Miha Blažič - N'Toko, raper, bloger in kolumnist
Pasivnost je odlično politično orodje
Pred časom sem ob bok recenzije albuma Mind Business zapisal, da zaradi razvitih brihtnih misli prav nič ne bi škodila večja pojavnost N'Toka v javnem diskurzu. Zdaj ga imamo. Kako se spopadate z novo oziroma dodatno vlogo?
Ta pozicija je lahko nevarna. Ko izhajaš iz določene preteklosti javne osebnosti in se še dodatno aktiviraš, mediji nekaj takšnega brez odlašanja pograbijo. Zanje takoj postaneš obraz. Povežejo te z neko ciljno publiko, in karkoli se dogaja v njeni interesni sferi – na primer vse to, kar zanima hipije –, sem brez dodatnega razmisleka izbran kot dežurna oseba za komentiranje. Ljudje začnejo vsakršno družbeno dogajanje doživljati skozi komentarje enih in istih posameznikov, kar je seveda zavajajoče. Iz tega, da si povsod zraven ali moraš o vsem izraziti mnenje, hitro nastane poklic; in to ni tisto, kar bi si jaz v življenju želel. Pomembneje mi je, da se stvari spreminjajo na bolje, ne pa da imam jaz kariero komentatorja slabega stanja. Pri sebi se veliko ukvarjam s to dvojno vlogo. Vem tudi, da izpostavljenost kot taka ne pomeni prav nič! Sem le še ena go to faca za medije, ko hočejo na najbolj enostaven način pokriti neko zgodbo. Družbena analiza me zanima že od nekdaj, vendar je ustroj medijev takšen, da je največ, kar se iz komentiranja izcimi, kariera nekaterih posameznikov. Na tej točki sem trenutno in iščem poti proti bolj konstruktivnemu aktivizmu.
Vseeno ne morete zanikati, da ima pisanje kolumn v javnosti veliko večji odmev kot vaše glasbeno udejstvovanje.
Sprva me je ta razkorak presenetil, vendar je povsem logičen. Ustvarjam pač zelo specifično glasbo, ki ni všeč blazno širokim množicam. Zaradi estetskih razlogov je omejena na manjše, zaprte kroge. Precejšnja ovira je že to, da je mnogim ljudem moj glas presneto zoprn. Kaj naj naredim? Tega ne morem premagati, tako pač je. Česar se ne da poslušati, misli, ki jih nekdo ne more prebaviti v glasbeni obliki, mnogo lažje konzumira v pisni obliki. Kolumne so z vidika mojega glasbenega žanra precej bolj široka forma, ki doseže večje število ljudi.
Kaj pa to spoznanje pove o odnosu do malce drugačne glasbe v našem prostoru. Ne nazadnje je vaše kolumne mogoče tolmačiti kot podaljšek vaše poezije in obratno, seveda.
Osebno glasbi ne bi pripisoval večjega družbenega pomena, sploh pa ne bi družbe ocenjeval po tem, ali ji je določena glasba všeč ali ne. Država z odlično razvito in sofisticirano kulturno sceno je namreč v svojem resničnem delovanju lahko še vedno zelo fašistoidna. Umetniki pogosto zapademo v neplodno sklepanje, da je, če ljudem ali državi ni všeč naše ustvarjanje ali se ne počutimo dovolj cenjeni, to znak splošne družbene zaostalosti. To je zelo nevarna poenostavitev.
Mislite, da bo s pravkar sprejetimi nacionalnimi kvotami predvajanja slovenske glasbe situacija kaj boljša?
Tako iz javnega mnenja kot iz stališč mnogih glasbenikov je jasno razvidno, da skoraj nihče ne mara kvot. Predstavljajo namreč zelo nepriljubljen poseg v medijsko tkivo in so v svojem pravem bistvu tudi precej neživljenjske. Kar sam opažam okoli debate, je preveliko poenostavljanje. Ne eni strani je skupina ljudi, ki govori o naši biti, o našem nacionalnem interesu, na drugi pa tisti, ki parlamentirajo o posegu politike v uredniško avtonomijo. In eni in drugi nakladajo! Prvič: uredniške avtonomije v Sloveniji že dolgo ni več, zato se nehajmo slepiti s tem, da so jo ubile pravkar sprejete kvote. V javnosti se je namreč v zadnjem času ustvarila napačna slika, da je pred tem glasbena obzorja širilo cel kup mladih urednikov entuziastov. Ni bilo tako! Lokalne radijske postaje so propadle na račun centraliziranih konglomeratov, ki v eter spuščajo uniformirane play-liste, nobene uredniške avtonomije ni. Tu je še nacionalka – in nacionalka je slaba. Tam imamo urednike, ki so si sprivatizirali delovna mesta in na njih vztrajajo že zelo dolgo časa; in pogosto so daleč od tega, da bi dovoljevali popolno avtonomijo ostalim.
