Mimi Podkrižnik (Cortona) & Vladimir P. Štefanec (Berlin)
Iz oči v oči
Draga Mimi,
tole najino dopisovanje bo pravzaprav precej podobno klasičnemu. Dva človeka, vsak v svojem kraju, si sporočata svoje misli, opažanja, vtise, včasih pustita besedam, da stečejo po svoje … Po osnovni vsebini bi te najine pisarije sodile v rubriko Dom in svet, med tema se bova namreč vrtela, čeprav se mi zdi, da naju bo bolj neslo ven, v novo, neznano, še nedoživeto, da se bova uklanjala radovednosti, si dopustila široko odpreti oči. Konec koncev je čas dopustov (ta beseda je po svoji etimologiji zelo zgovorna, govori o nečem, kar je dopuščeno, dovoljeno, kar že samo po sebi predpostavlja, da ni ves čas tako), ko si dovoljujemo več kot navadno, ko so čisto uradno dovoljeni pobegi iz takšnih in drugačnih rutin, vsakdanjosti, čeprav mislim, da se na te uradne dopustitve ne bi smeli preveč ozirati in bi si »dopuste« morali dopustiti čim večkrat, čim pogosteje, čim intenzivneje, da bi morali iznajti svoje načine za bivanje med nujnostjo in osvobajajočimi pobegi iz nje, svoje načine osrečujočega vrvohodstva. Kar pa seveda ni lahko, ne človeku, ki službuje, kot ti, ne takšnemu, ki »svobodnjaka«, kot jaz. A vrvohodstva seveda ni brez poguma, ne brez vaje.
Midva se pravzaprav poznava le bežno, seznanila sva se šele pred tem dopisovanjem, da bi se dogovorila o njem. Pri nas večinoma sodelujejo ljudje, ki se poznajo, so med seboj kako povezani, jih družijo dovolj otipljive stvari. Z nama pravzaprav ni tako oziroma o tem za zdaj še ne moreva biti prepričana, četudi se mi zdi, da imava marsikaj skupnega. K temu dopisovanju sem te povabil na podlagi tvojih člankov, tistega, kar sem prebral v njih in med njihovimi vrsticami, zaradi odprtosti, širine, kultiviranosti …, na katere sem postal pozoren, saj pri nas niso ravno samoumevne, pa še glede na izhodiščno tematiko si se zdela primerna izbira. In zdelo se mi je zanimiveje dopisovati si z nekom, ki ga še ne poznam (nekoč sem nekje prebral, da bi za normalno psihično zdravje morali vsak dan spoznati novega človeka, kar je pri nas težko dosegljiv standard), se spustiti v nekaj novega, nepredvidljivega, tudi to je nekakšen »dopust«, kakršni so vse preredki. Zdi se mi namreč, da raje igramo na zanesljive, predvidljive variante, ob tem računamo otipljive koristi, vnaprej tehtamo svoje dobitke, se zgrozimo ob možnosti, da bi stvari šle po svoje. Pri nama bodo šle, domnevam, saj drugače skoraj ne more biti …
Sam sem še vedno v Ljubljani, ujet v tegobno realnost tukajšnje družbenopolitične burke, v katero so se izjalovile sanje o naši neodvisni državi kot prizorišču neslutenih novih možnosti. Kot mnogi drugi ugotavljam, da se nam prehod iz naroda v nacijo ni ravno posrečil, da se še vedno vedemo kot ljudstvo, ki slepo uboga ali nagaja svojim gospodarjem, samo da zdaj že dolgo nagajamo drug drugemu in samim sebi. Zdi se mi, da se je pri nas razmerje med domom in svetom zasukalo ravno v obratno smer, kot smo si mnogi želeli, da v resnici nismo postali bolj odprto, s svetom prežeto okolje, ampak smo se pravzaprav začeli zapirati. Pred dvema, tremi leti sem po televizijskem dnevniku (gledanje tega je, priznam, precej slaba, samodestruktivna navada) prepozno preklopil s kanala nacionalne televizije in bil zato deležen uvodnega napeva popularne razvedrilne oddaje. »Svet prevelik je za nas …,« so peli narejeno razigrani glasovi in potem dodali še nekaj o tem, da je torej najbolje kar ostati na domačem kavču in gledati tisti program. Ker če bi šli iz svojih sob ali, bognedaj, kar v svet, bi se nam lahko še kaj hudega zgodilo. Ta navidezno banalna zadevica se mi je zazdela precej grozna, a žal tudi zelo zgovorna in značilna za stanje duha, ki sem ga zaznal in ki ga promovirajo tudi institucije, ki naj bi zatohlost kvečjemu preganjale. Načelno …
Zadnjič sva malo pokomentirala nerazveseljivo raven kultiviranosti našega okolja. V zvezi s tem sem se spomnil tiste stare, modre: »Moj oče je bil kmet, da sem jaz lahko trgovec, da bo moj sin lahko umetnik ...« Recimo, da shematično govori tako o razvojnih stopnjah družine kot družbe. Upam, da v fazi kmeta kot družba vseeno nismo več, a v fazi trgovca (gospodarstvenika) se, milo rečeno, nismo izkazali in zastavlja se mi vprašanje, kaj sledi tej, če trgovcu ne uspe, če propade. Je njegov sin potem, namesto da bi postal umetnik, spet kmet, se nam lahko zgodi kaj takega, se nam že dogaja? Midva si vsekakor želiva, da ne bi bilo tako, in mislim, da oba na polno upava, da »ves raj še ni zgubljen«, kot bi rekel Breton.
Breton in nadrealisti (vem, da so ti blizu) so tudi posvojili Baudelairov vzklik »Na pot!«, ga nadvse zagnano upoštevali, a njihove »poti« so bile seveda raznovrstne. Zanimiva misel o potovanju se mi zdi tudi tista Jima Morrisona, ki je z Doorsi prepeval o tem, da pozna le dva načina bivanja, ko se ni potrebno upirati: prvi je spanje (tudi eden od priljubljenih načinov nadrealističnih pobegov), drugi potovanje. Sam zadnja leta najbrž premalo potujem – ujetost v zahteve vsakdana, delo, jarem možnosti pač – se mi pa zato poraja toliko več misli o potovanjih. Sprašujem se na primer, koliko gre pri tem za običajno odpiranje, odstiranje novih obzorij, koliko za pobege, eskapizem pred kdo ve čim, morda tudi pred samim seboj, koliko za iskanje samega sebe, koliko le za »zračenje«, napihovanje pljuč na polno?
