Dubravka Ugrešić, letošnja dobitnica nagrade vilenica.
Pri nas se literatura še vedno deli po krvnih skupinah
Kaj vam pomeni nagrada vilenica?
Vilenica mi veliko pomeni, to je pomembna mednarodna nagrada, ki pa je zame 'domača'. Pri vas sem 'udomačena' tudi zato, ker sem pred davnimi sedemindvajsetimi leti prejela kristal vilenice. Vilenica si je z leti ustvarila ugled, ker je zbrala najuglednejše pisatelje srednjeevropskega literarnega prostora.
Upate, da se bo nagrajevanje, ki ste ga deležni zadnje čase – letos ste dobili tudi 'ameriškega nobela', mednarodno literarno nagrado Neustadt – stopnjevalo do Nobelove nagrade?
O Nobelovi nagradi noben resen pisatelj ne razmišlja niti ne upa nanjo. Celo tako je, da tisti, ki jo dobijo, prvi trenutek mislijo, da se nekdo dela norca iz njih, potem pa imajo še dolgo občutek, da si te nagrade niso zaslužili. Poznam nekaj nobelovcev, vsi so zelo skromni ljudje. Eden od njih niti po prejemu nagrade ni verjel, da je dober pisatelj. Vsak netalentiran ignorant mu je lahko zbil samozavest.
Kakšni so vaši spomini na leto 1992 in konferenco Pena v Riu de Janeiru, ko ste bili razglašeni za čarovnico?
V Riu ne mi bilo, je pa bil tam tedanji predsednik hrvaškega Pena Slobodan P. Novak, ki je s hrvaškimi medijskimi pomagači sfabriciral medijski škandal. Šlo je za to, da so nas, 'hrvaške čarovnice', obtožili domnevne zarote, s katero naj bi preprečile, da bi bil kongres Pena na Hrvaškem.
Ste s soobtoženimi 'čarovnicami iz Ria' – to so Jelena Lovrić, Rada Iveković, Slavenka Drakulić in Vesna Kesić – danes še v stiku?
Nisem. Tudi takrat nisem bila v stiku z njimi. Dve sem poznala in ju občasno srečevala v Zagrebu. Leni hrvaški mediji se niso hoteli ukvarjati z vsako posebej, zato so nas zbrali na kup, ustvarili žensko protidržavno skupino in udarili po nas. Bilo je tragikomično in je še danes. Ali lahko jemljete resno intelektualno elito neke države, ki se boji petih intelektualk in tolče po njih? Umetniške svobode v resnici ne preprečuje država ali policija. Vedno jo preprečujejo kolegi: založniki, kritiki, novinarji, kulturna birokracija, šolniki in literati. Tako je bilo v času komunizma in tako je še vedno.
V kakšnem odnosu ste danes s Hrvaško? Ste tam še vedno izbrisani?
Da, mislim, da sem na Hrvaškem izbrisana. Edini, ki se trudijo, da bi me zadržali na literarni sceni, so mladi ljudje iz Multimedijskega centra (MaMa) v Zagrebu in književni klub Books. Lani so me povabili na seminar, skupaj so tudi objavili mojo knjigo Karaoke kultura. To je poleg nekaj pogumnih posameznikov, kolegov in kolegic, pa tudi že pokojnih prijateljev, bolj ali manj vse, kar imam s Hrvaško. Nad svojim anonimnim statusom se ne pritožujem, saj sta približno tako anonimna kot jaz tudi odličen novinar in literat Viktor Ivančić ter filozof Boris Buden, ki je eden izmed najboljših analitikov postjugoslovanskih razmer.
Pravite, da ste izstopili iz nacionalnih okvirov, da niste hrvaška pisateljica. Je popoln izstop iz nacionalnega okvira sploh mogoč?