Zato argument s posegom v uredniško svobodo ni konstruktiven. Ne razrešuje problema, ki ga dejansko imamo na glasbeni sceni. Nič bolj ga ne razrešujejo kvote. Opletanje z nacionalnim interesom je navadno sranje, ki se ga uporablja, če zelo poenostavim, za boj z Leom Oblakom in njegovim radijskim imperijem. In ena in druga stran delata zgolj za lastne interese, ne pa za poslušalce in razvoj glasbe. Ironija je, da so tisti redki uredniki, ki imajo avtonomijo in delajo kreativno, pravzaprav največje žrtve tega butastega zakona. Problem je povsem drugje. Nikoli se ne vprašamo, zakaj mediji s progresivnimi vsebinami in uredniško svobodo v tej državi ne morejo preživeti. V tem moramo poiskati pravi odgovor, ne pa pri izpostavljenih enostranskih argumentih.
Ali z novimi kvotami lahko pričakujemo kaj več N'Toka na radijskih frekvencah?
Ne. Tisti dve radijski postaji, ki sta me rolali do zdaj, me bosta – upam, da – rolali tudi naprej, razen če se nisem s pravkar povedanim zameril kakšnemu uredniku. Dodatne kvote me nikakor ne bodo izstrelile na druge frekvence, o tem sem prepričan.
So vas pa iz obrobja v širši javni prostor izstrelile vstaje ob koncu leta 2012. Jih je mogoče razumeti kot izhodišče vašega, od takrat vedno pogostejšega javnega izpostavljanja?
Vstaje definitivno predstavljajo začetek mojega neglasbenega delovanja. Resda sem se že pred tem dokaj pogosto oglašal na blogu, a šele vstaje so – ne samo meni, tudi drugim posameznikom moje generacije – postavile novo platformo, saj so se pokazale kot priložnost, da še mi povemo, kaj nas moti. Do tistega trenutka nismo imeli priložnosti povedati svojega mnenja. Vstaje so bile konec cinizma moje generacije. Preprosto se je bilo treba odločiti: ali biti zraven, se boriti in zahtevati spremembe ali brezbrižno sedeti v fotelju in v nedogled pametovati. Odločitev za prisotnost je veliko ljudem pomagala vstopiti v civilno delovanje.
Vam je vstajniška prepoznavnost kaj pomagala pri »razcvetu« glasbene kariere?
Niti ne, prej narobe. V Sloveniji nihče ni strašansko slaven, N'Toko pa še najmanj. Ljudje me ne zalezujejo ali ustavljajo na ulicah, življenje se ti bistveno ne spremeni, če se na vsake toliko časa pojaviš v nekaterih časopisih. Če dobro pomislim, moja druga medijska pojavnost na glasbo vpliva slabo, saj imam premalo časa zanjo. Druge dejavnosti, enako kot glasba, namreč terjajo celega človeka, zato v glasbenem polju nisem več toliko produktiven, kot sem bil še pred nekaj leti.
V našem okolju je priljbljenost dvorezen meč. Takoj ko nekomu uspe, mu pripnejo etiketo, da se je prodal. Ta trend nestrpnosti je prav tako močno prisoten znotraj alternativne kulture. Kakšne so vaše izkušnje?
Vem, da so to dogaja, vendar tega nisem doživel na lastni koži. Ko mi je s tretjim albumom Parada ljubezni nekoliko uspelo razširiti avditorij, mi je zamerilo zelo malo prvotne publike. Glasba kot taka namreč ni bila komercialno naravnana ali vsebina kakorkoli prilagojena. Prodaš se v tistem trenutku, ko začneš razmišljati, kaj bo ljudem všeč, in ne, kaj hočeš povedati. Dokler nepreračunljivo govoriš, kar misliš povedati, te ljudje spoštujejo. S katere scene prihajaš, je v tem primeru povsem nepomembno.
Ste kdaj imeli občutek, da ste šli korak predaleč, da je bila kakšna vaša izjava napačno tolmačena ali da s povedanim niste bili dovolj jasni?
V večjih medijih, kjer se pojaviš le s stavkom ali dvema, se to pogosto dogaja. Težko je v samo nekaj sekundah povedati ali obrazložiti neko kompleksno stvar. To je veščina, ki je sam nimam dobro razvite ali docela izdelane, zato sem prepogosto izpadel kot enoplasten obraz nečesa. Urednikom je bolj pomembno, da si se na povabilo odzval, ne pa, kaj si hotel povedati. Velikokrat mi je zato pozneje žal, saj stvari niso izpadle tako, kot sem si želel. Zato sem postal veliko bolj pazljiv pri svojih izjavah.
Koliko je potem pri vas prisotna samocenzura?