Kar zadeva zračenje: ko sva se zadnjič poslovila, sem šel mimo antikvariata in v izložbi zagledal odličen katalog razstave, posvečene vplivom japonske umetnosti in kulture na evropsko. Katalog sem kupil (dobra stran manjše prepišnosti našega okolja je ta, da imajo tukaj rabljene tiskovine s širšo tematiko relativno nižje cene od tistih z domoznansko, ki je pri naših knjigoljubcih najbolj zaželena), saj je vizualno zelo bogat in tema je obravnavana zelo na široko. Med drugim je dokumentiran tudi vpliv japonskega bivalnega okolja, njihovih tradicionalnih hiš z velikimi okni in drsnimi vrati. Na Zahodu so bila okna manjša, prednost je pač imela ekonomičnost, omejevanje stroškov ogrevanja, a sčasoma so začeli arhitekti posnemati japonski način in panoramska okna ter drsna vrata so danes pri novogradnjah skoraj že norma. Hvalevredno oplajanje »doma« s »svetom« torej, če odmislim zoprno podrobnost, da vse več sodobnih hiš prezračujejo skozi različne reže, avtomatsko torej, in da odpiranje oken na stežaj pravzaprav sploh ni več zaželeno. A prav za to naj bi šlo, za odpiranje, odstiranje, za dihanje na polno in ne na škrge …
Jaz ti tole pišem ob oknu, ki je seveda odprto. Na Ljubljano dežuje, čisto pomladansko je. Če ti je šlo vse po načrtih, si zdaj že nekaj dni v Toskani. Prav zanima me, kakšni so tvoji vtisi in kaj se ti dogaja. Si našla tam tisto Toskano, ki si jo pričakovala, tisto, ki si jo šla iskat?
V Berlin odpotujem v začetku naslednjega tedna.
Veselim se tvojega pisma,
Vladimir
**********
Dragi Vladimir,
chi più conosce più ama, più amando più gusta.
Z mislijo svete Katarine Sienske se z velikim navdušenjem spuščam v dopisovanje s tabo, Vladimir, ki te komaj spoznavam, a se nadejam, da se bova šla iskreno igro misli in besed. Hkrati že poskušam z enim zamahom nekako oplaziti vsa ta obširna vprašanja, ki jih odpiraš, in iztočnice, ki mi jih daješ. Več kot človek ve, raje ima, bolj kot je ljubeč, bolj uživa.
Da, v Toskani sem, po šestnajstih letih spet. Tokrat nisem pripotovala sama niti se ne učim italijanščine na Università per Stranieri v bližnji Perugii (Perugia je, seveda, že v Umbriji), ampak v vasici San Lorenzo nedaleč od Cortone počitnikujem z družino. Štirje M smo v najeti stari hiški s prekrasnim vrtom, da o Mufi, ki nam je že pol leta ves čas zvesto za petami, niti ne govorim. Prišli smo, da bi si oddahnili in bi se nekoliko odmaknili od domačih tem, predvsem pa da bi se dopustniško zamaknili. Otroka ne razmišljata tako, zame in mojega moža pa je Slovenija nekako premajhna, da bi lahko bila edini center naših zanimanj in srečevanj, profesionalnih in zasebnih. Odmiki – lahko jim rečemo, kakor praviš, tudi pot, pobegi ali še kako drugače – denejo dobro. V današnjih časih, ko je svet bolj kot kdaj prej povezan in zato nekako manjši, niso odhajanja nič posebnega ...
Fino je, kadar ni človek zataknjen le v eno okolje, ampak se dobro znajde tudi v drugih: ker ga zanimajo kultura in literatura, zgodovina, politika, gastronomija in še marsikaj; ker pozna jezik – domujemo lahko v različnih jezikih – in ker ga vznemirja, kako živijo še drugje. Bolj kot koplješ po manj znanem, več veš o njem, mlajši kot začneš, prej se znebiš strahov: in raje imaš širni svet. Zleze ti pod kožo. Mene v resnici ne priteguje kar cel svet po dolgem in počez, ampak mi »zadošča« romanski, saj je izjemno lep univerzum in neskončen: Francijo sem izbrala že v mladosti, Portugalska mi je pred leti padla z neba, za Španijo se vedno potrudim, Italija se mi zdi svetla. Svetloba pa je, kakor praviš, ključ do dobrega počutja in je bistvena: dare alla luce, pravijo Italijani. Rojstvo je pot v svetlobo.
Pod toskanskim soncem smo, brž ko nam je mladi Daniele razkazal hišo, odprli vsa okna in odstrli smo tudi zavese: povsod so dvojne, polken ni bilo treba, ta so bila že razmaknjena. Vedno naredim tako, naj bom v hotelu ali, kakor tokrat, v tuji hiši. Tudi naš ljubljanski dom je svetel z velikimi okni in, za mnoge začuda, brez zaves; obračamo in ponoči spuščamo le žaluzije. Včasih koga zasačim, kako z ulice radovedno opreza v notranjost, in mu pomaham. Ne zgodi se, da bi mi pomignil nazaj, samo potuhnjeno pogleda stran, navadno sunkovito.
Potrebo po svetlobi, pravi ali po luči v prenesenem pomenu, čutim poudarjeno v ospredju, kakor imam nasploh rada odprtost, odkritost, prostodušnost, tudi določena naivnost mi je všeč pri ljudeh. Vedno zaigram z odkritimi kartami, drži pa, da jih odložim, takoj ko začutim, da sogovornik ravna drugače ali da hoče igrati predvsem sam. Blef me ne zanima, površna blebetavost tudi ne, cinizma ne razumem kot znamenje inteligentnosti, čeprav ga ponavadi razumem. Svetli so zame ljudje, ki iskreno kažejo zanimanje. Prebereš jim ga v očeh. Zaman pa v njih iščeš ihtavo tekmovalnost in neotesano samodokazovanje ...
