Marko Hatlak, harmonikar
Ko igram Bacha, sem poosebljeni mir
Ni veliko umetnikov, ki bi bili sposobni igrati tako širok spekter glasb.
Ne le v glasbi, tudi pri razumevanju ljudi, njihovih značilnosti, tudi politike, se trudim biti čim širši. Stvari ločujem na dobre in slabe, ne zanimajo me poreklo, barva, rasa, nacionalnost ... Gledam enostavno in sprejemam tisto, kar se me dotakne. Saj smo vsi takšni, da nam je nekaj bolj všeč, drugo manj, in po osebnih afinitetah izbiramo vse, partnerje, glasbo, inštrumente ... To ponotranjimo in nezavedno dodelujemo. Vsaka glasba ima svoje zakonitosti in ljudje si jih izbiramo po svojem občutku. V bistvu jaz prihajam iz rockerskih voda. Ko sem prišel na srednjo glasbeno šolo, sem spoznal klasično glasbo, jazz, funk, na fakulteti pa sem se klasični glasbi povsem predal. Nemško mesto Weimar, kjer sem obiskoval konservatorij Hochschule für Musik Franz List Weimar, me je navdihovalo s svojo zgodovino, rodilo se je spoštovanje do estetike, do prefinjenega igranja, ki ga ni nikjer toliko kot v klasični glasbi.
In res, zanima me več smeri, ampak toliko pa spet ne. Precej zvest sem svojim ljubeznim: tangu, latinu, brazilski glasbi pa baroku, poleg Bacha rad igram tudi Italijane, na primer Scarlattija, pa etno glasba in sodobna eksperimentalna.
Kaj je tisto, kar sta vam dala konservatorij v Weimarju in poznejše izpopolnjevanje na visoki šoli za glasbo v Würzburgu?
Druga kultura! Da se, ko prideš k sosedu, ne obnašaš tako kot doma. Tam si bolj pozoren, pazljiv. Nemški narod je izredno organiziran, hkrati ima bogato zgodovino s področja literature, glasbe, umetnosti nasploh. V Weimarju sem se prvič zares zavedel, kaj bi rad počel v življenju, zavedel sem se tudi cene tega početja. Imel sem zahtevne učitelje, niti osemurna vadba dnevno ni zadoščala. Igral sem težke skladbe, za katere, da jih zvadiš, potrebuješ dneve in dneve. Ni dovolj le, da obvladaš branje not, skladbo moraš razumeti in podati celostno. To je bil res poglobljen študij, takšnega odnosa pred tem nisem poznal. Poleg tega nas ni bilo veliko, saj vsako leto vzamejo le dva študenta iz Evrope. Zavedal sem se, da sem na pomembni vmesni postaji v svojem življenju in da moram od tam odnesti čim več lepih stvari. Učil sem se tudi dostojanstva in tega, da moraš biti v odnosu do drugih velikodušen. In to gojim naprej. Poskušam vzpostaviti spoštovanje do vsakega, ki je nasproti mene, naj bodo to učenci ali glasbeniki, s katerimi igram na koncertu, ali tisti, s katerimi se pogovarjam. Če človeka spoštuješ, to občuti, ceni in tudi vrača. Dojel sem, da moram biti iskren do sebe in se zavedati, da nisem velik frajer, ker študiram v Weimarju. Tam so bili študentje z vsega sveta, sami izbranci, jaz nisem bil nič posebnega. Moral sem se dokazovati in garati, da sem dosegel ustrezno raven. Pravzaprav šele zdaj dojemam, kakšna šola je to bila.
Vas kaj mika podajanje lastnega znanja?
Zelo sem si želel učiti, tudi diplomiral sem iz pedagoške smeri. Otroke obožujem, rad delam z njimi, ker so neposredni, iskreni, takoj vidiš, kako reagirajo, ko jim na igriv način poskušaš pokazati nekatere prijeme. In ko gledam, kako to sprejemajo in uživajo, uživam tudi sam. Imam glasbene delavnice, čisto zares pa ne učim nikjer. Pred leti sem želel učiti na konservatoriju za glasbo v Ljubljani, a me niso izbrali. No, potem pa sem se še bolj usmeril v svoje stvari. Zdi se mi, da je koncertiranje ena najvišjih oblik glasbe, da je tista ta prava. Čudim se, kako nekateri ljudje diplomirajo iz enega inštrumenta, potem pa ga sploh več ne vzamejo v roke. Ja, kako pa lahko potem učijo ta inštrument, če jim zakrni znanje in zmanjka vsakdanji stik z inštrumentom? No, jaz bi rad še naprej delil glasbo in čustva z ljudmi, s poslušalci, tudi z učenci. Nekaj čudovitega je, ko igraš in začutiš občinstvo.
