Boris Pahor, častni gost festivala Vilenica
Pisatelj onkraj senc
In dalje: ali zakoreninjenost v lastno izvorno ali izvirno bit še ohranja smisel v svetu, ki nas želi povsem globalizirati ali poenotiti, asimilirati v svoje poenotenje in nam torej na nek način odvzeti identiteto? Kako človek v tem kontekstu lahko determinira neko intimno, notranjo svobodo, svobodo lastne biti? Kako se s to svobodo spopada pripadnik manjšinske narodne skupnosti, predvsem pa ponižani pripadnik tiste človeške taboriščne skupnosti, ki jo poznamo pod oznako Nacht und Nebel? Pahorjevo pričevanje je skozi njegov literarni diskurz preraslo iz (zgolj) individualne katarze v umetnostno elaboracijo, kar pomeni, da je ta izkušnja prek njegovega opusa dostopna vsakomur: Pahor se stalno vrača na izhodišče s tem, da se opira na besedo, zaupa ji, da bo lahko z njo ali preko nje segel v zavest ljudi. In ne samo to: besedo razume tudi kot družbeno ozaveščanje o žlahtnosti in smislu polisa.
Pahorjevo doživljanje Trsta je paradoks razseljenosti v mestu, kjer sta besedi večetničnost in večkulturnost rabljeni in (predvsem) izrabljeni, kjer nacionalnost in brezdomovinstvo, iredenta in zavest, tujstvo, izseljeništvo in priseljeništvo, zaznamujejo in označujejo zgodovino in družbeni kontekst celotnega pisateljevega stoletja v njem. Kako se danes vse to umešča v Trst in, širše, v Evropo, ki naj presega zgolj koncept konfederacije držav in ekonomij, ki naj se odpira Evropi narodov, ki jih pisatelj razume kot kulturne entitete, Evropi ljudi, edini, ki je resnična in ki se lahko udejanji?
Pričevalec (slovenske) zgodovine 20. stoletja par excellence: mimo tega dejstva ne moremo, ko spregovorimo o njegovi eksistenčni (literarni) pripovedi, ki postaja nekakšna človeška praresnica, kjer beseda predstavlja bistveni konstitutivni del človeka. Pahorjev izrazito avtobiografski opus razdrobljeno življenjsko izkušnjo sestavlja v celovitost in predstavlja na eni strani metaforo človekovega spopada s preživetjem, na drugi pa poroštvo resnice, za katero se moramo odločiti. Pisateljev diskurz je torej vseskozi odraz njegove osrednje tematike – vprašanj identitete in spomina (Trst, totalitarizmi 20. stoletja, narodnostno vprašanje in, nad vsem, ljubezen kot edina možna rešitev), ki imata izhodiščni vzvod v absolutnem pričevanju ponižanja in razžaljenja. Vse, kar je doživel (fašistični napadi in pogromi, prepoved rabe maternega jezika, odvzem identitete, deportacija, povojno disidentstvo), predstavlja premiso, ki je zaznamovala celotno skupnost: zato Pahor še danes dokazuje, kako pripadnost maloštevilnemu narodu, celo njegovi manjšinski skupnosti, nikakor ne more biti, in tudi ni predznak manjvrednosti. V ta izhodišča pa se nato stekajo motivi in teme, ki se prepletajo in razpletajo tako, da so postali ne samo pisateljev razpoznavni znak, temveč predvsem njegov etični in moralni kategorični imperativ. Kar pa tudi pomeni, da Pahorja ne moremo in ne smemo dojeti kot indikatorja slovenske politične misli, ampak, nasprotno, razumeti, da je njegovo izhodišče najprej beseda, ki jo doživlja kot rešitev iz strahu pred navidez zapečateno prihodnostjo. Zato njegovo pripoved v bistvu lahko razlagamo kot individualni in kolektivni Bildungsroman. Pomembna pri njem pa je še ena predpostavka, ki človeka dviga nad povprečje čutnega in zaznavnega in jo lahko razumemo kot človečanstvo v Kosovelovem smislu: Kosovel, skupaj s Kocbekom med temeljnimi pisateljevimi literarnimi in miselnimi vzorniki, namreč zapiše, da se mora umetnik, »če hoče ustvarjati kot ČLOVEK-UMETNIK za človeka, najprvo temu človeku približati, najprvo mora postati človek ON SAM«. Boris Pahor je glasnik sveta, ki je bil v časovnem loku njegovega življenja prežet z neverjetno zgoščenim številom zgodovinsko prelomnih dogodkov. Naključno se je – predvsem zaradi letnice in kraja svojega rojstva – znašel v vrtincu dogodkov samih, zato velja za izjemnega pričevalca evropske zgodovine 20. stoletja.
»Rojen v Trstu leta 1913, slovenski pisatelj. Osrednja osebnost evropske kulture, ki si že dolgo prizadeva za priznavanje slovenskega jezika in književnosti. Prevodi njegovih del so izšli v številnih državah,« predstavlja Borisa Pahorja Pierre-Guillaume de Roux, francoski založnik, ki je leta 1990 z objavo Pahorjeve Nekropole »francoskemu svetu razkril Borisa Pahorja, pisatelja, ki pri svojih devetdesetih letih še dalje dviga svoj edinstveni glas prek tematik, ki so mu najbolj pri srcu: ljubezen, trpljenje in obramba manjšinske kulture,« so zapisali Francozi. Danes je še vedno tako.
Pahor je Evropo presenetil in presunil predvsem s svojim romanjem v svet ponižanih kosti in senc, kjer gleda smrti v obraz. In to smrt, končno fazo taboriščnega uničenja, predstavljajo njegovi nikoli pozabljeni nevidni tovariši, ki jim Pahor s svojo neomajno vero v moč posameznika vrača življenje: v Nekropoli romar med sencami. Vseskozi pisatelj onkraj senc.
Pogledi, let. 4, št. 17, 11. september 2013