Verjetno je že tako, da se mora človek najprej znebiti precej intimne navlake, da ga začnejo iskreno zanimati drugi. Te dni srečujemo zelo sončne ljudi: Daniele, njegov oče Sergio in mama Rosella sijejo, vsaj zdi se mi tako. Ljubeznivost jim vračamo s prijazno naklonjenostjo. Nemara tudi drži, da ljudje niso povsod enaki, nismo povsod enaki, različna okolja kličejo iz nas druge lastnosti. Zveni kot kliše, a v tujini se počutim svobodnejša, bolj samosvoja in polna, celo všeč sem si bolj …
Naj še malo zrem v svetlobo ... Tukaj v Toskani, in mi smo na vzhodu dežele, je svetlobe ogromno, njena igra je magična in kliče k umetniškemu posnemanju. Tudi to je slišati klišejsko, vendar je res tako: pokrajina je prekrasna, v tem letnem času se v dolini, Val di Chiana se imenuje, zelena barva nežno ljubi z zlato. Daleč naokrog se razprostirajo žitna polja, ki prehajajo v oljčne nasade in poljščine, vmes se v nebo strumno dvigajo mogočne ciprese in ogromno je tudi trte. Nekdaj je bilo tukaj, kakor nam ponosno razkazuje Sergio, močvirje, zdaj zemlja dobro obrodi, predvsem pa je prežeta z izjemno zgodovino. Bogata je in sega daleč v preteklost. Občutek je, da se čas meri drugače, da tudi teče drugače: Cortono imajo za babico Rima in mater Troje, kajti sledi etruščanske civilizacije so očitne in še vedno dobro vidne, pa čeprav na prastare podstavke že več kot dve tisočletji in pol vztrajno legajo novi sloji.
Bi kot umetnostni zgodovinar želel prebrati kaj več o tukajšnji zakladnici umetnosti? ... ko pa skorajda na vsakem koraku stoji cerkev z dragoceno ikonografijo, duhovnost je v teh mističnih koncih malone otipljiva, vsako mestece na hribčku je učna ura iz zgodovine, sakralna arhitektura pa primer, kako svetloba premaguje temo in onostranstvo tuzemstvo. Jasno da se takoj spustim z višav, ko Sergio spomni na pedofilske afere med lokalno duhovščino pred leti. Notranjost je vse prevečkrat drugačna in bolj fuj, kakor je videti od zunaj, ko je vse nekako uj ... Zato pa ne maram zaves.
Lahko si predstavljaš, da me, ker sem pač novinarka, še nekoliko bolj kot toskansko zidovje vlečejo zgodbe: ljudje torej. Štejejo pogovori z domačini, pa čeprav bežni in obrobni; tudi nasveti v lokalni trgovinici, kako pripraviti testeninepici, denimo, mi nekaj pomenijo; dragoceno je, ko nas Rosella (tako nežna, da bi jo lahko veter odpihnil) preseneti s torto mantovano; pravi užitek je sedeti na mestni piazzi, opazovati mimoidoče, vmes pa srkati kapučino ... Zgodbe, da! Pa čeprav klišejske! Kaj zato! Saj so lepe in sončne!
Takoj prvi dan sem zavila v knjigarnico na osrednji ulici v Cortoni in se zakadila med knjige, ki jih piše Frances Mayes. V Sloveniji ni znana, čeravno so si verjetno mnogi ogledali film Pod toskanskim soncem. Tukaj jo poznajo vsi, kakor mora za ameriško pisateljico, ki že 25 let domuje streljaj od Cortone, vedeti vsakdo na tem planetu, ki se je kdaj zanimal za nonno di Roma ali jo je obiskal. Knjige Under the Tuscan Sun, Every Day in Tuscany in In Tuscany so zdaj prav tako moj vodnik ... Veliko sanjarim, ko jih prebiram, silijo me v slikovite sanjarije, kajti avtorica piše tudi o tujcih: od literatov in novinarjev do prevajalcev in drugih, ki so se usodno zagledali v toskansko pokrajino in so ostali. Nekateri za vedno, drugi za nekaj mesecev vsako leto. Do prekrasne hiše Frances Mayes nas je včeraj dopoldne popeljal Sergio; videti je, kakor da ni te dni nikogar doma, mogoče so v Ameriki … Bi živel tako privilegirano: malo tukaj in malo tam?
...
Zdaj si verjetno že v Berlinu. Sama ga ne poznam prav dobro, pred leti sem v njem preživela le nekaj dni, mesto mi je bilo všeč, in to je vse, kar želim povedati na tem mestu. V germanskem svetu se ne počutim doma, saj skorajda ne govorim jezika in predvsem zato ne, ker si nikoli nisem dala priložnosti, da bi ga bolje spoznala. Romansko je zame nad germanskim, je moj notranji svet, eden od vzporednih: verjetno tudi zato, ker si želim, da bi bilo v meni več prirojene lahkotnosti in frivolnosti. In kako je pri tebi? Za koga navijaš?
Radovedno čakam na tvoje naslednje pismo.
Vse dobro,
Mimi
*********
Draga Mimi,
v Berlinu se je naredilo prepišno jutro. Veter kuštra drevesa na dvorišču med večstanovanjskimi hišami, šumljanje listov kdaj pa kdaj povozijo zvoki tramvajev, ki drdrajo po ulici. Kastenienallee, Aleja kostanjev. Ko sem za ta naslov izvedel v Ljubljani, mi je v misli najprej primigotal zlohotni napev iz Orwellovega 1984: »Pod krošnjo razvejanega kostanja, prodal sem te in ti prodala mene.« Ja, vsi imamo svojo prtljago, ki se je zavedamo ali pa ne in se je le težko znebimo. A zdaj je Orwell že zelo daleč, kar izpuhtel je, naredil prostor novim vtisom.
