Birgit-Sabine Sommer, urednica in režiserka
Zakopati, izkopati, oprostiti
Kaj je pravzaprav vaš projekt Der Graben/Grapa, ki med gledalce prihaja prav ob 60. letnici avstrijske državne pogodbe, ukvarja pa se s predelovanjem novejše zgodovine koroških Slovencev in Nemcev na dvojezičnem južnem Koroškem: film ob knjigi ali knjiga ob filmu?
Projekt je bil že od začetka zamišljen le kot film. Ko pa je potem v intervjujih zažarelo toliko ganljivih in posebnih življenjskih zgodb, smo se odločili, da jih kot dobro berljive pripovedi dodatno uporabimo v knjigi. Gre torej za knjigo ob filmu, ki pa je hkrati več kot njegova dopolnitev: je mavrica, kalejdoskop življenja preprostih ljudi iz Železne Kaple in okoliških grap – in takih preprostih ljudi po navadi ne opazimo. To je v Grabnu/Grapi, tako v knjigi kot v filmu, pač drugače.
Kot urednica in režiserka živite in delate v Frankfurtu ob Maini. Kako to, da vas je navdušila prav zgodovina koroških Slovencev? Je bil roman Maje Haderlap Angel pozabe tisti, ki je v vas sprožil ustvarjalni navdih?
Na to vprašanje je težko odgovoriti, ker sem osebno močno povezana z družino Haderlapovih. Majin roman je kot nobena knjiga prej na široko odprl vrata tej tematiki. To je gotovo pri mnogih ljudeh vzbudilo veliko pripravljenost za sodelovanje pri filmu. Z Majinim bratom Zdravkom Haderlapom sva od leta 2011 skupaj delala na pohodniškem projektu Zapuščene domačije – zapuščena domovina in gledano z današnjega vidika se je takrat pravzaprav začelo iskanje lokacije za moj film. Leta 2012 sem se potem udeležila scenaristične delavnice v Freiburgu, kjer smo morali delati na gradivu, s katerim se dotlej še nismo ukvarjali. Takrat sem si za izhodišče vzela prizor z mučenjem Majinega očeta. Po Freiburgu mi potem to ni več dalo spati in začela sem razvijati osnutek scenarija za dokumentarni film. Pot do njega je bila torej dolga, na srečo pa je bilo na njej veliko virov za navdih.
Pod lupo niste vzeli zgolj tragične zgodovine koroških Slovencev v Železni Kapli in okoliških grapah med letoma 1919 in 1956, temveč ste dali besedo tudi nemškim prebivalcem.
Naj najprej povem, da nikakor nisem želela med seboj soočiti prič časa. Konfrontacija namreč ne bi pripeljala do odprtosti, spoštovanja in zaupanja – to pa so bistveni elementi za uspešen intervju. Vse je zelo dobro potekalo od tistega trenutka naprej, ko sem našla svojo vlogo pri tem projektu: kot Nemka sem namreč nekako dopolnila sliko v konfliktu, to je bila tista tretja stran, ki je manjkala. Moj oče je bil član Hitlerjugenda in se je med vojno bojeval v Afriki, moja mama pa je bila članica BDM, Zveze nemških deklet. Nekaj vsega tega sem vzela nase in tistemu nasproti mene odvzela določeno breme, to pa je omogočilo pripovedovanje.
Kaj je bila izhodiščna točka za dokumentarec?
Od leta 2010 sem bila vedno znova v Železni Kapli. Videla sem trpljenje mlajših generacij, ki bi rade kaj ustvarile, oblikovale, pa v tej odrevenelosti ne morejo ničesar premakniti. Videla sem globoko žalost za veselimi obrazi ob praznovanjih in po večerih za točilno mizo v gostilnah. Kot enega od vzrokov za to sem lahko prepoznala do takrat močno zakoreninjeni konflikt med obema narodnostnima skupnostma. Shajajo drug z drugim, da – toda spravili se niso nikoli. Izhodišče za film je bilo zame iskanje možnosti za spravo med njimi. Prvi korak do nje bi lahko bilo priznanje drugega, njegove usode, zgodbe njegove družine.
Hoteli ste raziskovati neodvisno, da bi lahko, kot ste povedali, srečali ljudi. Niste jih hoteli zakleniti v predalčke samo zato, ker so bili njihovi starši brambovci, komunisti, partizani ali oficirji v nemški vojski.
Ljudje pojme takoj povežemo s predstavami, s tem pa z vrednotenjem, katerega resničnost ni preverjena. Tudi sama sem imela v glavi kar nekaj predstav, pri meni je bila to na primer verižna asociacija »koroški Slovenec je enako manjšina je enako levi liberalizem«. Z več različnih strani so prišla priporočila za različne pogovorne partnerje, pogosto pa se je izkazalo, da so bili najbolj zanimivi prav tisti, ki jih ni nihče omenil. Očitno imamo pri našem zaznavanju pač vsi kako slepo pego. In prav tam se verjetno odigrava nekaj zelo pomembnega. Zato je bilo zame tudi pomembno, da sem vloge in tisto, kar so mi dodelili, ignorirala ali pa sem se od tega odtrgala.
Kaj ste našli?
Izpod plašča vsakdanjosti so na površje prišli otroci in mladostniki. Vse intervjuvanke in intervjuvanci v knjigi pripovedujejo o svojem otroštvu in mladosti. Vsi se spominjajo odraščanja v času, ko je razpadla Prva republika, časa nacistične diktature in vojne. To so le redko lepi spomini. In če so bili lepi, so se pozneje izkazali za prevaro, kot se je to zgodilo Stefanie Piskernik, članici Zveze nemških deklet.