Večina ljudi ni sposobna izstopiti iz okvira, v katerem so bili vzgojeni. Poleg tega je 'nacionalni pisatelj' položaj, ki daje varnost. Če nič drugega, lahko kot nacionalni pisatelj upaš, da te bodo na stara leta sprejeli v Akademijo znanosti in umetnosti, kar ti bo povečalo bedno pokojnino na raven, ki bo omogočala preživetje. Za literate je življenje zunaj nacionalnih okvirov praktično nemogoče, še posebej za tiste, ki pripadajo majhnim jezikom, prihajajo iz majhnih literarnih skupnosti, ali pa so starejši. Zato se vsi raje držijo koncepta nacionalne književnosti, ki izvira iz 19. stoletja, in nihče si ne upa vsaj malo odprašiti zadev. Ker bi s tem prahom odneslo mnoge nacionalne literarne veličine.
V moderni kulturi se je spremenilo toliko stvari, naši literarni policaji pa še vedno razvrščajo literate in literaturo po krvnih skupinah! Če imate pravo krvno skupino, bingo, je vaše življenje zagotovljeno! Literatura tako ostaja eden najrigidnejših družbenih segmentov, skupaj z nacionalno Akademijo znanosti in umetnosti, cerkvijo in vojsko, ne glede na to, ali gre za hrvaško, srbsko ali kako drugo literaturo. Po jugoslovanski izkušnji, po življenju v ZDA in Evropi, po številnih srečanjih z bralci v različnih državah, kjer me mnogi bolj cenijo od hrvaških bralcev, pri najboljši volji ne morem reči, da sem hrvaška pisateljica.
Najbrž je bliže resnici, da sem trans- in post-, se pravi transnacionalna in postjugoslovanska, konec koncev tudi postnacionalna literatka. Termin postnacionalen je uvedel esejist Eliot Weinberger in jaz ga z vsem srcem podpiram.
V svojih delih obravnavate teme identitete, spola, izgube, pregnanstva. Vas v zadnjem času vznemirjajo kakšne nove teme?
Od nekdaj me zanima tudi tema poniževanja in ponižanja človeka ter suženjstvo v vseh oblikah in prostorih. Pripravljenost množic na hitro fašizacijo je verjetno tema, ki me najbolj vznemirja. In seveda me vznemirja laž.
Kdo so vaši slovenski prijatelji?
Božidar in Svetlana Slapšak sta edina, s katerima sem kolikor toliko v stiku – občasno se slišimo po telefonu, pišemo si mejle. Z drugimi se občasno družim na srečanjih pisateljev in potovanjih. Tako sem spoznala Aleša Štegra, Aleša Čara ter Draga Jančarja, poznala sem tudi pokojna Tomaža Šalamuna in Aleša Debeljaka. Pred kratkim sem si dopisovala z Milanom Jesihom, ki ga poznam zelo dolgo, ampak se zadnje čase nisva videla. Ta moj mlačni odnos s slovensko stranjo ni posledica mojih občutkov in potreb, temveč življenjskega sloga. Upam, da se bo našla priložnost, da popravim to svojo odsotnost.
Če bi imeli še eno življenje, bi ponovno postali pisateljica?
Bi. Mislim, da takih stvari ni mogoče izbirati – ali si pisatelj ali pa nisi. Pisatelji se, še posebej danes, v času številnih digitalnih možnosti, delijo na wannabe in avtentične pisatelje. Razliko med enimi in drugimi je težko razkriti, ker ne obstajajo več tradicionalni arbitri. Glede na to, da je literatura postala tržna kategorija, je presojo prevzelo tržišče oziroma izdajatelji in kritiki, ki delajo za tržišče, ali pa to počnejo starinski arbitri, profesoriat, ki gradi nacionalne literarne kanone. Honorarji za pisanje recenzij so namreč tako nizki, da jih pišejo samo še pisci začetniki ali pa entuziasti. Torej, odsotnost resne vrednostno-estetske arbitraže omogoča brisanje meja med avtentičnimi in wannabe pisatelji.
O čem govori delo Story About How Stories Came To Be Told?
To je del mojega novega romana, ki je v nepopolni verziji objavljen v časopisu Music & Literature, pa še to samo v angleščini. Nerada govorim o knjigi, ki še ni dokončana niti objavljena.