga tudi ne bo, dokler se njemu ne bo zgodilo isto. »Srečno novo leto,« mu je nekega jutra voščil eden od potnikov, ki so tam vsak dan. »Tudi vam,« je odgovoril dobre volje, »si lahko mislite, da so mi prejšnji teden odrezali nogo.« Ob tem je bil videti ravno toliko pretresen kot predsednik, ko so mu ukinili republiko.
_
Tibor Keresztury je avtor več esejističnih knjig, urednik, kolumnist pri najpomembnejših madžarskih časopisih (Élet és Irodalom, Magyar Narancs ...), ustanovitelj in glavni urednik literarnega portala Litera, pet let je delal kot kulturni ataše in direktor madžarske kulturne ustanove v Stuttgartu v Nemčiji.

*Prevedla Maja Likar

Besedilo objavljamo v sodelovanju z EPK ‒ Maribor 2012. Nastalo je znotraj programskega sklopa Življenje na dotik, kjer so dnevno objavljena besedila evropskih intelektualcev. Več na www.zivljenjenadotik.si

Pogledi, št. 3, 7. februar 2012