Jože P. Damijan, ekonomist
Pikettyjevske neenakosti v Sloveniji ni
Thomas Piketty je v pravem trenutku izvrstno opisal in dokazal osrednji problem kapitalizma kot ekonomske ureditve, ki je v tem, da sama po sebi – če je neregulirana – vodi do prevelikih koncentracij bogastva, ekstremne neenakosti in s tem tudi do potencialnih izbruhov kriz ter tako ogroža stabilnost družbe. Nekateri bi rekli, da to ni nič novega, da je o tem govoril že Karl Marx, pa tudi drugi slavni ekonomisti 19. stoletja.
Treba pa je vedeti, da Piketty izhaja iz drugačne osnove. Marx se je zavzemal za odpravo kapitalizma, medtem ko se Piketty zavzema za povsem drugo stvar – za njegovo regulacijo. Piketty absolutno izhaja iz tržnega gospodarstva – in je tudi njegov pristaš –, zavzema pa se za progresivno obdavčitev, s katero bi omejili moč tistega najvišjega razreda, ki danes akumulira ekscesno bogastvo.
Prepričan sem, da je Pikettyjevo stališče dosti bolj zdravo. Socialni eksperimenti po Marxu so pokazali, da socializma ni mogoče uveljaviti. Kjer se je uveljavljal, je povzročil katastrofo. Tržno gospodarstvo, ki je osnova, podstat kapitalizma, je edino, ki lahko v ekonomskem smislu zagotovi blaginjo na dolgi rok. Če pa je neregulirano, lahko vodi do velikanskih razlik in posledično do svoje lastne nestabilnosti. Ampak nauk te zgodbe gotovo ni v tem, da moramo odpraviti kapitalizem, temveč da ga moramo narediti bolj življenjskega, socialnega in stabilnega.
Za svetovno odmevnost Pikettyjeve knjige je bila odločilna burna reakcija ameriške javnosti. Pikettyjeva analiza je namreč najvišjo stopnjo neenakosti zaznala prav v ZDA, kjer po njegovi interpretaciji že spodkopava temelje demokratične ureditve. Lahko to kritiko ustrezno prenesemo v slovenski prostor? Kaj Piketty pravzaprav pomeni za slovensko ekonomsko situacijo, ki je bistveno drugačna od ameriške?
Njegova analiza je sicer res najbolj odmevala v ZDA, je pa Piketty zelo podoben vzorec odkril tudi v Veliki Britaniji; govorimo torej o nekem anglosaškem tipu kapitalizma z zelo malo socialne države. V državah, ki so bolj socialne – Švedska itn. –, je ta koncentracija manjša. Tam, kjer je regulacija kapitalizma večja, prihaja do večje stabilnosti, ker je posledično koncentracija bogastva in kapitala manjša.
Pikettyja v slovenskih razmerah v bistvu sploh ne moremo najti. Dohodkovna neenakost je v Sloveniji najmanjša med vsemi državami OECD. Manjša je celo od skandinavskih držav. Dohodkovne neenakosti torej pri nas praktično ne poznamo in smo v tem smislu ena najbolj egalitarnih družb na svetu; po mojem mnenju preveč, ker smo zaradi tega manj učinkovita, manj uspešna družba. Piketty pa o neenakosti govori tudi in predvsem s premoženjskega vidika, ne le z dohodkovnega. Pri nas tovrstnih premoženjskih meritev žal še nimamo izdelanih.
Pa bi vseeno lahko vsaj okvirno ocenili stopnjo premoženjske neenakosti pri nas? Ali je mogoče, da močno odstopa od »egalitarnosti« dohodkov?
Ob tem vprašanju se moramo najprej zavedati, da je poskus tajkunizacije v Sloveniji klavrno propadel. Če ne bi prišlo do krize, bi tajkunizacija pri nas sicer morda uspela – podobno kot na Hrvaškem in v drugih državah, kjer so se je lotili že dvajset let nazaj. Glavnina slovenskih kandidatov za tajkune se je tega podviga lotila z zamikom desetih let, v začetku prejšnjega desetletja. Takrat je prišlo do številnih poskusov, da bi posamezniki v Sloveniji postali veliki lastniki – in dosegli podobno koncentracijo kapitala, kot jo dosegajo nekatere bivše socialistične države, vključno z našo sosedo –, ampak potem je prišla kriza, ki je te ljudi kaznovala in jim dejansko pobrala vse. Nekateri so celo končali v zaporu, nekateri še bodo. Kakorkoli že, na svobodi ali za zapahi … premoženja jim je ostalo bolj malo.
Nekaterim – maloštevilnim – je sicer do neke mere tudi uspelo: predvsem tistim, ki so se tajkunizacije lotili v prvem valu privatizacije, v sredini devetdesetih let. Tukaj lahko omenimo Kolektor, Hidrio, BTC in podobna podjetja. A tudi tem podjetjem (z izjemo BTC) trenutno kaže, da bodo njihovi lastniki na koncu izgubili vse, ker se nahajajo v velikih finančnih težavah. Če se kriza zavleče, tudi njim ne bo uspelo ohraniti premoženja. Tako je v bistvu še ta, edini resen slovenski poskus koncentracije premoženja, neslavno propadel. Božja šiba je za naše fante enostavno prišla prehitro. Piketty torej tudi v tem smislu ni aktualen za slovenske razmere.
