O pravici do aktivnega soustvarjanja kulture
Dediščina (in muzeji) so ljudje
Na letošnji, že dvanajsti konferenci so predstavili štiriindvajset projektov s petih kontinentov. Med predstavljenimi so prevladovali kompleksni projekti, odlično zasnovane dediščinske celote, ki so v svojem izvornem okolju zažarele kot središča kulturnega in identitetnega utripa, poživljajo pa tudi ekonomski utrip okolja. Za vse predstavljene projekte je značilna močna vez z javnostjo, saj so s premišljeno, celostno strategijo usmerjeni v ohranjaje vrednot in širjenje znanj. Delujejo kot središče lokalne skupnosti, kjer se oblikuje in beleži kolektivni spomin.
Dobre prakse od vsepovsod
Posebne pozornosti je bil deležen melbournski muzej imigrantov, ki z domiselnimi programi na temo identitet uspešno podira rasne in kulturne predsodke v nestrpni avstralski družbi. Podobnim temam je posvečen tudi otroški muzej iz Kaira, kjer se otroci ob bogatih dediščinskih vsebinah igraje učijo o drugih in drugačnosti. Tudi kompleksen prenovitveni program hiše Leighton iz Londona ima povezovalne, izobraževalne družbenokohezivne cilje. Hiša z izjemno viktorijansko arhitekturo je bila že za časa življenja njenega lastnika spomenik družbene odprtosti in spoznavanja neevropskih kultur, briljantno prenovljena pa temu cilju služi tudi danes. Moskovski Puškinov muzej je z verigo kulturnih spomenikov in literarnih postojank postal izobraževalna, identitetna in hkrati tudi donosna turistična pot. Z izjemno socialno noto je izstopal poceni in preprost norveški projekt, ki je šolarje in njihove starše povezal v sistematični skrbi za dediščino v neposrednem okolju. Čiščenje, označevanje in vzdrževanje pozabljenih grobov, arheoloških najdišč, starih mostov itn. združuje rodove in v izvornem okolju ohranja dediščino kot nosilko družbenih vrednot. Sijajni so bili tudi Estonci s prenovo ruske cesarske ladjedelnice na obali Talina, v kateri so zasnovali sodobni muzej podmornic in vojaške pomorske tehnologije. Ogromna betonska stavba s konca 19. stoletja je že desetletja nezadržno propadala in ogrožala okolico, celotno območje pa je bilo iz vojaških razlogov že dolgo zaprto za javnost. Temeljita prenova betonskega hangarja in odličen muzejski načrt sta ponudila mestu novo kulturno in izobraževalno središče. Z inovativnim muzejskim programom je na novo zaživela celotna mestna četrt ob obali. Izjemen je bil tudi indonezijski projekt prenove staroselskih zgradb na otoku Flores – z njim so razvili učinkovit in ne posebno drag model prenove tradicionalne arhitekture in pred izginotjem zaščitili stara znanja ter povezali skupnost. Odmevni so bili tudi Japonci z muzejem glasbil Yamaha, ki udejanjajo sodobno heritološko paradigmo varovanja dediščine skozi rabo. Muzej najboljšim virtuozom omogoča igranje izvirne stare glasbe na muzejskih glasbilih in reprodukcijo na sodobnih nosilcih zvoka.
Pri vseh predstavljenih projektih je meja med muzeji in dediščino v izvirnem okolju zabrisana: izžarevajo sodobno heritološko doktrino o dediščini kot družbenem dogovoru, ki ga ni mogoče ohranjati brez aktivnega vključevanja javnosti. Ni bilo mogoče prezreti, da tak način »dediščenja« odpira poti demokratizacije sodobne družbe. Je model, ki obeta preživetje. Sporočilo letošnje dubrovniške konference lahko ujamemo v kratko, zelo aktualno sintagmo: dediščina so ljudje.
