KULTURA MOČNEJŠA OD POLITIKE
Saj menda zna biti nočna mora glasbenikov, ne samo na vaje, temveč tudi na koncerte pogosto prihaja z zamudo. In očitno tudi na intervjuje. Točno opoldne, ko sem bil dogovorjen za pogovor, se iz velike dvorane dunajskega Musikvereina razlega glasba, potem ko neuspešno trkam na različna vrata, končno izvem, da se maestro – kot ga po navadi kličejo glasbeniki – pripravlja na večerni koncert. Po prstih se odtihotapim v dvorano in imam še debelo uro časa opazovati Valerija Gergijeva za dirigentskim pultom. Povsem v skladu s svojim slovesom menda najognjevitejšega dirigenta živahno gestikulira, tu in tam s hripavim glasom nakaže pravilno intonacijo, predvsem pa se nikoli ne nasmehne. Kot se izkaže kasneje, daje vtis izjemno resnega moža, to pa je v nasprotju z zgodbami o nezmernih veseljačenjih, ki si jih menda pogosto privošči s sanktpeterburško kulturno in moskovsko politično elito.
»Intervju? Medlo se spominjam nekega dogovora, vendar sem pozabil kdaj in kje,« v svojem značilnem raztresenem slogu pove po vaji. Nič nenavadnega pravzaprav, to se zdi veliko manjši zaplet kot denimo nekateri koncerti, kjer je menda v dvorano prispel v zadnjem trenutku in celo tako zahtevno skladbo, kot je denimo Drugi klavirski koncert Rahmaninova, izpeljal brez ene same vaje z orkestrom in pianistom. In obljubi, da se mi nemudoma posveti. Vendar spet traja še debelo uro, da se pogovori z vsemi asistenti in asistenti asistentov, vmes občuduje antikvarno partituro, ki jo je po naključju našel v zaodrju, nazadnje pa ugotovi, da je neznansko lačen, in me povabi v le lučaj oddaljeni hotel Imperial na Ringu. Še prevzem pošte na recepciji in potrditev udeležbe na večernem sprejemu, nato pa končno obsedi pri miru.
»Lovro Matačić prihaja iz vaše dežele?«
»Ne, Matačić je bil Hrvat.«
»A tako, vsekakor je bil eden največjih dirigentov vseh časov,« pripomni med brskanjem po jedilniku.
Na hitro preleti še sporočila na mobilnem telefonu, na mojo pripombo, da je kljub drugačnim napovedim in obljubam še vedno deloholik, pa resno odkima. »Kje pa, z rotterdamsko in newyorško filharmonijo le še redko sodelujem, intenzivna ostaja le naveza z Londonskimi simfoniki, Metropolitansko opero in Dunajskimi filharmoniki.« Tudi to ne bi bilo zanemarljivo, seveda pa je Gergijev tudi in predvsem dirigent, umetniški vodja in direktor sanktpeterburškega Marijinega gledališča. Njegov imidž z nekajdnevno brado in temnimi podočnjaki tako ni nič nenavadnega, in če je anekdota, da naj bi nekoč v enem dnevu dirigiral v Berlinu, Londonu in New Yorku, zgolj šala, pa je povsem suha statistika, da dvesto večerov na leto preživi za dirigentskim pultom. Če že vztrajno zavrača, da bi obstajal specifičen »ruski zvok«, ki so ga predvsem za interpretacijo del ruskih skladateljev sposobni ustvariti samo ruski dirigenti, pa vsekakor obstaja ruska dirigentska karizma, še zlasti v Združenih državah in na Japonskem, od koder prihaja največ povabil.