Odklanjate izraz virtuoz, ne želite, da bi vas tako označevali.
Ker je to zgolj oznaka. Ne maram titul, oznak, predalčkov. Prav tako pred koncertom ne maram dolgih napovedi s kopico superlativov. Želim, da poslušalcem spregovori glasba in moja interpretacija, ne sugestije napovedovalcev. Že sama beseda umetnost pove, da je umetna, da je ustvarjena. In, če v sebi nimaš tega, da dočaraš neko dodano vrednost, potem to ni to. Z igranjem vzbuditi takšne občutke, da gredo gledalcem kocine pokonci, jim privabiti solze v oči ali nasmeh na obraz, tu nekje je umetnost. Strinjam se, da za virtuoznost ni dovolj le odlično tehnično znanje, brezhibna izvedba in hitri prsti. Gre za večplastnost in mnogostranost izvedbe.
Se z interpretacijo obogati tudi tonalnost skladbe?
Ja, večkrat se mi to zgodi, ko izvajam krstne izvedbe sodobnih avtorjev. Ko interpretiraš sodobno glasbo, ki je na neki način ekstremna, saj ni lepa in spevna sama po sebi, se dostikrat zgodi, da interpret skladbo uniči ali pa jo naredi božansko, če ji zna dodati tisto meso, da izvedba deluje organsko. Absolutno lahko ljudje drug drugega oplemenitimo!
Vrhunski glasbeniki so prepoznavni v svoji interpretaciji, v igranju. Po zvoku lahko med seboj ločiš kitariste, stile … Za vse to pa je treba imeti globok vpogled v glasbo. Gre tudi za dinamiko, ki je je največ v klasični glasbi. V klasični glasbi imaš na primer piano, pianissimo ali pa fortepiano ... sforzando itn. Ne gre le za dan in noč, ampak za mrak, večer, noč, svitanje ... In če je interpret to sposoben prikazati, poslušalec pa dojeti, je noro lepo. Popolnost! Jaz v igranju sodobnih avtorjev uživam zato, ker je v njihovi glasbi veliko skrajnosti in vse te nianse in detajle poskušam razviti in odigrati. Za dosego tega pa je potrebno ogromno vaje.
Tako Bach kot tango od izvajalca zahtevata strast. Kako se ti dve strasti razlikujeta, morda v svoji moči in barvi?
Vsem skladbam so skupne note, a vendar, kakšna paleta razlik! Spet se bom navezal na izraz umetnik: to, da zna ta oseba ločiti stile, jih razumeti znotraj zaokroženih avtonomnih pravil, to je tista draž, ko se vprašaš, kako bom jaz zdaj igral Bacha in čez pet minut tango. To je dar, sreča, da kaj takšnega lahko sploh počneš. Do sebe poskušam biti strog. Ko igram tango, sem tanguero, in ko igram Bacha, sem poosebljeni mir. To ni enostavno, saj ima vsaka zvrst svoje značilnosti, ki se jim je treba prilagajati.
V čem se harmonika razlikuje od ostalih inštrumentov?
Povsem je drugačna! Ni inštrumenta, ki bi bil tako večplasten. Je zelo dober samostojen koncertni inštrument, saj ima spremljavo in solo. Midva s harmoniko sva že dolgo na skupni poti, in čeprav ni bila moj sanjski inštrument, je to postala. Ponosen sem na to, da sem vztrajal, čeprav ni vselej lahko. Včasih je kar naporno, moraš biti res pravi glasbeni fanatik, da vse to zdržiš. Prav to navdušenje me ohranja, še rasti pa je začelo, ko sem začel igrati Bacha pa južnoameriško glasbo pa ruske kompozicije, balkansko glasbo …
Gre za lepoto in trpljenje hkrati?