Zbudil sem se zgodaj; z leti spreminjam navade in vse bolj odveč mi postaja jutranje poležavanje. Še posebno, kadar sem kje v tujini, sem že navsezgodaj na kakšnem balkonu ali ob oknu, opazujem, prisluškujem, se polnim z novim okoljem. Pravzaprav me je zbudilo vreščanje srak, zvok, ki ga pogosto slišim tudi doma, v Berlinu pa ga niti slučajno nisem pričakoval, kmalu za njimi pa so se oglasile še sive vrane, tudi ljubljanske znanke.
V svojem svetlem toskanskem pismu (tamkajšnja svetloba je res posebna, prav eterična) me sprašuješ, ali sem kaj dovzeten za umetniške zaklade, nakopičene v tistih krajih. Seveda sem, v Toskani se je nekoč zgodil pravi izbruh pretanjene ustvarjalnosti, katerega oprijemljive rezultate sem se, s skupinico navdušencev nad renesanso, prvič odpravil spoznavat že pred tridesetimi leti. Takrat smo se vrteli predvsem po Firencah in okrog njih in tempo je bil tako hud, da sem si komaj uspel izboriti kakšno kavo. Zdi se mi namreč, da je nujni del vsakega potovanja tudi sproščeno posedanje na kakšnem gostinskem vrtu, kjer lahko v miru vsrkavaš vzdušje, moji sopotniki pa niso bili ravno prepričani o tem. Takrat smo bivali v Fiesolah, zgodovinsko pomembnem naselju na vzpetini nad Firencami, kjer stoji veličastna in hkrati asketska romanska katedrala. V njej človek res občuti duhovnost. Priporočam!
Kar zadeva tvoje drugo vprašanje … Seveda, ni mi težko predstavljati si, da bi del svojega časa preživljal v toskanski vili (kot ameriška pisateljica), je pa to za slovenskega pisca ekonomsko precej zahteven podvig. Odkar imamo samostojno državo, »utemeljeno na kulturi«, so nam honorarje namreč zmanjšali kar za trikrat, in že prej niso bili ravno bajni. Precej lažje si je omisliti dislocirano zatočišče za ustvarjanje v izbranem kotičku domačije, kar zadnja leta prakticiram tudi sam. Kar zadeva »tujino« (beseda je precej neprijetno povezana s »tujstvom«, midva pa se najbrž marsikje počutiva doma), pa se trenutno bolj nagibam k menjavanju prizorišč, najsi bodo romanska, germanska, slovanska …, kot k enemu samemu. Najbolje se mi zdi premakniti se zdaj sem, zdaj tja, nekam, kamor te pač potegne, v kraj, pokrajino, ki ti gre v trenutni kontekst ali pa zanjo čutiš, da bi ti lahko odprla nove. V tem smislu se mi zdijo zelo dobrodošla rezidenčna stanovanja našega ministrstva za kulturo, v enem od njih sem se danes prebudil tudi sam.
In zdaj nazaj v Berlin. Sem smo potovali z vlakom, tudi sam sem v družbi družinice in tudi k nam sicer sodi še eden, ki nam je, kot praviš za vašo Mufi, »ves čas zvesto za petami«, a ga tokrat nismo vzeli s seboj. Ime mu je Ninjo (vidiš, romansko ime, ki pa ga, zaradi njegove večpomenskosti, najbrž ne bi povsod sprejeli z naklonjenostjo), je pa že prileten, vedno bolj ujetnik svojih navad in razvad, zato smo mu prihranili stres in ga prepustili zanesljivemu varstvu. Z vlakom nismo skupaj potovali še nikoli, do zdaj smo se premikali po cestah, vodi ali po zraku, a tokrat se zdi prava izbira. V mestu bomo precej časa, avto bi bil le v breme, letalske povezave, vsaj tiste cenejše, med Ljubljano in Berlinom pa so presahnile. In precej bedno se mi zdi, da mora človek iz prestolničnega mesta na letalo v regionalni Trst, Gradec ali pa k »najboljšemu sosedu«, v Zagreb. »Balkanski ekspresi«, s kupeji, polnimi vonja po pečenih paprikah, rakiji in smrdljivih nogavicah, so preteklost, Deutsche Bahn zdaj pošiljajo svoje vlake že tudi na naše tire in z njimi je mogoče čisto spodobno puščati za sabo kilometre. In kar je najpomembnejše, vagoni so naluknjani z velikimi okni, za katerimi se premikajo pokrajine, se »vrti film« dežel, skozi katere potuješ.
Pri hrumenju po zraku me moti, da pokrajin, razen kakšnega ptičjega pogleda, ne vidiš, da se na enem koncu Evrope ali sveta vkrcaš in potem na čisto drugem izkrcaš, vmes pa ni vsega tistega, kar bi tam sicer moralo biti. Vseh prizorov z naravo, naselji, značilnosti in premen posameznih okolij, zamudiš, izpustiš pravzaprav tisto, kar bi moralo biti zelo pomembno, potovanje samo namreč. Vendar mi tokrat nismo šli na limanice, lepo smo sedli na vlak in se nagledali najprej koščka Slovenije, nato Avstrije in na koncu zelo dolge, konkretne panorame nemških dežel. Pasli smo se na dolini hotelov v Bad Gasteinu, na izborno oblikovanih litoželeznih stebrih salzburške železniške postaje, na turinških naseljih z lepo obnovljenimi značilnimi zgradbami, izbranih primerih industrijske arhitekture 19. stoletja v Leipzigu … Med potjo sem, s kilavim olajšanjem, opazil, da kričeče fasade niso le naša, ampak širša domislica. Seveda, k nam jo je uvozil tuji proizvajalec fasadnih barv, a pri nas se je razpasla, da kar boli. Precej manj pa boli spoznanje, potrjeno z nešteto primeri, da so naši grafitarji boljši od svojih germanskih kolegov, in to tako kar zadeva barvno kot oblikovno izraznost. Bravo, fantje in punce!
