Chris Eckman, glasbenik
Med Metelkovo in Kinom Šiška pa nič
Pred petimi leti je navdušil s ploščo Last Side of the Mountain, na kateri se je soočil s poezijo Daneta Zajca, ta teden pa je v klubu Cankarjevega doma predstavil svoj najnovejši izdelek, Harney County. Obogaten z izkušnjo svoje specifične življenjske poti nam ponuja edinstven pogled na aktualno stanje slovenske popularne glasbe.
Leta 2008 ste ob promociji svojega prejšnjega albuma kar nekoliko jezno opisovali razmere na ljubljanski glasbeni sceni. Kaj o njej mislite leta 2014?
Od takrat se je marsikaj spremenilo, najpomembnejši premik je gotovo Kino Šiška. Sicer sem še vedno v dvomih, ali ta pridobitev res prebuja lokalno sceno, je pa vsekakor pomagala, da so v Ljubljano prišli nekateri odlični tuji glasbeniki, ki tu drugače ne bi našli pravega mesta. Ne razumite me napačno – nisem kritičen do vodstva Kina Šiška, ki izvrstno opravlja svoje delo. Prizorišče je preprosto tako veliko, da ne ponuja naravnega prehoda iz komornih prizorišč Metelkove, ki ga ljubljanske skupine krvavo potrebujejo. V večini prestolnic se najbolj odmevni nastopi lokalnih zasedb odvijajo v prostorih, ki so po velikosti ravno nekje vmes med Gromko ali Menzo in Kinom Šiška.
Zakaj lastniki primernih prostorov ne zapolnijo te vrzeli?
Pogosto slišimo, da ni dovolj podpore občinstva, kar do določene mere drži in je še posebej očitno v klubih zunaj Ljubljane. Njihovi lastniki radi povedo, da je ljudi vse težje prepričati v ogled koncerta v živo. Prostor za živo klubsko glasbo se iz leta v leto krči in umika predvajani, predvsem elektronski glasbi. Z veliko gotovostjo lahko rečem, da je v Sloveniji trenutno manj ustreznih prostorov za živo glasbo, kot jih je bilo kadarkoli prej – vsaj odkar sem tu.
Seveda je problem tudi v ponudbi. Živa glasbena scena že toliko časa ni na pravi ravni, da so ji mlajše generacije preprosto nehale slediti. Vse to potiska trenuten nabor slovenskih ustvarjalcev v zaskrbljujočo stagnacijo. Ne gre za vprašanje talenta ali kvalitete, to v Sloveniji nikdar ni bil problem. Gre za druge stvari – pravzaprav na las podobne tistim, ki so pestile Seattle pred vzponom grungea.
Se je torej v iskanju rešitev vredno ozreti k nauku seattelske zgodbe o uspehu?
Ameriška izkušnja neodvisnega rocka osemdesetih je zelo poučna glede osnovnih pravil za vzpostavitev uspešne glasbene scene. To smo videli na lastne oči, večkrat: najprej se je zgodil Minneapolis, nato Austin v Teksasu, pa Athens, majhno mestece v Georgii – in nato mi, Seattle, po številu prebivalstva takrat manj kot enkrat večji od Ljubljane. Vse to so precej nenavadni kraji za vznik odmevnih glasbenih scen. New York je bil takrat že mrtev, New York je bil »sedemdeseta«. Los Angeles je imel nekaj dobrih skupin, ampak L. A. je pač velik – vedno bo nekaj dobrih bendov. Je bila scena kul? Morda v zgodnjih, zgodnjih osemdesetih. Do sredine osemdesetih pa se je L. A. tudi v glasbenem smislu prelevil v puščavo.
Zakaj so torej majhni, b-trgi razvili najprivlačnejše glasbene scene osemdesetih? Seattle je bil leta 1985 za mladega glasbenika morda najslabše mesto v Ameriki. Ni bilo klubov, ni bilo založb, absolutno nič se ni dogajalo. In iz te beznice je v nekaj letih vzklilo nekaj izjemnega. Je bila to zgolj sreča? Ne bi rekel. Zdi se mi, da je pravzaprav precej jasno, kaj se je zgodilo.
V vsakem klubu, v vsaki garaži si takrat slišal vzklike: »Ustvarjajmo glasbo zase, ustvarjajmo glasbo sami.« Takrat se je počasi že uveljavljal slogan DIY (do it yourself, naredi sam). Celotno seattelsko grunge sceno, ki je vzniknila iz te mentalitete, je sestavljalo slabih 200 ljudi in bila je zelo tesno povezana. Ljudje so celoten proces glasbene industrije preprosto vzeli v svoje roke. Niso se zanašali na že obstoječe institucije in mehanizme. Nehalo jih je skrbeti, ali njihova glasba prinaša denar, kariero … O tem sploh niso razmišljali. Razmišljali so le o glasbi.
