Glasbenik Chitravina N. Ravikiran
Prek glasbe sem se naučil vsega
Oče Narasimhan, tudi sam znan glasbenik, je malega Ravikirana učil tako rekoč od rojstva. Glasba je v njihovi hiši zvenela od ranih jutranjih do poznih nočnih ur. »Čudežni deček«, stalno obkrožen z medijskim pompom, je pred občinstvom iz vse Indije sprva prepeval, pri petih letih pa se je usodno zaljubil v čitravino, takrat poznano kot gottuvadyam, glasbilo z enaindvajsetimi strunami brez prečk. Danes velja za največjega mojstra čitravine, uglednega skladatelja (je avtor več kot petsto kompozicij) in glasbenega pedagoga. Ponosen je na bogato kulturo in tradicijo, iz katere izvira, in tako je ustanovil Mednarodno organizacijo za karnatsko glasbo. V Sloveniji se je pred kratkim mudil ob vzpostavitvi tukajšnje veje svoje ustanove.
Indijska klasična glasba se deli na dve zvrsti, severnoindijsko hindustani in južnoindijsko karnatsko. Tudi kdor o indijski klasični glasbi ve le malo ali nič, pozna vsaj velikega mojstra sitarja Ravija Shankarja, ki izvira iz hindustani tradicije. Kaj pa je posebnost karnatske glasbe?
Indija je imela nekoč enoten glasbeni sistem, zvrsti karnatske in hindustani glasbe sta se ločili šele v 13. stoletju. Takrat je v severno Indijo namreč prodrl močan perzijski vpliv in tako se je sčasoma razvil nekakšen hindujsko-perzijski sistem, ki je postal hindustani glasba. Ta vpliv pa ni dosegel juga. Karnatska glasba je zato ohranila več izvirnih značilnosti, seveda pa je bilo skozi stoletja veliko medsebojnih vplivov med sistemoma.
Osnovni koncepti so obema sistemoma še vedno skupni – koncept melodije, raga, koncept ritma, tala ... Pandit Ravi Shankar je v petdesetih letih prejšnjega stoletja začel številne turneje po svetu in tako populariziral hindustani glasbo. Številni karnatski glasbeniki so se odpravili na turneje v šestdesetih in sedemdesetih letih, a sprva predvsem po Združenih državah, kjer je močna indijska diaspora. Šele v zadnjih tridesetih letih so karnatski glasbeniki bolj navzoči tudi v Evropi. Sam imam v Evropi koncerte od leta 1985 in to mi je vedno v veselje, saj je tukaj veliko dobrih poznavalcev zahodne klasične glasbe. Ta je karnatski glasbi sorodna glede standardizacije, zahtevnosti, discipline, ki je potrebna, da si človek pridobi glasbeno izobrazbo in se izmojstri v izvajanju.
Karnatska glasba je izjemno kompleksen glasbeni sistem. Koliko glasbenega znanja in razumevanja mora imeti poslušalec, da sploh lahko uživa v njej?
To je zelo dobro vprašanje. Pri užitku v glasbi sta dva vidika: eden je takojšnje ugajanje, to pomeni, da vam je všeč, čeprav ne razumete. Kot recimo pri slikarstvu: ko gledate sliko, morda ne razumete vseh njenih kompleksnih značilnosti, a slika vam bo lahko všeč ali pa ne. So tudi takšne, ki nam na prvi pogled niso všeč, a če jih dolgo gledamo, jih bolje razumemo. Lahko pa nam stvar na prvi pogled zelo ugaja, a sčasoma se je bomo naveličali, ker ne premore zadosti substance.
Menim, da je zmagovalna kombinacija takojšnje ugajanje plus vsebinskost. V tem smislu se mi zdi karnatska glasba zelo bogata, kajti če poslušate karnatski koncert, boste celo v samo štiridesetih minutah slišali veliko različnih kompozicij, veliko ritmičnih variacij, veliko melodičnih kombinacij, vse to pa daje tej glasbi izjemno barvitost. Ta glasba je stara približno dva tisoč tristo let, v njej je veliko vsebine, znanja in umetnosti. V karnatski glasbi ni harmonij, a na melodičnem področju je to morda najkompleksnejši in najpopolnejši glasbeni sistem, kajti vsebuje tako rekoč kar koli, kar si v melodičnem smislu lahko zamislite.