Kot pravi, je na leto povsem zadovoljen le s tremi ali štirimi koncerti. In kako bo nocoj v Musikvereinu, ne nazadnje je repertoar sila nenavaden, ob 5. simfoniji Prokofjeva in Koncertu za violino in orkester Edwarda Elgarja še Mystere de l’ instant Henrija Dutilleuxa, skladatelja, ki je napisal zelo malo del, vendar je zanj značilen izjemen občutek za strukturo kompozicije in še zlasti za subtilnost zvočnih tekstur in gradacij? »Veste, Dutilleux je izreden glasbenik, ki ima neverjetno razvito notranje uho, zato je interpretacija njegovih skladb zelo zahtevna. Dunajske filharmonike dobro poznam, z njimi sem sodeloval že na vsaj sto koncertih, vendar je bilo prav pri Mystere de l‘instant nekaj manjših težav. Nič dramatičnega, zvečer bo vse v redu, gre zgolj za zagotovitev popolne osredotočenosti in predvsem za vzpostavitev medsebojne inspiracije.« Nato nenadoma postane razčustvovan, nekoliko se mu celo orosijo oči. »Veste, Dutilleux, ki je star 95 let in ki redno prihaja na moje koncerte, je novembra izgubil ženo, pianistko Geneviève Joy, s katero sta bila poročena 65 let. Brez dvoma velik mož, ki mu je uspelo ustvariti si svoj notranji svet, brez katerega ni mogoče komponirati. Zame to žal ne velja, sem javna oseba, ki funkcionira povsem drugače.«
Morda gre za stereotipe, vendar je svojevrstna slovanska čustvenost pri Gergijevu zelo izrazita. Morda zato, ker je očeta, vojaškega častnika, izgubil že pri štirinajstih letih in je zato toliko bolj navezan na mamo, o kateri govori z velikim spoštovanjem. »Res sem državljan sveta, ki večino časa preživi zunaj Rusije, vendar tradicionalne povezave ostajajo zelo močne. Ne znam si predstavljati, da ne bi poslušal in upošteval nasvetov svoje matere,« pravi. Nenavadno za moža sredi petdesetih, ki ima menda neomejen dostop do najvišjih političnih avtoritet v Kremlju, Putin naj bi bil celo boter enemu izmed njegovih otrok.
Tudi panslovanska ideja, ki so jo v prejšnjem stoletju povsem izbrisali utopični totalitarni politični projekti, ki so temeljili na prisili in ne spontanem identificiranju skupne identitete, mu ni povsem tuja. »Večina meni, da je politika edini ali vsaj najpomembnejši faktor kohezije in povezovanja, vendar sam menim, da je kultura veliko močnejša. In to velja za ves kulturni korpus od narodnih kulturnih arhetipov in običajev ob rojstvu, poroki ali pogrebu ali pa za operno predstavo ali koncert.« Naj se pojem tako imenovane globalizacije še tako popularizira, univerzalna svetovna kultura ne obstaja in nikoli ne bo obstajala. »Neizmerno uživam v lokalnih barvah, niansah in običajih, pa najsi gre za specifičen zvok, ali gib, ali pa zgolj za večerjo v japonski restavraciji, kjer se je treba sezuti in sesti na tla. Seveda grozi nevarnost, da se bo svet prej ali slej do določene mere uniformiral, vendar lokalnih in nacionalnih specifik nikoli ne bo mogoče povsem izbrisati.«
In kako je danes, ko so tudi tradicionalne hierarhične strukture razbite, z vprašanjem avtoritete, ki je v tudi v glasbi še kako pomembna? »Prihajam iz Osetije, kjer so se klasični hierarhični odnosi ohranili skoraj povsem nedotaknjeni. Morda se zdi komu nenavadno, vendar sem navajen tako upoštevati kot tudi izvajati avtoriteto, ne nazadnje gre za navezanost na Rusijo kot celoto, kjer so relacije v družbi zelo drugačne kot tiste v Sankt Peterburgu ali Moskvi. Tako kot denimo skladatelja Rimski - Korsakov ali Rahmaninov je zame pomembna tudi Rusija zunaj velikih metropol, ko gostujemo z Marijinim gledališčem v Sibiriji ali na Daljnem vzhodu v Irkutsku, Murmansku ali Arhangelsku, so odzivi občinstva pogosto pristnejši in bolj spontani kot v velikih kulturnih središčih.«
Po njegovem mnenju je boljševistični režim Rusiji povzročil neizmerno veliko rano, samo v cerkveni arhitekturi je bila nepopravljivo uničena dragocena dediščina, podobno škodo je utrpela tradicija religiozne zborovske glasbe, ki je imela izjemen vpiv na rusko kulturo, s programom ne samo ateizma, temveč radikalnega antiteizma se je poskušala ustvariti svojevrstna duhovna puščava, vendar se je vitalnost ruskega človeka kljub temu ohranila. Totalitarni režim pa je imel tudi nekatere pozitivne strani, še zlasti kar zadeva izobraževalni sistem, tudi na področju glasbe, ne nazadnje pa so težki časi, shizofrenost vseobsegajočega nadzora, nenehna nevarnost zapora in tudi fizične likvidacije lahko tudi zelo stimulativni za ustvarjanje. »Če bi Šostakovič živel na Novi Zelandiji ali v Kanadi, zagotovo ne bi napisal takšnih simfonij, kot jih je,« poudarja Gergijev.