Po dolgi panoramski vožnji, h kvaliteti katere je pomembno prispevalo dejstvo, da so železnice speljane skozi naselja ali tesno ob njih in jih ne obidejo kot avtoceste, smo se Berlinu približali šele pozno zvečer, kar je naredilo prihod skoraj dramatičen, vsaj v moji glavi. Tam notri velja namreč Berlin za zelo težko dejstvo, za pojem za marsikaj dobrega in še več grozljivega, za kompleksen preplet navdihujočih in strahotnih človeških zmožnosti … Morda sem ga prav zato pustil tako dolgo čakati, čeprav sem se vanj nekoč že odpravljal, a po spletu okoliščin potem nisem odpotoval. Berlin je, uf!, zame precej krvoločna pošast, s katero se bo treba pošteno boriti. In v njeno žrelo sem prišel ponoči, najprej dolgo gledal, kako pada mrak, pa tema na nemška polja žita in vetrnic, in nato, ko je bilo že povsem temno – v Berlin. Počutil sem se zelo ranljivega, priznam, veliko raje bi prišel podnevi, oprezujoč.
A kmalu so začele mesto razsvetljevati neonske luči, v glavi, resda nekje v ozadju, sem zaslišal Kraftwerke, njihovoNeon Lights, na glavni železniški postaji pa se ti tako in tako zazdi, vsaj ko se končno vzpneš tisti dve, tri etaže iz njenega podzemlja, da si ugledal prizor iz Langovega Metropolisa, tistega s prometom v več nivojih. In potem v taksi, vožnja med mnogimi novimi palačami, zaradi katerih je mesto Berlin še precej bolj zadolženo od Ljubljane … Na Aleji kostanjev pa na vsakih nekaj metrov lokal in pred njim velik zaslon, na njem pa, seveda, Fußball, svetovno prvenstvo. In tisti Berlin, ki sem ga prinesel v težkem kovčku v svoji glavi, je začel dokončno izginjati. Čeprav … V petek igra Nemčija, in to s svojim Urfeindom, prasovražnikom, »tvojimi« Francozi. Slišim, da pred Brandenburškimi vrati tekme spremlja po več kot sto tisoč navijačev. Ne morem in ne želim se otresti primerjave med nogometom in vojno, in ko bi videl tistih sto tisoč kot eden tulečih Germanov, v sicer sodobno zdizajniranih dresih, ki pa v osnovi povzemajo belo in črno barvo pruske zastave, bi najbrž dobil občutek, da je Prusija spet v vojni. Bi si upala priti pogledat, v modrem francoskem dresu, na primer?
Pozdrav v Toskano, Berlin steht fest (Berlin trdno stoji),
Vladimir
*********
Dragi Vladimir,
da bi se med razvnete germanske navijače podala v modrem dresu Francije? Ni zelo verjetno. Ne bi izzivala, že zato ne, ker me plaši energija, ki jo oddaja preveč moških na kupu; čeprav je res, da včasih naredim tudi kaj trapastega. Zgodi se, da mi po surrealistično ponagaja nezavedno, beseda in misel se nepričakovano razčesnita, potem pa gresta kakor da spuščena s povodca, vsak po svoje … Pred časom sem v intervjuju s simpatičnim katalonskim piscem kriminalnih romanov Marcom Pastorjem sredi njegove Barcelone prostodušno bleknila, da navijam za Real Madrid. Kakšen Messi, Ronaldo je dober! Lahko si predstavljaš, kako je človek za hip obmolknil, srepo pogledal, potem pa je sledil teater, da ne rečem kar cirkus prepričevanja ….
O nogometu vem, kajpada, čisto premalo, a jasno mi je, da je v njem ogromno politike in preveč »vojne proti miru«. Kadar igrata Real in Barcelona, je v zraku vedno tudi vprašanje identitete in sobivanja, od nekdaj je tako. »Neodvisnost, neodvisnost!« začnejo vzklikati navijaške množice Kataloncev v 17. minuti in 14. sekundi tekme, v spomin na zgodovinsko prelomni 11. september 1714, ko je v španski nasledstveni vojni padla Barcelona … Letošnja jesen bo spet odločilna, najsi se bo razpletlo tako ali drugače, kajti 9. novembra naj bi Katalonci na posebnem referendumu odločili o svoji prihodnosti. Še prej, septembra, bodo podobno storili Škoti.
Mi se tukaj ob vznožju prastare Cortone že nekaj dni, po malem in kadar ne raziskujemo naokoli, družimo z zanimivo škotsko družino, ki jo veter nosi po različnih koncih sveta, zdaj pa jih je za kratek čas počitnic odložil še čisto blizu nas. Povezali so nas prijazni italijanski gostitelji … Starejša gospa, prepričana, da Škotom ne more spodleteti na referendumu, se že veseli neodvisnosti, srednja generacija je previdnejša, najmlajša še ne glasuje. Sprašujejo o Sloveniji, radovedni so, veliko hočejo vedeti o izkušnjah naroda, ki mu je pred več kot dvajsetimi leti uspelo, da se je uokviril po svoje; kakor je hotel sam. Večinoma so prednosti, povemo, jasno, da je pravica o samoodločbi ena temeljnih in da prevladujejo dobre plati, a tudi slabih je nekaj, ni mogoče samo idealizirati, predvsem pa ima vsako okolje svoje zakonitosti, isti vzorci nikjer ne delujejo enako, vsak prostor pozna svoj narek … S političnimi podrobnostmi ne utrujamo predolgo drug drugega, tradicionalna italijanska večerja, s katero nas počastijo gostitelji, nam radostno razveže jezike, sploh ker se iz nas polagoma oglašajo tudi vino in še limoncello ali domača grappa čisto na koncu. Klepetamo o Italiji, sončni Toskani in bližnji Umbriji, o koncih, ki smo jih že obiskali, o vsem, kar bi radi še spoznali.