Za Indijo je značilno, da so področja človekove ustvarjalnosti, razmišljanja, raziskovanja, duhovnosti in verovanja močno prepletena. Klasično indijsko umetnost je zato težko ločiti od indijske filozofije, religije ...
Karnatska glasba ima tri plati: čustveno, razumsko in duhovno ali filozofsko. Dober glasbeni sistem lahko cenimo bodisi zaradi le ene izmed teh ravni ali pa zaradi celote vseh treh. Besedila so pogosto filozofsko ali religiozno obarvana, nekateri skladatelji so bili recimo tudi sami veliki filozofi ali močno verni. V karnatski glasbi je zelo pomembna tudi čista improvizacija, ustvarjanje glasbe brez besedil, in takšna glasba je popolnoma abstraktna. Kar se duhovnosti tiče, pa ta pravzaprav nima nič z religijo, gre za stanje duha in pristop k življenju. Da bi lahko cenili karnatsko glasbo, nam zato ni treba poznati specifičnih prepričanj skladateljev. Nekatere poslušalce pa seveda prav ta sporočilna raven močno nagovarja.
V mislih sem imela bolj filozofsko-religiozno razumevanje glasbe kot take, ne toliko posamičnih skladb ali besedil. V Indiji velja klasična glasba za eno izmed poti k mokshi, duhovni osvoboditvi, drži?
Vsekakor. V Indiji so glasbo uvrstili med deset predmetov znanosti in tudi med šestinštirideset predmetov umetnosti. Glasba je bila edini predmet, skupen znanostim in umetnostim. Do glasbe lahko gojite zelo znanstven ali pa zelo umetniški pristop. Lahko pa zavzamete tudi duhovni pristop, ki vidi glasbo kot najlažji način, kako spoznati in ceniti najboljše od indijske kulture, duhovnosti in filozofije. Kajti glasba vam vse velike resnice posreduje v kapsulah, oblitih s sladkorjem – ponuja vam slast glasbe in globino resnice.
Glasba je torej zelo lahek način, kako uživati življenje in si hkrati pridobiti veliko znanja. Sam sem se vsega naučil prek glasbe. Čeprav sem prebral številne knjige, je glasba sama po sebi celovita in daje vse koristi drugih sistemov. A to je spet zelo odvisno od posameznika.
Osebno verjamem, da lahko kateri koli poklic vodi k mokshi, če se mu posvetite na pravilen način – lahko ste mizar, zidar … Če to počnete na pravi način, v pravem duhu, je to duhovna pot. Tudi to je razširjeno indijsko prepričanje.
Kakšen način pa je »pravi«?
Prizadevno delo, disciplina in pozitiven odnos, brez nepotrebnega ljubosumja, negativnosti … Stoodstotno se je treba osredotočiti na tisto, kar počnete, in to za več let – to velja za katero koli področje. Individualni uspeh, ki si ga pridobimo, pa naj bi služil temu, da tudi za druge naredimo kaj dobrega.
Vaš osebni moto je »Služiti glasbi.« Tudi to zveni zelo klasično indijsko, značilno je namreč, da naj bi umetnik služil Umetnosti, za osebni egotrip pri pravih umetnikih naj ne bi bilo prostora. Umetnik mora biti čim bolj »notranje čist«, izpraznjen osebnih tegob, ošabnosti, pohlepa … Šele potem se lahko Umetnost, kot jo razumeva klasična indijska miselnost, manifestira prek njega.
To je v teoriji slišati zelo lepo in lahko, v praksi pa je izjemno težko. Naj gre za Indijo ali kateri koli drug del sveta, povsod boste naleteli na takšne in drugačne posameznike. Povsem spodoben pristop je že, če človek goji osnovno spoštovanje do soljudi in do tega, kar počnejo veliki mojstri – morda jim ne sledimo, a dobro je, če smo jih sposobni ceniti vsaj na osnovni ravni. Pomembno je tudi deliti svoje težko pridobljeno znanje z drugimi, ki jih stvar enako zanima. Seznam je seveda dolg, na njem je veliko »morašev« in »ne-smešev«, tako kot to seveda velja za kateri koli poklic. Vse, kar lahko storimo, je, da se trudimo po najboljših močeh, konec koncev pa je šele prihodnja generacija tista, ki lahko zares oceni, kako uspešen je bil kdo pri tem. Na tebi je, da se potrudiš in upaš na najboljše.