Samocenzuriram se v primerih, ko začutim, da preveč poenostavljam. Ko sem začel pisati o družbenih temah, sem takoj zavzel militantno pravičniško obrambno držo in posledično v nabrani ihti bleknil prav vse, kar mi je v danem trenutku padlo na pamet. Kmalu sem spoznal, da stvari niso tako enostavne oziroma kako kompleksni so pravzaprav družbeni odnosi, skozi katere se ni mogoče prebiti ali jih razrešiti z eno na hitro sestavljeno parolo. Poenostavitve so zato prva stvar, ki se jih otepam. Po drugi strani vsakdo izmed nas kdaj taktično izbira strani, ko kritiziramo posameznike. V Sloveniji je namreč zelo lahko v kateremkoli trenutku potunkati kogarkoli. In občutek moči ob takšnem početju je res odličen, priznam. A na koncu spoznaš, da je lažje sestaviti moralistično kritiko o nekom, ki bi nekaj moral narediti, pa ni, kot pa predstaviti resnejšo analizo problema. Če nočeš imeti kariere dežurnega pravičnika, temveč hočeš poiskati vzvode za spreminjanje družbe, stvar hitro postane bolj kompleksna. V družbi ni dobrih in čistih ljudi, so le bolj pozitivne in negativne smeri, med katerimi človek lahko izbira in se odloča.
Govora je torej o – če si kot primer sposodim naslov filma Sergia Leoneja, Il Buono Il Brutto Il Cattivo – dobrem, umazanem in zlem prototipu človeka.
Natanko tako. Vsi bi radi videli, da bi med dobrimi in slabimi ljudmi izbrali dobre, in potem bi bilo vse dobro. Takšnih ljudi ni! To lažno sliko ustvarjamo tudi »čisti« komentatorji, ki lebdimo na oblakih in kažemo s prstom naokoli. To je neproduktivna moralizatorska drža, ki mi gre na živce. Problem namreč nastane, ko se iz osebne preusmeriš na politično raven. Takrat postaneš pristranski in zelo taktiziraš; ne udrihaš po šibkejšem, četudi bi si to zaslužil.
Vsi ljudje, tudi sam, si včasih zaslužimo ostro kritiko. Ko sem govoril o kvotah, v tej zgodbi ni nikogar, ki si ne zasluži, da bi se udrihalo po njem. A v resničnem svetu morajo akterji pač izbrati stran in se odločiti, katerega od možnih scenarijev bi raje videli. Družbeni komentatorji pa sami sebe povzdignemo v pravičniški oblak. Izberemo nekaj tarč, v katere streljamo, a pri tem ljudem ne predložimo nobenega možnega načina delovanja, da bi bilo kaj drugače. Tako jih pasiviziramo ali pa jim sistemske probleme preoblečemo v poenostavljene zgodbe o »pokvarjenosti« tega ali onega funkcionarja. Zato se stvari ne spreminjajo, ker sami živimo v iluziji, v kateri dejansko mislimo, da s komentiranjem lahko odstranimo nekega bad guya in potem bo vse boljše in drugače. Ne, ne bo! Ko bo na izpraznjeno mesto prišel naš good guy, se bo prejšnja politika z enakimi sredstvi nadaljevala.
Dejansko se vedno najde kdo, ki mu ni prav, kako razmišljate.
Osebno zagovarjam politično korektnost, saj se mi zdi prav, da ljudje na liberalni strani, ki recimo nasprotujejo šovinizmu, rasizmu ali homofobiji, najprej sebi postavijo visoke kriterije. Včasih tem kriterijem na zadostim in se zgodi, da me napade kaka feministka ali kdo drug z opozorilom, kaj sem rekel ali zapisal narobe. V tistem trenutku se resda počutim napadenega, a kritika je pogosto upravičena in jo razumem. Namreč, naslednjič, ko bom pisal o tem, bom vedel, da obstaja tudi ta dimenzija. Problem nastane, ko v politični korektnosti začnemo videti nekaj, kar samo po sebi spreminja družbo. Ko začnemo mešati rasistične izjave s tem, da naša država izvaja rasistično politiko. Vse negativno v državi, na primer sistemski rasizem do tujcev, preslikamo na skupino nestrpnih desničarjev, ki jih moramo izobraziti. Tudi če bi bilo to mogoče, s tem ne bi rešili ničesar, kajti naša navzven zelo liberalna, lepo artikulirana in humanistična vlada je tista, ki diskriminira begunce na veliko bolj otipljiv način kot nekaj primitivcev na internetu. Ta diskriminacija ni posledica neizobraženosti posameznikov, ampak je vgrajena v kapitalistični sistem. Če politična korektnost postane naše zadnje sredstvo za boj proti pojavom rasizma, seksizma in šovinizma, potem smo to vojno izgubili.