Meni je v tukajšnjih mehkobnih koncih všeč in se počutim dobro – tudi zaradi spominov na nekatera mesta in ljudi. Kako smo, na primer, pri zaletavih dvajsetih tri nekdanje sošolke stopile z vlaka, ki je sopihal proti Siciliji, da bi za nekaj dni ostale v Firencah in bi se mladostniško potikale po njih. Neki ulični »umetnik« mi je takrat grobo potisnil pod pazduho v zvitek stisnjeni Ponte Vecchio, potem ko sem bila zanj pokazala za kakšno sekundo preveč zanimanja; seveda mi ga ni vsilil kar zastonj. Upodobitev se mi je dolga leta zdela prekičasta, da bi jo obesila na steno, sram me je bilo »okusa« in predvsem, da se nisem odločneje uprla »kvazislikarju«; ta me je strogo, če ne kar zlovešče gledal izpod čela. A v smeti je nikoli nisem zmogla vreči, zdaj pa sloviti firenški most, ki se rahlo pne nad reko Arno, že nekaj let visi, uokvirjen, v domačem knjižnem prostoru. Ni več samo sled in dokaz za eno od prigod življenja, po dveh desetletjih, ko nikoli ni imel »statusa« spominka, si je pridobil vrednost dragocenega spomina – na takratne Firence. In kako mi šele te dni, ko sem po dolgih letih spet česala ulice univerzitetne Perugie, v mislih plešejo mladi obrazi nekdanjih sošolk in sošolcev! Julija 1998 smo skupaj osvajali italijanščino, potem pa smo se, kaj pa bi drugega, raztepli po različnih koncih sveta: vrnili smo se domov. Adam, ki mi je poklonil enega najlepših komplimentov, je odšel v San Francisco, vesela María v Madrid, zadržana Mirna, s katero sva še v rednem stiku, v Alep v Siriji; zdaj je z družino, ki si jo je ustvarila, resda že nekaj časa v Kanadi in je varna pred vojno, ki absurdno surovo divja v njeni domovini, a v duši je hudo ranjena, zdi se mi še otožnejša, kot je bila, kar zadušena. Kako je bila takrat navdušena nad svetlo Italijo! Bila je njena prva izkušnja Evrope, opazovala jo je s široko odprtimi očmi, občutila jo je kot fantastično sproščeno okolje, gostoljubno, mlado ...
Joj, koliko nostalgije vleče iz mene sproščeni čas počitnic. Da, nežne nostalgije. Navadno se je otepam in niti ne maram, ker me prevečkrat moti, s koliko vsakodnevnega zanosa se ljudje zatekajo vanjo, hkrati pa počez jadikujejo, se pritožujejo nad sedanjostjo in vnaprej izmikajo priložnosti prihodnosti. In v kakšnem razmerju si ti s svojimi spomini? Vlak, s katerim ste potovali v Berlin, jih je nemara priklical. Je klical glasno? Kot vozilo, četudi je sodobno in super moderno, jih vedno prebudi, vsaj jaz čutim tako: dokaz je Modifikacija Michela Butorja. Sediš v kupeju, zreš skozi okno, opazuješ, kako se spreminja pokrajina, in premišljuješ o minevanju, kako se preobražaš tudi sam. Ne, nisem nostalgična, nočem biti, le prostore, ki jih poznam, želim vedno znova lupiti nekoliko drugače. Zato rada hodim po poteh, ki mi niso več tuje, se vračam – kajti z vsako naslednjo lupino sem bliže resničnemu in pristnemu pa dlje od površinskosti, površnosti.
Čas beži hitro, štirinajst dni Toskane je minilo, kot bi trenil, že čez nekaj ur se odpravljamo nazaj: mož počasi v službo, mi trije in jorkširska terierka Mufi, »majhen kuža velikega srca«, pa še za teden dni v svoje istrsko domovanje. Istro imam še najmanj rada poleti, saj preveč ljudi dere vanjo, kakor mi je tudi morje po svoje ljubše v drugih letnih časih. Poleti plavam v njem, jeseni, pozimi in na pomlad pa sanjarim ob njem. Takrat je tudi Istra vsa tiha, kakor da povsem zapuščena in pozabljena: in prav zato je magična. Dobro dene, vedno znova in za krajši čas, težko pa si predstavljam, vsaj za zdaj, da bi me lahko uročila za zmeraj. Prepočasna je in preveč samo ruralna, v nasprotju s Toskano, ki je prav tako zelo podeželska, vendar ima izjemno zgodovinsko in umetniško zakladnico in potem še ta dolce vita pa lepota, v genih zapisana estetika … Bolj kot vas potrebujem mesto, veliko mesto, hitro mesto, anonimno mesto, kjer lahko vedno znova zdrsneš vase. Ti si zdaj v Berlinu, pošteno se ga loti, »krvoločne pošasti«, kakor praviš. A saj je tudi Berlin nadvse navdihujoč, zelo čuten in muzikaličen. Kaj pa David Bowie in njegovo berlinsko obdobje pa Iggy Pop in pozneje tudi U2, njihov Achtung Baby ...?
Naj končam s sinočnjim nogometom. Si zadovoljen z rezultatom? Nisem ga spremljala. V Cortoni sem za slovo, v gledališču Signorelli, s sinom poslušala Puccinijevo Lastovko.
Lepo se imej,
Mimi
*********
Draga Mimi,
iz Toskane se torej seliš v »svojo« Istro, najbrž kar primeren prehod, zložnejši, kot če bi šla naravnost v Ljubljano. Jaz sem v Berlinu komaj dobro vrgel sidro, še malo, pa bo prijelo. Za to, da se po nekem okolju za silo razgledam, se v njem toliko udomačim, da se lahko začnem potapljati globlje vanj, navadno potrebujem kak teden, potem se začne zares, in v velemesto, kot je Berlin, se je mogoče kar globoko potapljati …
Nisem si mislil, da bo v najinih pismih toliko nogometa, a ta je pač pomemben globalni fenomen, ki odseva marsikaj, pa še svetovno prvenstvo se dogaja. Praviš, da imaš celo svoj najljubši klub – hm, potem si glede tega hujša od mene. Sam ne navijam za nikogar, nogometne cirkusarije občasno opazujem z mešanico zanimanja in distance, navadno v širšem kontekstu. V petkovi tekmi med Nemci in Francozi so zmagali prvi, z 1:0, kar gotovo že veš. Praviš, da si bila takrat v operi, jaz pa tekme tudi nisem gledal in mi je pravzaprav sploh ni bilo treba, da bi vedel, kaj se dogaja, ker je bil v Berlinu takrat nogomet vsenavzoč.