Zgodovina vašega delovanja na področju glasbe je dolga, bili ste čudežni otrok, oče vas je učil tako rekoč od rojstva, pri dveh letih ste pred strogo komisijo slovite glasbene akademije iz Madrasa že dokazali, da obvladate tristo petdeset rag ...
No, bilo jih je tristo petindvajset. Za to se moram zahvaliti genialnosti svojega očeta, ki je razvil številne nove tehnike učenja, s katerimi mu je uspelo pritegniti pozornost malčka. Naučil me je prepoznavati rage, tale, identificirati velike skladatelje – znal mi je na pravi način posredovati vse te informacije, naučil me je zapeti vse te rage. Imel pa sem tudi malce talenta, ki je pač dan od boga. Kar je dosegel moj oče, je opogumilo tudi številne druge starše, da so začeli zelo zgodaj poučevati svoje otroke. Pred tem je v Indiji veljalo: otrok naj študira znanosti, matematiko in druge predmete, in če se pri vsem tem izkaže za zgubo, naj poskusi vsaj z glasbo. Moj oče pa je pomagal staršem pridobiti zaupanje, da otroku pustijo najprej poskusiti z glasbo, to jih je veliko potem tudi zares storilo. Ni pa do zdaj nikomur uspelo doseči takšnega uspeha, kot ga je s svojimi metodami dosegel moj oče.
Kako je bilo videti vaše urjenje? Menda ste vadili od petih zjutraj do desetih zvečer ...
Res je bilo tako in najbrž se sliši veliko, a hkrati je treba poudariti, da me oče nikoli ni v nič silil. Zame je bilo vedno zabavno. Nikoli nisem čutil napetosti ali prisile. Michael Jackson je v intervjujih recimo razlagal, kako jih je njegov oče silil, da so vadili, šlo je za pravo mučenje. Tudi v Indiji so seveda učitelji, ki otroke silijo k vadbi. Češ, otroka sprva siliš, sčasoma pa bo učenec ali učenka sam pridobil oziroma pridobila strast do glasbe in vadbe. Tudi moj oče je zelo poudarjal disciplino, a hkrati je bilo njegovo učenje samo po sebi izjemno zanimivo. Tako sem zelo kmalu sam razvil ljubezen do vadbe. Še vedno sem se seveda moral držati discipline, imel sem zelo strog urnik, a k sreči se je pri meni kmalu razvila ljubezen do tega početja in oče mi je pri tem zelo pomagal.
Do devetega leta sploh niste hodili v šolo, potem pa je posredovala kar takratna predsednica indijske vlade Indira Gandhi. Kako se je to zgodilo?
Oče je verjel, da bi, če bi hodil v šolo, postal povprečen. Zato me je učil doma – matematiko, naravoslovne vede, mama me je učila jezike. Doma sem tako pridobil zelo dobro osnovno znanje, celo boljše od vrstnikov, ki so hodili v šolo. Oče je verjel, da bom imel več časa za glasbeno urjenje, če me bo šolal doma. Vozil me je tudi na številne koncerte, tako da sem veliko potoval.
Ko pa je šel v Delhi na sestanek z Indiro Gandhi, ki je bil sicer o čisto drugi temi, nič naj ne bi imel z mano, ga je mimogrede povprašala tudi, kako mi gre. Oče je odvrnil, da dobro, ona pa je nadaljevala: »V kateri razred pa hodi?« Odgovoril ji je, da ne hodim v šolo in da me doma sam izobražuje. Še preden pa se je oče vrnil iz Delhija, je na vrata našega doma že potrkal ravnatelj bližnje šole in me vpisal v šolo. Ko se je oče vrnil domov, je ugotovil, da že sedim v šoli (smeh).
No, očitno vam celo šola ni škodovala … Slovite po živahnem ustvarjalnem duhu, ena izmed vaših invencij je melodično-harmonični sistem, ki ste ga poimenovali »melharmonija« in združuje principe indijske in zahodne klasične glasbe. Za kaj pravzaprav gre?
Indijska in zahodna klasična glasba sta si podobni v pristopu, zahtevata enako mero discipline in izurjenosti. Težava pa je seveda to, da je indijska glasba popolnoma melodična, razvoj je vedno potekal v smeri raznovrstnosti melodije, ki jo lahko ustvarimo z različnimi ragami, v karnatski glasbi se je tako razvilo sto tisoče rag, na zahodu pa je glasbeni razvoj šel od polifonije k natančnim pravilom harmonije.