Žal pa letos ni bilo v Dubrovniku nobenega slovenskega projekta, ki se jih je v prejšnjih letih zvrstilo že kar nekaj, med njimi tudi idrijski muzej s čipkarstvom, izjemno dediščino nekdanje rudarske skupnosti. Pravo vrednost tega projekta lahko prepoznamo šele danes, ko je idrijska dediščina dobila svoje mesto na Unescovem seznamu svetovne dediščine. To se je zgodilo zahvaljujoč dolgoletnemu tesnemu sodelovanju dediščinskih strokovnjakov in lokalne skupnosti ter njihovemu povezovanju s tujimi ustanovami, pri čemer je imel idrijski muzej presodno vlogo organizatorja, mediatorja in žarišča lokalne skupnosti. Ni naključje, da mu domačini pravijo »naš muzej«.
Ne gre ne za velikost ne za denar
V luči dubrovniške konference se kar samo od sebe ponuja razmišljanje o moči in nemoči slovenskih dediščinskih in muzejskih prizadevanj. Da vzrokov za uspeh in težave ne gre iskati v naši majhnosti, kažejo za skoraj polovico manjši Estonci. S prestižnim, več kot petdeset milijonov »težkim« projektom prenove ladjedelnice in odprtjem sodobnega muzeja so dokazali, da majhnost ni ovira za briljantne ideje. Da tudi finančna kriza ne more ustaviti učinkovitega »dediščinjenja«, so s finančno nepomembnim, vsebinsko pa prodornim in inovativnim projektom dokazali Norvežani. Z njim udejanjajo poslanstvo neprecenljive vrednosti za povezovanje skupnosti in izboljšanje kvalitete življenja. Kaj nas torej tare? Pomanjkanje znanja? Nikakor ne, v slovenskih muzejih je najverjetneje še preveč raziskovalcev, saj po številčnosti skoraj gotovo prekašamo inštitute.
Izvir naše dediščinske bolečine je slepo vztrajanje v zastarelih družbenih modelih, kar se neposredno kaže kot nemoč (muzejskih in sorodnih) kulturnih ustanov in njihova indiferentnost za družbeno dobro. Izhajajoč iz spoznanja, da so dediščina ljudje, muzeji pa mediji, je čas, da prisluhnemo identitetno, kulturno in zdaj že večidel tudi ekonomsko podhranjeni slovenski javnosti. Česa si ljudje želijo od muzejev, na kakšen način jim bomo ustregli in kakšna je vloga dediščine v sodobni družbi so naša temeljna vprašanja. Nanja ni mogoče odgovoriti polovično, razen če ne želimo še naprej ostati na slepem tiru. Izboljšave lahko prinese zgolj holističen pristop, ki vodi k povezavam družbe in okolja in ima moč spreminjati kulturne vzorce. Raziskav javnosti, ki bi bile povezane z dediščinskimi praksami in muzejsko publiko, pa pri nas ni ravno veliko. Zato tudi tistega pravega vključevanja javnosti v procese raziskovanja in interpretacije dediščine skorajda ne poznamo. Slovenski muzealci, ki so sicer strokovnjaki na svojem primarnem področju (zgodovina, arheologija, etnologija itn.), so skoraj praviloma slabo podkovani na področju muzejske komunikacije, kar velja tudi za strokovnjake z ostalih dediščinskih področij. Navkljub vsemu pa enotnega dodiplomskega študija muzeologije (ali heritologije), ki ga naši sosedje poznajo že desetletja, še vedno ne premoremo.
Komu torej ustreza takšno stanje? Navsezadnje so prav zaradi nerazumevanja vloge, ki jo ima kultura v sodobni družbi, naši dediščinski (muzejski) projekti produkt znanstvenega fragmentarizma in strokovnega drobnjakarstva. Prenove spomenikov potekajo največkrat ločeno od muzealizacije njihovih vsebin. Enotno usklajenih in na potrebah javnosti zasnovanih dediščinskih projektov je vse premalo. Potrebe skupnosti so redko odločilen dejavnik pri oblikovanju dediščinskih projektov, zato pogosto prihaja do enostranskih rešitev, ki so z vidika primarnih znanosti lahko povsem pravilne, v praksi pa trgajo dediščino iz življenja skupnosti in na široko odpirajo vrata političnim vplivom. Politika pa je, kot vemo, danes sinonim za kapital, ki mu še kako ustreza brezidentitetna, od svoje lastne dediščine »odpuljena« družba, ki se ničemur ne upira.