Jaz in moji punci se te dni divje podimo od galerije do galerije, od razstavišča do razstavišča, se srečujemo z aktualnim in starejšim dogajanjem na vizualnih področjih in tudi na dan tekme je bilo tako … No, ko sem že pri umetnosti, in k njej gotovo sodijo tudi grafiti, moram nujno dopolniti svojo omembo le-teh v prejšnjem pismu. Tam zapisano seveda velja le za grafite, ki sem jih videl z vlaka, na poti skozi Avstrijo in Nemčijo, Berlin pa je glede tega čisto druga zgodba, je prava grafitarska republika, eno svetovnih središč tovrstne ustvarjalnosti. Gotovo jo je pomembno spodbudila povojna usoda mesta, tisti zid, ki ga je dolgo delil in o katerem danes priča kar nekaj pomnikov. Postal je magnet za svetovno grafitarsko smetano, ki je imela na voljo tudi ogromno požarnih zidov hiš, ki so preživele medvojna bombardiranja. Zdaj je že veliko mestnih »škrbin« zapolnjenih, precej znamenitih grafitov uničenih, a scena je na tem področju še vedno vrhunska in razvejena, tako vsebinsko kot formalno, nekatere stvaritve pa dosegajo prav veličastne razsežnosti.
Na dan nogometne tekme smo si ogledali Bauhausov arhiv, zapuščino te znamenite šole vizualnih praks, oblikovanja, arhitekture, ustvarjanja novega, polnega življenja. Dejavnost Bauhausa, ki so jo nacisti brutalno prekinili, pomeni zame enega od vrhuncev sproščene in hkrati tehtne človeške ustvarjalnosti, polnokrvne kreativnosti, namenjene dobrobiti celotne družbe tako na čisto vsakdanjih področjih, ki vplivajo na življenje slehernika, kot tudi na manj oprijemljivih, ki se iz »fizike« bivanja vzpenjajo proti njegovi »metafiziki«. In zato sem bil še toliko bolj jezen, ko sem spet enkrat opazil, da ima dandanes že vsepovsod prste vmes »štacuna«. Pa tu ne mislim na tisto, ki si je po znameniti šoli nadela ime, ampak na dejstvo, da replike stvaritev Bauhausovih profesorjev in študentov v muzejski trgovini prodajajo po škandaloznih cenah, ki iz predmetov, namenjenih najširši rabi, delajo luksuzne trofeje. O luksuzu še to: pot nas je iz Bauhausovega arhiva vodila tudi mimo Galeries Lafayette, pregrešno drage prodajalne razkošja, ki se, tako kot sredi Pariza, diči tudi v središču Berlina. Francozi in Nemci znajo torej odlično sodelovati, vsaj na nekaterih področjih …
Še prej smo med pohajanjem zavili v ultramoderni Sony center, ki stoji nasproti prostorov Berlinskega filmskega festivala in gosti tudi tukajšnji odlični Muzej filma in televizije. Ravno smo na zaslonu nad nami opazili črno-belo obličje Marlene Dietrich, ene od neomadeževanih osebnosti iz preteklosti, na katere se opira sodobna nemška identiteta, ko se je iz lokalov pod veliko kupolo centra zaslišalo huronsko vpitje. Takrat sem ugotovil, da se je tekma že začela in da je Nemčija kmalu po začetku povedla.
Šli smo naprej in hoja je bila sprva zelo prijetna, saj so bile ulice v središču precej manj polne kot navadno, za seznanjanje z rezultatom tekme pa je bilo dovolj s pogledom ošvrkniti zaslon pred katerim od lokalov ob poti. Mednjo smo vrgli pogled tudi na nekaj monumentalno pustih stvaritev »arhitekturnega biroja Hitler-Speer«, potem pa smo se znašli že zelo blizu bulvarja Unter den Linden, Pod lipami (lipe še zdaleč niso pomembne le za Slovence), najpomembnejše ulice v mestu. Ta se z enim koncem drži Brandenburških vrat, in ker smo bili že tam, smo se odločili, da nekaj pogledov privoščimo tudi tem. Predstavljal sem si, da bo to mogoče storiti iz daljave, s sredine bulvarja, a so to onemogočila prenovitvena dela (Berlin je še vedno veliko gradbišče). Šli smo torej po pločniku, med bohotnimi krošnjami lip ugledali prvega, pa drugega od čokatih stebrov znanega slavoloka, potem pa – kovinska pregrada in ob njej policaji. Spomnili so me, da je ob Brandenburških vratih navijaška cona s tistimi sto in nekaj tisoč razvnetimi dušami. Mislil sem, da so ograde postavljene šele tam, okrog tistih razgretežev, a zadeva je očitno precej resnejša, okrog prizorišča so namreč vzpostavili tudi polkilometrsko tamponsko območje in noter tujcev ne spuščajo, zavračajo pa tudi starejše, družine z mlajšimi otroci … Raje si ne predstavljam, do kakšnih patriotskih in alkoholnih izbruhov prihaja v tistem kotlu …
Med ostankom naše poti je napetost v vse bolj opustelem mestu opazno naraščala. Bil je že drugi polčas, rezultat še vedno enak, Francozi so očitno pritiskali za izenačenje. Ko med kilometrom hoje skozi sicer živahno velemesto, polno pešcev, kolesarjev, a z manj avtomobili, kot bi pričakoval, srečaš le nekaj ljudi, je občutek prav tesnoben, stanje se zdi nenaravno, preteče. Pred lokali z zasloni so se zagrizeni gledalci odzivali na vsako potezo na igrišču, burno pozdravili vsako izbijanje žoge izpred nemških vrat … Smo pa blizu »naše« ulice naleteli tudi na čisto drugačen lokal, edinega brez zaslona z možički, tekajočimi po zeleni podlagi. V njem so sedeli sproščeni ljudje, ki niso želeli biti del nogometne norosti, so se pa s tem kar nekoliko izpostavljali – in da so se tega zavedali, so kazali zarotniški pogledi, ki so si jih izmenjali z nami. Imelo me je, da bi sedel med njih, a družinica se je odločila, da bi bilo pred koncem tekme dobro biti za varnimi zidovi stanovanja, kar se je izkazalo za trezno presojo, saj je po tekmi zunaj izbruhnila prava vojna, s pokanjem vseh kalibrov petard in steklenic, tuljenjem, trobljenjem, trobentanjem bojnih trobelj in vsem, kar še sodi zraven. Pa ne bivamo v kakšnem delavskem predmestju, ampak v predelu, ki deluje spodobno svetovljansko in na katerega ulicah je pogosto skoraj toliko angleščine kot nemščine. Res pa je, da francosko in rusko govoreči – teh pravzaprav ni veliko – govorijo tišje, Španci in Italijani pa so glasni kot povsod.