Če torej danes slišite indijsko glasbo, se vam bo morda zdela zgolj melodična, in če ste navajeni na harmonijo, vam bo ta manjkala. Če pa zahodno glasbo poslušate z indijskim ušesom, boste o njej razmišljali v okviru rage. Če recimo poslušam zahodno glasbo s pravili rage v mislih, potem pa se pojavijo deli, ki niso v skladu z njimi, me to zmoti.
Ustvaril sem torej sistem harmonije z melodičnimi pravili, melharmonijo. Nekaj melharmoničnih kompozicij sem odigral z BBC-jevim filharmoničnim orkestrom in tudi z jazzovskimi glasbeniki.
Občinstvo ste po poročanju svetovnih medijev navdušili, za melharmonične kompozicije pa ste kot prvi Indijec leta 2000 prejeli tudi ugledno nagrado Millenium Festival Award. Karnatske glasbe željne učence po vsem svetu pa predvsem navdušuje to, da ste jih pripravljeni učiti tudi prek sodobnih sredstev komunikacije, ste eden izmed pionirjev poučevanja karnatske glasbe na daljavo, »tele-teachinga« (»teleučenja«), kot ste to poimenovali sami.
S »tele-teachingom« sem se začel ukvarjati leta 1996, a takrat internet še ni bil tako močno razširjen, tako da je učenje najprej potekalo ob pomoči kaset. Moj osnovni vzgib pri poučevanju je želja, da bi to, kar imam za dobro glasbo in prave vrednote, delil z učenci, ki so nadarjeni in imajo takšno glasbo radi. Sicer sem zelo zaposlen s koncerti in komponiranjem, čas za poučevanje si vzamem le zaradi svoje želje po razširjanju znanja. Po svetu je veliko učencev, ki so talentirani in bi se želeli glasbeno izpopolnjevati, a kjer živijo, nimajo dostopa do učiteljev glasbe, kakršno bi si želeli izvajati.
Kako pa je takšno poučevanje videti v praksi?
Z večino učencev se slišimo enkrat ali dvakrat na teden. Učim jih, oni pa si lekcijo posnamejo ob pomoči telefona ali računalnika, nato vadijo, me pokličejo za popravke ali mi pošljejo posnetek po elektronski pošti in jim kasneje sporočim popravke. Seveda pa je treba poudariti, da je tele-teaching le dodatek, ki ne more nadomestiti učenja živo. Resni učenci zato poskušajo najti čas in način, da se, kadar koli je to le mogoče, srečamo tudi živo.
V Indiji veljate za nesporno največjega mojstra čitravine oziroma gottuvadyama. Se pa v spletnih objavah pojavljajo nasprotujoči si podatki o povezavi vašega imena z imenom instrumenta … Nekateri pravijo, da ste vi dobili ime po instrumentu, drugi pa, da je čitravina dobila ime po vas. Čemu verjeti?
Oboje je delno res. Čitravina je bila kot eden izmed indijskih instrumentov omenjena že pred dva tisoč leti.
Kot čitravina, ne gottuvadyam?
Ne, ne, gottuvadyam je ime novejšega datuma. To glasbilo je bilo namreč več stoletij le malo v uporabi, v poznem osemnajstem in zgodnjem devetnajstem stoletju pa se je pojavil umetnik, ki je glasbilo ponovno vpeljal na koncertno prizorišče in on ga je poimenoval »gottuvadyam«. To glasbilo se igra s slideom, kot slide kitara, on pa je slide poimenoval gottu. Sicer ne vem zakaj, kajti ta beseda nima nobenega pomena v katerem koli izmed jezikov, ki jih sam poznam. Vadyam pa pomeni glasbilo, tako da so glasbilo začeli imenovati »gottuvadyam«. Gre torej za zelo arbitrarno ime.
Glasbenik, ki je znova oživil uporabo tega instrumenta, je bil učitelj mojega dedka, moj dedek se je imenoval Gottuvadyam Narayana Iyengar, ker je igral na ta instrument, moj oče je Gottuvadyam Narasimhan in tudi sam sem bil dolga leta poznan kot Gottuvadyam Ravikiran. Sam sem raziskoval, kakšno je bilo izvirno ime tega instrumenta, in sem tako naletel na ime »čitravina«. Vnovič sem vpeljal to starodavno ime. Zdaj je to tudi uradno ime instrumenta, po katerem ga v Indiji vsi poznajo. Sicer pa je v Indiji navada, da če je nekdo poznan po kaki stvari, ga bodo klicali po njej – dodajo ti ime domačega mesta in podobno, to ime pa postane del tvoje identitete. In zato, ker igram na ta instrument, so me ljudje začeli klicati Chitravina Ravikiran, sicer je moje ime samo Ravikiran. A treba me je bilo pač ločiti od preostalih Ravikiranov, ki počnejo kaj drugega.