V katerem smislu je torej za nas sploh aktualen?
Aktualen je zaradi naše vpetosti v globalno ekonomijo. ZDA s svojimi ekonomskimi in političnimi trendi še vedno močno vplivajo na vse ostale države sveta. Vsi smo odvisni od njih, ker gre za največjo ekonomsko velesilo, ki ima daleč največji vpliv na globalne finance in na globalno ekonomsko politiko. Zaradi pomanjkanja ustreznih ekonomskih regulacij tudi k nam uvažajo nestabilnost. Neenakost v ZDA, ki jo oriše Piketty, je torej za nas problematična predvsem zato, ker generira svetovno nestabilnost.
Američani so bili glavni pobudniki globalizacije, za katero se je v zadnjem času pokazalo, da je šla predaleč; že v sami Ameriki je uničila delovna mesta v industriji in sindikate, izvotlila je srednji razred in zaradi vseh teh dejavnikov v ZDA nimajo več stabilnega povpraševanja. Ker tega ni, so si morali začeti izmišljevati nove načine spodbujanja gospodarstva. Zadnji dve desetletji je ameriško gospodarstvo tako raslo praktično le na podlagi balonov. Te balone so generirali načrtno in umetno. Deregulirali so finančni sektor, ob čemer je finančna industrija sicer zelo obogatela, a na koncu povzročila, da je prišlo do kolapsa v ZDA, obenem pa so s krizo okužili tudi vse ostale države razvitega sveta.
Pikettyjeva analiza je torej za nas posredno izjemno pomembna zato, ker nam pokaže, za katere spremembe v ekonomski ureditvi ZDA (in ureditvah držav s podobnimi trendi) se moramo kot člani mednarodne skupnosti zavzemati, da bo tudi preostali svet, ki ne pozna tovrstne neenakosti – vključno z nami –, postal bolj stabilen.
Piketty pogosto poudarja pomen tekmovalnosti in tega, da je določena mera neenakosti nujna za uspešno delovanje družbe. Bi se znalo pripetiti, da bi dosledno uveljavljanje njegovih ekonomskih načel pri nas pravzaprav vodilo v neko drugo smer, v smer deregulacije?
Tako je. Če bi Pikettyja uveljavljali pri nas, bi bila družba malce manj enaka, kot je zdaj, ampak hkrati bistveno bolj produktivna. Postalo bi mogoče, da so nekateri ljudje – tisti, ki izkazujejo znanje, talente in delavnost – uspešnejši. Lahko bi nagradili in s tem še spodbudili tiste, ki so podjetnejši in inovativnejši.
To je danes pri nas skorajda nemogoče. Kdorkoli poskuša izstopati, ga sistem zaustavi. Davki so previsoki – redkim podjetjem sploh uspe zrasti, ne da bi jih prej zadušilo breme davkov, prispevkov itn. –, po drugi strani pa je trg dela tako močno reguliran, da je tudi zaposlovanje skoraj že ustavljeno. Pri nas je izjemno težko uspeti v poslovnem smislu. Uspešnih slovenskih podjetnikov imamo zato trenutno žal bistveno več v tujini kot doma, in to je najboljši pokazatelj, da je pri nas nekaj hudo narobe. V Sloveniji bi morali imeti v prihodnje torej več kapitalizma, seveda pa je pri tem ključna njegova oblika: prizadevati si moramo za kapitalizem skandinavskega tipa, kapitalizem s smiselnimi ekonomskimi in socialnimi regulacijami.
Bi bil torej Piketty, če bi eksplicitno pojasnil, kaj njegova stališča pomenijo za Slovenijo, pri nas razglašen za neoliberalca?
Pri nas je vsakdo razglašen za neoliberalca. Kakršenkoli predlog spremembe je v hipu razglašen za neoliberalizem. Kot nekaj, kar ogroža našo egalitarnost. Še enkrat: smo najbolj egalitarna družba v Evropi in med najbolj egalitarnimi na svetu. Seveda je prav, da izhajamo iz te dediščine. Pomembno je, da imamo vsi čim bolj enake izhodiščne pogoje, dostop do javnega zdravstva, javnega šolstva; pomembno je, da imajo tisti, ki so delavni in imajo talente, potencial uspeti ne glede na svoj izhodiščni status. Ta potencial torej v naši družbi omogočamo – in to je dobro –, ampak potem temu potencialu žal ne dovolimo, da se uresniči. Tistim, ki so sposobni, ne omogočamo, da bi uspeli, s čimer ta potencial zapravljamo. In to je treba spremeniti.
Pogledi, let. 5, št. 11, 11. junij 2014