Javnost in skrb za njene potrebe so naloge muzejev, ki pa so v Sloveniji vse prepogosto ujeti v modele tradicionalizma in jih dediščina v izvornem okolju ne zanima prav dosti. Medtem pa so sodobni muzeji postali mediji in odvetniki javnosti: oblikujejo in ohranjajo kolektivni spomin, spodbujajo družbeno kohezijo in omogočajo kritično presojo aktualnih razmer.
Odsotnost holističnega pristopa skupaj z enostranskimi interpretacijami preteklosti spodbuja uveljavljanje samovolje projektanta ali dizajnerja, s čimer se na vse mile viže zveriži (ali celo zabriše) dediščinsko sporočilo razstave ali prezentacije. Produkt takega dela so anemični muzejski projekti, ki jih skupnost navkljub prizadevanjem, velikemu vloženemu znanju in kapitalu ne sprejme za svoje.
Tragičnost našega kriznega trenutka pa je še v nečem: navidezna nevtralnost, ki jo je dediščinskim ustanovam narekoval internacionalistični znanstveni in kulturni diskurz polpretekle dobe, jih je potisnila na rob družbene ohromelosti, od koder si le težko utirajo novo pot. Sodobni muzeji so družbeno angažirane, profesionalne ustanove, ki delujejo kot družbeni korektiv in niso odlagališče odsluženih politikov ali celo plen lokalnih tajkunov.
Muzej je prostor metaforičnosti in simbolnih sporočil. S prikazovanji oddaljene ali bližnje preteklosti zgolj z vidika zmagovalcev dediščini odreka konstitutivno družbeno moč. In kot se lahko učimo pri nemških medvojnih muzejih, zloraba sporočil iz preteklosti seje obilne sadove zla v sedanjosti. Zato so muzeji danes prostor osebnih zgodb, s katerimi opozarjajo na nekdanje (in sedanje) družbene krivice ter njimi budijo zatrto družbeno empatijo in socialni čut. Celo vojni muzeji se odrekajo zgodbam o zmagovalcih, da bi lahko s pripovedmi o človeškem trpljenju svarili pred vojnimi grozotami. Za ljudi, ki ne zmorejo empatične drže do »prekletih« in na družbeni rob potisnjenih, v dediščinskih ustanovah ne bi smelo biti prostora. Bilo bi normalno, da stroka nekoga, ki muzej izrablja z nestrpnimi, enostranskimi izjavami, odpokliče na odgovornost, ker je kršil profesionalno etiko in v javnosti kompromitiral kulturno ustanovo. Da o osebni odgovornosti in morali niti ne govorimo.
Dediščina je to, kar z družbenim dogovorom ohranjamo za prihodnost, zato so temeljna vprašanja dediščine (in s tem tudi muzejev) vprašanja etike. Ni čudno torej, da je ugledni avstralski pravnik Simon Molesworth v uvodnem predavanju dubrovniške konference razmišljal o revolucionarni vlogi kulture v današnjem svetu. Kultura in s tem pravica do dediščine ni nekaj, kar tradicionalno pripada politični in znanstveni eliti – in kar ponovno naplavlja svetovna gospodarska kriza. Pravica do aktivnega udeleževanja in soustvarjanja kulture je temeljna človekova pravica do izražanja in samouresničevanja. Zagotovljena je z mednarodno deklaracijo o človekovih pravicah in je predmet številnih mednarodnih konvencij, katerih sopodpisnica je tudi naša država. In je ustavna pravica, zagotovljena z 61. členom Ustave Republike Slovenije.
Na nas je, da s profesionalizmom širimo temeljna teoretična spoznanja na področje prakse in s pokončno držo pozivamo državo, da v kulturi zagotavlja razmere, ki državljanom omogočajo udejanjanje njihovih državljanskih in političnih pravic. Dediščina smo ljudje.
Pogledi, let. 4, št. 21, 13. november 2013