V načinu igranja čitravine ste povzročili pravo revolucijo. Brala sem, da je bila pred vašim prihodom čitravina instrument, ki ga je bilo mogoče slišati predvsem ob žalovanjih ...
Čitravina se je vedno igrala ob vseh mogočih priložnostih. V določenem obdobju pa je res prevladovala uporaba čitravine v namene žalovanja, če je recimo kdo umrl, so na radiu ob obvestilu o njegovi smrti vrteli zvoke čitravine. Sem sem spremenil način igranja, da je postal bolj dinamičen. Zdaj se čitravina ne uporablja več v kontekstu žalovanja.
Zanimivo pri več tisoč let starem izročilu indijske klasične glasbe je tudi, da se je večinoma prenašalo ustno, do 17., 18. stoletja glasbe tako rekoč sploh niso zapisovali, ustno izročilo pa je zelo močno še danes. Je to imelo kakšen vpliv na glasbo samo, na način njenega razvoja?
Pri ustnem izročilu je najpomembnejši vidik ta, da si morajo učenci stvari zelo dobro zapomniti in jih tudi natančno razumeti. Če je v skupini deset učencev, pomeni to deset ljudi z različnimi sposobnostmi pomnjenja, dojemanja in drugih lastnosti. Njihovo razumevanje glasbe zato morda ne bo enako. Trije izmed teh desetih bodo kasneje morda zelo uspešni in bodo poučevali svoje učence, vsak rahlo drugače. Sčasoma se zato glasbi poznajo blage variacije. Vendar to na glasbo samo ne vpliva v veliki meri, kajti v sistemu karnatske glasbe se od učencev zahteva, da vadijo zelo natančno. Po navadi si učenci tudi zapišejo besedila, tako da na tej ravni ni pomembnih sprememb. V melodičnem smislu pa lahko nastajajo variacije.
Če se spremembe izkažejo za dobre, sčasoma postanejo del tradicije. Celo sam skladatelj po določenem času verjetno malce spremeni, kar je prvotno ustvaril. V zahodni klasični glasbi je seveda vse zelo jasno zapisano – celo tempo, dinamika, poudarki … V svojih melharmoničnih skladbah tudi sam sledim temu. V karnatski glasbi pa je tudi poustvarjalcu dano precej umetniške svobode, predvsem pri tempu in poudarkih.
Omenili ste, da si učenci po navadi sami zapišejo besedila. Ta so v karnatski glasbi zelo pomembna, večina skladb jih ima, besede same po sebi veljajo za pomemben element glasbe. Morajo biti skladatelji karnatske glasbe torej hkrati tudi pesniki?
Res veliki skladatelji indijske glasbe so bili tisti, ki so bili vešči tako melodije in ritma kot tudi ustvarjanja besedil. To so legende, kot recimo Tyagaraja in Muthuswami Dikshitar ali pa Syama Sastri, Oottukkadu Venkata Kavi, Purandara Dasa. V njihovih skladbah ima vsak zlog besedila svoj pomen in namen. Sicer pa so nekateri skladatelji močni na področju melodije, a šibkejši v besedilih, nekateri so morda odlični tekstopisci, a jim mora pri ustvarjanju glasbe še kdo pomagati. V primeru res velikih skladateljev pa moramo spoštovati tako melodijo kot ritem in besedilo in vse to poskušati dostojno poustvariti.
V Indiji, kjer kar brbota od jezikov in kultur, je med izobraženci sicer povsem običajno, da znajo več indijskih jezikov. Morajo glasbeniki obvladati vse jezike, v katerih nastajajo pomembna dela karnatske glasbe? Se torej od glasbenika pričakuje, da bo vešč šestih indijskih jezikov, kot ste jih vi?
Tudi če sam ne poznaš vseh jezikov in v njih nisi sposoben pisati, ni slabo že, če jih znaš prav naglašati in razumeti vsaj osnoven pomen in osnovnega duha skladbe.