S padcem režima pa so se pojavile nove nevarnosti, ki prav tako najedajo narodovo duhovno substanco. »Nihče si ni predstavljal, da bo korupcija v Rusiji dosegla takšne neslutene razsežnosti, prav tako kriminal, trgovanje z drogami in prostitucija,« pravi Gergijev. Vzporedno s tem so se razvili tudi nekateri dvomljivi kulturni fenomeni, Rusije danes v tujini v nasprotju s sovjetskimi časi ne predstavljajo več zgolj vrhunski interpreti, splošna komercializacija počasi zabrisuje meje med reprezentativnimi ansambli in solisti ter takšnimi, ki poskušajo zgolj z ruskim pedigrejem, ki naj bi sam po sebi zagotavljal kakovost, izkoristiti naivnost nekaterih institucij. »Priznam, da me je to v začetku motilo, zdaj pa se s tem več ne obremenjujem, moja naloga je zgolj predstaviti vrhunsko produkcijo in ustvariti vrhunske pogoje zanjo. Z mojimi moskovskimi prijatelji nam je uspelo realizirati izjemen projekt nove koncertne dvorane Marijinega gledališča, in to brez vpletanja aparatčikov, to pomeni, da ni bilo nobenih dvomljivih poslov in nobene korupcije, sam sem izbral francoska arhitekta Dominiquea Perraulta in Xavierja Fabra, oblikovalce, strokovnjake za tehnično opremo ...« Ob tem se Gergijev razvname, povsem jasno je, da je Marijino gledališče, na čelu katerega je že dvaindvajset let, tako rekoč njegov projekt, ki ga povsem obvladuje od velikih programskih in finančnih aspektov pa vse tja do na videz nepomembnih detajlov, ki pa skupaj sestavljajo izjemno celoto.
Letos bomo Gergijeva videli v Ljubljani 11. in 12. avgusta z opero Richarda Straussa Žena brez sence v režiji britanskega režiserja Jonathana Kenta, ki je v tem gledališču na oder že postavil tudi Straussovo Electro, in 13. avgusta s koncertom, na katerem bo repertoar obsegal dela Ščedrina, Prokofjeva in Stravinskega. »Veselim se Ljubljane, v Sloveniji sem med drugim obiskal tudi grob Carlosa Kleiberja, ki sem ga zelo občudoval, in mislim, da bosta opera, ki jo odlikujejo specifična kompleksna mistika in bogate orkestralne barve, ter koncert izpolnila pričakovanja«.
Nato iz suknjiča potegne mobilni telefon, pravzaprav nekakšno povsem zastarelo napravo, ki jasno kaže, da ga tovrstne tehnološke igrače prav nič ne impresionirajo, in se na kratko pogovori v ruščini. »Oprostite, ljudje me že čakajo,« je kratek. Nekoliko si popravi pomečkano srajco, vstane, se na hitro poslovi in izgine v hotelski avli. Do naslednje vaje z Dunajskimi filharmoniki je le še dobre pol ure, prej pa mora menda opraviti še nešteto obveznosti.
Če koga, bi pravzaprav morali klonirati Gergijeva. Čeprav glede na njegov neverjetno natlačeni urnik ni povsem neverjetno, da si mož že ni omislil kakšnega klona. Preverite na letošnjem Festivalu Ljubljana. Če se bodo operi in koncert začeli natančno ob napovedani uri, potem bo za dirigentskim pultom najverjetneje njegov dvojnik.
Pogledi, 14. julij 2010