Pravijo, da so vam priče časa povedale tisto, kar jim je najbolj ležalo na duši. Kaj se vas je v zvezi s tem najbolj dotaknilo?
To je nemogoče povedati. Bilo je toliko do dna duše ganljivih trenutkov, pa tudi takih, ki so me iztirili. Pri zgodbah, ki so mi jih pripovedovali, je bilo veliko joka. Včasih so se intervjuvanci tudi smejali. Od časa so časa si tudi čisto natanko zaslutili, da niso povedali vsega. Bilo je žalostno in tiho, ko smo po enem od intervjujev pospravljali filmsko opremo nazaj v avto. Potem pa je snemalec rekel: »To je najbolj nesrečen človek, kar sem jih kdaj srečal.« Pri filmih te vrste vedno izhajam iz tega, da imajo moji partnerji v intervjuju kompetenco, ki je nima nihče drug: samo oni so namreč živeli svoje življenje. O tem ni nobenih dvomov. In da so mi lahko povedali, kar so hoteli povedati – česar niso želeli, pač niso povedali.
V dokumentarcu kombinirate pripovedovanje prič z metodo t. i. participativnega re-enactmenta. Kaj to pomeni?
To je približno tako, kot kadar se igrajo otroci. Ti si mama, jaz sem oče, ti pa otrok. Tukaj so bili izseki iz življenjskih spominov, ki smo jim s fotografijami iz zasebnih albumov poustvarili v sliko takratnega vzdušja. Na srečo je bilo pripravljenih sodelovati veliko ljudi: otrok, mladih, mlajših odraslih, zaposlenih in upokojencev. Vsi so bili nekako v sorodu med seboj, v svaštvu ali pa sosedje naših prič časa – in bili so pripravljeni stopiti v njihove čevlje. To je bilo sodelovanje v več ozirih: z igro so poustvarjali njihovo življenje, se vživljali v zgodbe in potem – čutili z njimi. Tako se je nekaj spremenilo v njihovem lastnem dojemanju zgodovine in zgodb. Mi smo jih s kamero opazovali, jim pustili razviti igro, jim dajali le malo navodil, da se je igra lahko razmahnila. Presenetljivo je, kako dobro se jim je posrečilo.
Zlasti v času druge svetovne vojne v Železni Kapli in njenih okoliških grapah življenje ni bilo preprosto: žrtve in storilci so bili v tem mikrokozmosu sosedje, pogosto se je razmerje žrtev–storilec iz različnih razlogov čez noč obrnilo na glavo, grabni so se pogosto zarezali celo znotraj samih družin. Kako se s tem spopade umetnik?
Previdno. Gibaš se po zaminiranem terenu. V vsaki družini so bile žrtve, v vsaki storilci, pristaši ali koristoljubneži. Del neke skupnosti se je obrnil proti manjši skupnosti in jo poskušal uničiti. Rešitve ni bilo, samo beg v hribe. Še danes ostanem brez besed, ko si to poskušam predstavljati. Rezultat so bili izbruhi nasilja, pravo linča, sla po maščevanju, zaostrovanja vseh vrst in pomanjkanje empatije. Šla sem iskat pozitivna čustva in jih našla: veliko ljubezen v Nürnbergu, radost ob goveji juhi, ki jo je partizanski oče skuhal svojima sinovoma v bunkerju, predanost glasbi … S teh spominskih otočkov smo potem lahko opazovali vse drugo – in tja smo se lahko znova umaknili, ko je kaj postalo pretežko. Prav tako pa smo marsikaj morali tudi uravnotežiti.
V svoji knjigi k filmu ste se posvetili tudi jezikovni pestrosti v Železni Kapli in okolici.
Jezik je identiteta. V dvojezičnosti koroških Slovencev je najti marsikaj: razdvojenost in fleksibilnost, znajo oba jezika – kakšen zaklad in bogastvo besed! Zdi se mi, da bo slovenščino na Koroškem težko ohraniti, ker ji manjka govornih priložnosti. Slovenščine ne moremo preprosto prepustiti šolam. Otrokom lahko doma beremo in z njimi govorimo slovensko. V sedanji generaciji šolarjev čutim nekakšen preporod: to so Evropejke in Evropejci, ki se gibljejo med Vzhodom in Zahodom in bolj samoumevno ravnajo s svojo jezikovno dediščino. Slovenska narodnostna skupnost je majhna, nima veliko govorcev. Toda nobenega razloga ni, da ne bi rekli »Dober dan«, če jim je do tega – drugi pa lahko odgovori s »Servus« ali »Guten Tag« ali kakorkoli že. Toda to je pač moje mnenje. Zelo dobro vem, da bo slovenski jezik še vedno ujet v predsodke, kar obžalujem.
Ali obstaja kak poseben razlog, da ste film pokazali javnosti prav ob 60. letnici avstrijske državne pogodbe? Boj slovenskih partizanov je bil namreč od leta 1942 edini organizirani oboroženi odpor proti vladavini nacizma v Avstriji in predstavlja pravno podlago za to pogodbo.
Majhna skupina je med drugo svetovno vojno nase vzele neverjetne stvari. S tem je omogočila avstrijsko državno pogodbo in v 7. členu za to dobila tudi posebne manjšinske pravice. Avstrija je svobodna, se je glasilo. In danes je res tako, avstrijske meje so varne: ni več razlogov, da bi se s svojimi sodržavljani srečevali s strahom in predsodki. Čas je, da Avstrija po 60 letih enkrat reče hvala.
Pogledi, let. 6, št. 12, 24. junij 2015