Čeprav je glasba tako rekoč vaše življenje, pa ni vaša edina ljubezen. Slišim, da bi težko zdržali tudi brez kriketa in šaha ...
Res je, to sta moji veliki ljubezni. A pri kriketu in šahu gre v mojem primeru za ljubezen brez talenta! (smeh) Vsakih pet let se za kak mesec ali dva »odklopim« in takrat ne počnem nič drugega, kot igram šah. Tudi spim komaj kaj! A vem tudi, kako prenehati igrati in nadaljevati običajen življenjski ritem.
Berete pa tudi radi, kajne? »Kar koli, od filozofije do šunda,« piše na vaši spletni strani.
Vedno sem rad in veliko bral. Kar zadeva indijsko filozofijo, so mi starši in babica pripovedovali in brali Purane, pri trinajstih sem prebral izvirno Valmikijevo Ramayano, vseh dva tisoč strani, kasneje sem bral novejše indijske filozofe, Šri Ramakrišno, Svamija Vivekanando itd. Z indijsko filozofijo sem tako razmeroma dobro seznanjen. Od leposlovja sem pa tudi bral vse mogoče, avtorje z vseh koncev in krajev. Kadar koli najdem čas, berem. A dandanes navadno najdem čas za branje samo takrat, kadar jem.
Že na začetku najinega pogovora ste omenili, da naj bi v skladu z indijsko filozofijo človek svoj lastni uspeh uporabil tudi za to, da svetu kaj prinese. Znani ste po svojih prizadevanjih za mir, organizirali ste več koncertov v dobrodelne namene, zanima pa vas tudi uporaba glasbe kot terapije. Kako razumete vlogo glasbe v družbi?
Dobra glasba lahko prinese veliko dobre volje, harmonije in medsebojnega spoštovanja med kulturami. Glasba je eden izmed najlažjih načinov, kako se ljudje lahko seznanijo s tujo kulturo in jo začnejo ceniti. Ko začnemo ceniti druge, čeprav so drugačni od nas, namesto da bi cenili samo podobnosti in sovražili razlike, to avtomatično prinese veliko harmonije. Glasba je eden izmed načinov, kako lahko vzljubimo razlike.
Če poslušate določene vrste glasbo, se začnete počutiti umirjeno, dobro, kajti določene oblike glasbe dobrodejno vplivajo na vaš živčni sistem. Če poslušate takšne vrste glasbo, se vam bo po nekaj mesecih spremenil pogled na življenje, svet boste začeli dojemati drugače. So tudi drugačne vrste glasbe, ki vam morda dajo veliko energije, pa tudi negativne vrste glasbe, ob katerih se vam bo zahotelo, da bi se napili alkohola ali celo storili samomor. Glasba ima moč, da doseže kar koli. Vrsta glasbe, ki se ji izpostavimo, ima močan vpliv na naš pogled na svet, na naše zdravje in počutje.
Verjamem, da je »muzikopatija«, kot sam imenujem zdravljenje z glasbo, pomembno področje. Nič nima s posameznimi skladatelji, Mozartom ali Tyagarajo, ampak gre za preučevanje glasbe na osnovni ravni fizikalnih zakonov in akustičnih principov, za raziskovanje načinov, kako lahko glasba vpliva na nas. Gre za obširno področje, na katerem bi bilo treba veliko delati.
V Sloveniji se bo odslej več delalo na področju karnatske glasbe, s tukajšnjo učenko Emilijo Kercan namreč vzpostavljate slovensko podružnico svoje Mednarodne organizacije za karnatsko glasbo. Kakšne dejavnosti načrtujete?
V Sloveniji se tisti, ki se zanimajo za karnatsko glasbo, lahko učijo njene osnove neposredno od moje učenke Emilije Kercan, lahko pa se učenci prek interneta povežejo tudi z mano ali mojimi indijskimi sodelavci. Načrtujem, da bom kdaj pa kdaj tudi sam prišel v Slovenijo in vodil delavnice. Organizirali bi koncerte, predavanja in druge dogodke. Razmišljamo o koncertnem sodelovanju z glasbeniki drugih zvrsti, ki so v Evropi bolj znani, tako da bi glasbo približali čim številnejšim ljudem. Radi pa bi slovenski javnosti omogočili tudi dostop do knjig, devedejev in zgoščenk s karnatsko glasbo.
Pogledi, 16. junij 2010