Na drugi strani pa me moti ponavljanje iluzije, da živimo pod nekakšno diktaturo politične korektnosti. Saj to ni res! Povsem svobodno lahko rečeš, karkoli hočeš; in če ti bo nekdo v komentarju malce zasikal, to še ne pomeni, da te bodo poslali na Goli otok. Ni res, da o islamu ne smeš ničesar reči. Če bi res obstajala kakšna družbena varovalka proti sovražnemu govoru, potem Reporterja in Demokracije že davno ne bi bilo več.
Vseeno mislim, da je dežurnih iskalcev dlak v jajcu pri nas preveč in se obnašajo enako nestrpno kot tisti, ki jim nestrpnost očitajo.
Ne smemo vseh oblik nestrpnosti metati v isti koš, ker nimajo enakih učinkov. Zakaj se recimo moški, ki mu ženska očita šovinizem, obnaša, kot da se mu je zgodila ne vem kakšna krivica? Kaj pa je pravzaprav utrpel? Je izgubil službo? Je bil fizično napaden ali posiljen? Ne, ženske so tiste, ki so dnevno izpostavljene objektivizaciji, ponižanju in ki so v mnogih življenjskih situacijah podrejene moškim. Mar niso bolj upravičene do nestrpnosti kot nekdo, ki se z njihovo podrejenostjo okorišča?
Kje torej vidite ločnico med satiro in sovražnim govorom?
Satiro razumem in jo podpiram, če je usmerjena navzgor, proti močnejšim oziroma strukturam oblasti. V nasprotnem primeru, če je obrnjena navzdol, proti šibkejšim, gre za čisto diskriminacijo.
Ne gre tudi v tem primeru za obliko diskriminacije, saj naj bi vse ljudi obravnavali enako?
Ne, ker nismo vsi enaki. Eni imajo več kot drugi. To je problem mnogih današnjih analiz družbe. Da se obnašajo, kot da neenakost ne obstaja.
Nedavno ste mnoge prestrašili z izjavo, da nas naša država pelje v vojno. Smo vojni že kaj bližje?
Slovenija je kot članica Nata že dolgo v vojni, to smo podpisali s pridružitvijo in to odgovornost moramo prevzeti. Šokantno se mi zdi spoznanje, da ljudje pri nas ne vedo, da so bile naše enote prisotne v Afganistanu ali v Maliju. Ko se v Evropi zgodi teroristični napad, so mnogi šokirani. Kot da bi napad prišel tako rekoč od nikoder. Ne zavedajo se, da so z ljudmi, ki so napad izvedli, v vojni že zelo dolgo časa. Ko predsednik Hollande izjavi, da »Francija napoveduje vojno«, se obnaša, kot da ne bi bila v vojni že desetletja! Toliko ljudi, kot jih teroristi v enem letu pobijejo v Evropi, v Siriji umre vsak dan. V vse te države smo se vmešavali, jih bombardirali in pomagali stopnjevati nasilje. Slovenija je del te zgodbe, zato se nehajmo pretvarjati, da smo nevtralni in čisti.
Pripadate glasnemu in aktivnemu delu družbe. Kako doživljate njen pasivni del?
Vsi deli družbe smo aktivni, vprašanje je le, ali se tega zavedamo. Tudi ljudje, ki ne posegajo v politiko ali civilno sfero, v svoji vsakodnevni rutini živijo politiko. Človek namreč nikdar ni pasiven, saj tudi s svojo nedejavnostjo soustvarja in vpliva na družbene odnose. Preprosto povedano: tudi če ne greš na volitve, prispevaš k temu, kateri politik bo izvoljen, in tudi če se ne udeležiš protesta, podpreš eno stran. Na ta način aktivno soustvarjaš prihodnost.
Vseeno nimate občutka, da politika z ignoranco namenoma pasivizira ljudi?
Pasivnost je odlično politično orodje. In ljudje s pasivnim odnosom neposredno podpirajo določene politične prakse.
Kakšen pa je učinek vašega pisanja? Več konfliktnih situacij z določenimi osebami je znanih tudi naključnim bralcem medijev.
Takšnih in drugačnih konfliktov imam veliko. Nekateri posamezniki so namreč zelo užaljeni in se počutijo napadene zaradi mojih besed. Neposrednih učinkov pisanja pa se ne da izmeriti. Nikdar ne bom mogel z gotovostjo trditi, da se je nekaj spremenilo, ker sem izpostavil ta ali oni problem. Osebno upam, da ljudem pomagam artikulirati misli, da jim pomagam ubesediti stvari, ki jih doživljajo, poiskati nov ali drugačen zorni kot od tistega, ki jim ga ponujajo ostali mediji.
So vam kdaj grozili s fizičnim obračunom?
Tudi, a s tem moram živeti. Na srečo se še ni uresničil, in upam, da se tudi v prihodnje ne bo.
Pogledi, let. 7, št. 3, 10. februar 2016