Ja, včasih mi je v procesu vadbe težko ostati pozitiven, ko ne gre in ne gre, ko dvomim in sem že povsem na tleh. A že naslednji dan se lahko zgodi, da steče, in spet grem naprej. Zato se mi zdi, da moram biti hvaležen za vse, kar sem dobil in se naučil, tudi za talent. Moraš se namučiti, spotiti, potruditi, da ugotoviš, kje so tvoje meje. Igranje na inštrument je noro ogledalo, v katerem sebe vidiš na povsem drugačen način. Zato se mi zdi, da je to eden najbolj odkritih in poštenih poklicev. Pravzaprav ničesar ne moreš skriti. Ko greš na oder, si pred občinstvom gol. Vidi se vse, koliko si vadil, ali si gotov vase, koliko si predan glasbi, koliko ti pomeni občinstvo. Ljudje vse to začutijo, vidijo, ali uživaš na odru ali ti je muka. In če je kak špil slab, si rečem, ma saj je blo. Ampak takšni trenutki te ne smejo zlomiti.
So visoki cilji pozitivni ali so včasih preveliko breme?
Ja, včasih si postavim previsoke cilje in potem se počutim kot mali človeček z malimi rokicami. Soočenje s samim seboj in premikanje meja je vedno dobro. Če vztrajaš, prideš do nove ravni. Danes mi je na primer lažje igrati, ker vem, kako se moram pred koncertom uigrati, kako naštudirati skladbo, vloženo delo je poplačano tudi s tem, da je užitek na odru večji. Ampak vedno me je malo strah, vedno je treba biti na trdnih tleh. Zveni klišejsko, a je res.
Koncerti znajo biti naporni.
Različno je, včasih je utrujenost velika, včasih prijetna. Včasih kdo komentira, pa saj si igral samo uro in pol. Ja, ampak v tem času se je nekaj zgodilo, glasba je rodila čustva, ta so sprožila takšne in drugačne odzive. In vsi pozabljajo, da je bilo za soliden koncert potrebnih na stotine ur vadbe. Ko igram, ne čutim utrujenosti, takrat se povsem predam glasbi. Kadar imamo projekte s Kapobando ali ko sem igral s skupino Terrafolk, ko sem med igranjem pokleknil, igral na kolenih, vstal, se gibal, ob takšnih akrobacijah sem lahko na enem koncertu izgubil več kilogramov.
Torej je potrebna tudi vrhunska fizična pripravljenost?
Ja, sem ljubitelj športa in vrhunske športnike velikokrat primerjam z glasbeniki. Eni in drugi moramo biti določenega dne, ob določeni uri maksimalno pripravljeni in dati vse od sebe. In če si v dobri fizični kondiciji, tudi boljše preneseš psihične napore, težje trenutke na odru. Zato rad tečem, vozim kolo, hodim v hribe. Ko sem bil lani v Berlinu, sem vsak večer pretekel od 10 do 15 km. Tako naredim vsak dan. Vadim do devetih zvečer, potem grem za uro in pol tečt, pridem domov, si naredim vročo kopel in potem odlično spim. Predihanje, prepotenje in kopel so pomembni, hkrati se mi v teh trenutkih v glavi rojevajo melodije. Zanimivo, ne med igranjem harmonike, ampak takrat, ko odklopim. Misli pridejo, pa ne veš od kod, in potem se cmarijo; ko se iz tega izcimi skladba, sem srečen.
Vas zanima tudi skladanje?
Vedno bolj, zelo intenzivno zadnji dve leti. Pišem nove skladbe. To je moj največji projekt v letošnjem letu. Lepo mi je, če lahko igram iz sebe, raziskujem svojo dušo. Pripravljam tudi nov bend, sekstet z najboljšimi slovenskimi jazz glasbeniki. Ravno zdaj komponiram skladbe v latino ritmu. Pri tem projektu bom harmoniko večkrat zamenjal z mikrofonom. To bo prvi projekt, kjer bom več pel. Nočem si tega vzeti, nočem izpustiti možnosti, da bi igral popularno glasbo. To moram narediti, potem pa bomo videli, ali bo to prelomnica ali zgolj streznitveni moment.
Kako vzpostavljate komunikacijo na odru?
Najvišja stopnja je, ko lahko zapreš oči in poslušaš, kaj igra kolega na odru. Kajti glasba je napetost. Poznamo večje in manjše napetosti, te se med seboj ločujejo s harmonijami, določene harmonije imajo močnejšo napetost, druge šibkejšo. In če se te napetosti čutijo, ni potreben noben pogled. Vse je jasno! Je pa res, da je treba včasih koga s pogledom prebuditi. Pomembno je, da ob istem trenutku čutimo isti ritem in reagiramo. To je tako kot več glasbenih matric, ki se morajo ujeti, da poslušalec dobi celostno glasbeno doživetje.
Dobrih devet let ste študirali v tujini. Ste uspeli obdržati stike in se vpeti v mednarodno mrežo koncertnih izvajalcev?