In v Sloveniji primanjkuje tovrstne glasbene neodvisnosti?
Imam občutek, da ljudje tu prepogosto pasivno čakajo na pomoč institucij. Gotovo ne vsi, a ta vtis je vseeno zelo močan. Češ, ministrstvo za kulturo nam ne podari 1000 evrov za snemanje albuma, morda je najbolje, da ga sploh ne posnamemo. Ko slišim takšno vzdihovanje – in to v času, ko je glasbena produkcija izvedljiva na vsakem prenosnem računalniku –, sem precej razočaran. Verjamem, da so najbolj napredni glasbeniki v tej državi že vzeli stvari v svoje roke in da se s sodobnimi sredstvi borijo za svoje mesto na glasbenem prizorišču, a vseeno se mi zdi, da širši slovenski prostor še ni zares osvojil nauka ameriških osemdesetih: združimo se, promovirajmo svoje koncerte, ne potrebujemo nikogar, sami bomo definirali sceno. To je formula za uspeh in preboj lokalne scene. Ko obiščeš najbolj živahne evropske glasbene kraje – trenutno spet kraljuje Berlin –, vidiš točno to. Seveda obstaja tudi korporativna veja berlinske scene z elitnimi založbami in prizorišči, na katero se lahko povzpneš, ko postaneš noro popularen. Berlin je ogromen. A prav tako kvaliteten in neprimerljivo bolj množičen nabor žive glasbe se vsak večer odvije po principih DIY. Ne pravim, da se v Ljubljani to ne dogaja, a po mojem mnenju bi se moralo na glasbeni sceni takšne prestolnice to dogajati pogosteje. Bistveno pogosteje. In prepričan sem, da imajo glasbeniki moč za dosego tega cilja v svojih rokah.
Zdaj sva se dotaknila predvsem formalnih aspektov slovenske scene. Kako pa je z vsebinskimi in slogovnimi?
Po mojem prepričanju so formalni in vsebinski aspekti vsake glasbene scene v temelju povezani. Prepogosto slišim: ne moremo narediti ničesar pretirano »odštekanega«, ker to pomeni, da ne bomo zadostili omejenim institucionalnim zahtevam, ki jim moramo ugoditi, če želimo ustvarjati glasbo. Resnica pa je ravno obratna. Če bi se slovenski glasbeniki sproščeno prepustili avtentičnim in odbitim tokovom svoje umetnosti ter bi jih znali konstruktivno, napredno vpeti v sodobne oblike glasbenega izražanja, bi bilo to dosti bolj zanimivo – tako za občinstvo kot za institucije –, kot če vsi le sledijo že uveljavljenim pravilom.
Ste dobili vtis, da se Slovenci bojimo nenavadnega v glasbi?
Nikakor ne kot poslušalci, vsekakor pa kot glasbeniki. Morda niti ne kot posamezniki, a čim se zberete v glasbeni projekt, se prepogosto začne sledenje konvencionalnim vzorcem in strah pred nenavadnim. Ta strah bi moral zbledeti ob najlepši lastnosti sodobnega glasbenega ustvarjanja: vzvodi produkcije so v naših rokah, ne potrebujemo profesionalnih studiev za profesionalne izdelke. Glasba ni film. Če želiš posneti celovečerni film v državi, kakršna je Slovenija, moraš še vedno igrati po pravilih igre. Za prvih 500.000 evrov odgovarjaš enemu finančnemu viru, za drugih 500.000 evrov koproducentu itn. Ob tovrstnih vložkih vsi izražajo jasna pričakovanja glede tega, kakšen naj bi bil tvoj končni izdelek. Glasbeniki nimamo te frustracije. Z minimalnimi stroški lahko sami počnemo vse, kar želimo početi, in zdi se mi, da avanturističen del slovenskega poslušalstva pogreša več domačih bendov, ki bi to v polnosti razumeli in uresničevali.
So tovrstni »konvencionalni vzorci« slovenske scene povezani tudi s prevlado posnemanja globalnih trendov, ki jih vselej lovimo in nikoli zares ne ujamemo?
Slovenska, italijanska ali nemška različica Red Hot Chilli Peppers je na mednarodnem nivoju brez pomena. Skupine kot Katalena ali Brina pa brez težav napolnijo klub v tujini. Zakaj? Ker s seboj prinašajo pristne slovenske elemente. Tujim občinstvom je vseeno za bende, ki zvenijo kot kopije ali približki. To drži za vsako državo in vsak kraj. Tudi Seattle je moral za pomenljiv presežek ponosno vzljubiti svoj lokalni zvok. Za vsako glasbeno zasedbo, ki želi preboj na svetovno sceno, je torej odločilno predvsem to, da ima jasno zgodbo, naracijo in identiteto. Nihče na svetu noče še enega ameriškega rock benda.
Pogledi, let. 5, št. 2, 22. januar 2014