V Nemčiji sem jih pogrešal, a vidim, da z vzpostavljanjem vezi med študenti, ki bi te pozneje popeljale do koncertov, ni pri nas nič drugače. A jaz sem že leta 1999, takoj ko sem prišel v Nemčijo, imel potrebo po koncertiranju. Želel sem se preizkusiti na odru, se znebiti treme, pridobiti izkušnje. Od igranja v domači sobi do vrhunske profesionalne ravni je dolga pot. Jasno mi je bilo, da če sem šel študirat na šolo s tako zahtevnim programom, ni časa za nič drugega. A vseeno, to je bilo obdobje, ko sem s skupino Terrafolk igral po Evropi in zato v enem semestru kar preveč zanemaril študijske obveznosti. Prepričan sem bil, da bo moj profesor v Würzburgu Stefan Hussong, ki je tudi sam veliko koncertiral po svetu, razumel mojo potrebo po igranju, čeprav nisem delal tako, kot je pričakoval, da bom. A na srečo sva se dogovorila. Če boš naredil to, kar sva se zmenila, mi je dejal, potem pojdi na turneje. Ko danes pogledam nazaj, se zavedam, da je tisti čas minil za vedno, in le kdaj bi študiral, če ne takrat. Bilo je kar dobro, da sem izkoristil čim več, kar mi je nudila šola.
V zadnji petnajstih letih ste igrali z velikimi imeni svetovne glasbene scene.
Vsi ti stiki so se zgodili na mojih koncertih po evropskih državah v zadnjih desetih letih. Tam sem srečeval izredno zanimive ljudi in z nekaterimi smo se kar dobro ujeli, se pozneje povezali in imeli nekaj skupnih koncertov. Med njimi so res nekateri izredni glasbeniki. V Angliji in na Irskem sem imel krasno turnejo z violinistko Uno Pallisar, ki ima za seboj lepo kariero, igrala je tudi z nekaterimi zvezdami svetovne pop scene, na primer s Shakiro. Koncertiral sem tudi z avstralskim akustičnim kitaristom Tommyem Emmanuelom, ki osvaja s svojo prstno tehniko in energičnim nastopom, je eden najboljših, s katerimi sem igral. In ne nazadnje Stefan Milenković, svetovno priznani violinist, veliki mojster; ko vidim, kako se obnaša na odru, kako dela in potrjuje tudi moja razmišljanja, sem vesel, saj tako lažje najdem tudi svojo gotovost. Z Milenkovićem še vedno skupaj nastopava v projektu Tango Compás, v katerem sta tudi basist Luka Herman Gaiser in pianist Marko Črnčec. To, da imam svoje projekte in občasno sodelujem z drugimi glasbeniki, se mi zdi odlično.
Lahko kaj več poveste o svojih projektih?
Letos špilov ni prav veliko, med zanimivejšimi bo zagotovo aprilski koncert FUNtanga v Novi Gorici skupaj z Iztokom Mlakarjem. Načrtujem tudi albuma s Kapobando in s skupino FUNtango pa solo album pa studijsko izdajo z jazz sekstetom … In vse to narediti, posneti, izrezati, zmasterizirati, izdati, oblikovati, napisati spremna besedila ...
No, ampak tukaj je gotovo še kak tretji človek?
Ne, ni. Jaz sem ta, jaz sem vsi. Zdaj pa je odvisno, s katerim izmed njih se pogovarjate. (smeh) Morda govorite s tistim, ki je zadolžen za PR, morda moram zdaj zamenjati vlogo?
Morda res, da bi lahko postavila še eno vprašanje umetniku: nekateri umetniki hranijo vso svojo energijo le za ustvarjanje. Pri vas se zdi, da je imate v izobilju.
To se morda zdi na prvi pogled. Moja življenjska pot je šla čez veliko prepadov in pasti. Nisem med tistimi, ki se cele dneve predajajo le svoji glasbeni muzi. Res včasih vadim ves dan in takrat vem, zakaj. Vendar mi glasba in inštrument nista prav vse na svetu. Ne, tukaj je še moja družina, prijatelji. Ne bi želel, upam, da se to ne bo zgodilo, ampak v primeru, če morda ne bi mogel več igrati, nočem, da bi se mi takrat sesul ves svet. Svoj svet bi imel rad tudi brez harmonike. Človek je vreden toliko, kolikor je velik brez svojega poklica. Kadar pa svoj poklic izkorišča v druge namene, je izgubil svojo integriteto.
Pogledi, let. 7, št. 4, 24. februar 2016