Pogrešam pa temnopolte, v središču mesta jih je zelo malo, kar se zdi čudno. Včeraj sem na drugi strani ene od širokih ulic opazil osamljeno temnopolto »demonstrantko«. Nisem razločil vsega, kar je vpila v angleščini, a mimoidoče je kar povprek obtoževala nestrpnosti, rasizma, na čelu pa je imela pritrjen neki listek … No, v multikulturnem Kreuzbergu, kamor še nisem šel, je prebivalstvo gotovo precej bolj mešano in vzdušje manj navijaško. Morda bi se veljalo tja zateči do konca prvenstva.
Za spomine, po katerih sprašuješ, pravzaprav nimam veliko časa, toliko je novih stvari, ki jim dajem prednost. Spomini se v meni sicer budijo na podoben način, kot so se tebi v Toskani, ko se znova znajdem nekje, kjer sem že bil, tam nekoč pustil košček sebe in še kaj … Bowie je v Berlinu trenutno navzoč v obliki multimedijske razstave, na katero pa ne bom šel. V alternativno glasbeno sceno Zahodnega Berlina (Bowieja imam sicer za malo boljši »srednji tok«) sem se nameraval podati takrat, ko sem se sem odpravljal prvič, pred mnogimi leti … To je pač nekaj, kar sem v živo zamudil, poznal le prek plošč in člankov, a se zaradi tega ne sekiram. Bowiejevih suhih nogic pa sem se nagledal že na zadnjem Beneškem bienalu, kjer so Britanci v svojem paviljonu predstavili fotoreportažo z ene njegovih zgodnjih turnej.
Se mi zdi, da je tole moje pismo predolgo, pa nisem še niti dobro začel … Najbrž bi moral tudi o Berlinu napisati knjigo, tako kot sem jo nekoč o Parizu. Velemesto igra name kot na čudno, neuglašeno glasbilo, nemogočo mešanico harfe, saksofona, električne kitare, bobnov … Toliko gre vame in toliko iz mene, da tega ne morem na kratko ubesediti. Tu so Käthe Kollwitz, Georg Grosz, revija Der Sturm, Brecht in Weil, Café des Westens (ja, tudi Berlin ima in je imel svoje znamenite kavarne, eminentno boemo), Kiefer, Beuys, pa sodobna umetnost, ki se na telečjih nogah lomi sredi vsega tega bogastva zavezujočih tradicij … Potapljam se na dah in brez maske, kisika mi še ne zmanjkuje.
Pozdrav iz Berlina,
Vladimir
***********
Dragi Vladimir,
nastavim ti kljukice, da nanje obesiš svoje spomine in reminiscence – morda kakšne z vlaka –, ti pa jo mahneš po berlinskih destinacijah?! :)No, bom pa jaz tekla za tabo, saj popolna neznanka mi Berlin ni.
Bauhausov arhiv. Ob mojem edinem obisku Berlina pred nekaj leti sva vanj vstopila tudi z možem, nedaleč od stavbe, kjer ima sedež CDU, se mi zdi, da stoji. Takole po spominu lahko zapišem, da nisem bila preveč presunjena nad videnim, sem pač laik, na žalost, pričakovala sem več, nemara neupravičeno. (Teoretično sem se šole Bauhaus dotaknila samo pred leti, ko sem se poglabljala v francoski surrealizem in sem imela izpit tudi iz drugih avantgardističnih tokov in »izmov« 20. stoletja po Evropi; deloma prav tako iz ekspresionizma, zato poznam revijo Der Sturm, ki jo omenjaš). Mnoge makete hiš in stavb, ki sva jih takrat videla, so zanimivo »časne«; nekateri razstavljeni kosi pohištva so me spominjali na prastaro babičino jedilnico: očitno so odmevali v njej; kakšen stol bi še danes z veseljem vzela s seboj … V nasprotju s tabo sem vstopila v »štacuno«, kakor praviš muzejski trgovinici, ni me zmotila ali motila, še več: v njej sem skromno zapravljala. Za dom si želim čednih kosov iz sveta, ki ga poznam: da ga imam nekako ves čas ob sebi; in ker so lepi. Zato v muzejskih trgovinicah neredko kaj kupim, resda še najpogosteje knjigo. Z njo vedno dobim zgodbo. Pa kaj ni vse okrog nas ena sama trgovina? Od nekdaj ni nič drugače, nenehno trgujemo, vsi smo na trgu, tudi midva sva.
Seveda imaš prav, ko se jeziš, da je trgovina moteča, sploh kadar ni na pravem mestu ali je je preveč na kupu, če ni mere, prave mere. Srednjeveški Assisi v Umbriji, na primer, je središče duhovnega romanja k božjemu in vase, je rojstni kraj svetega Frančiška, ki je prestiž zavrgel za skromnost, je zakladnica sijajne renesančne umetnosti, in vendar asiške uličice glasno kličejo k odpiranju debelih denarnic. Najvišje se pač rado peča s pritlehnim … Kaj nima tudi vsak božji hram blagajne? Celo v magičnem samostanu Eremo Le Celle lučaj stran od Cortone, ki je kotiček duhovne globine in tišine, so med gluhim zidovjem, koder je ohranjena celica svetega Frančiška Asiškega, uredili prodajalno. V njej so spominki, nabožne podobice, cenik, zvonec, s katerim se da v primeru nakupa priklicati redovnika, in še škatla z napisom offerta: molče kliče k darežljivosti, da bi v njej kaj zažvenketalo … Brž ko stopiš ven pod milo nebo, pozabiš nanjo, saj te blagozvočno objame idilična narava, tako zelo milo in skrivnostno te stisne, da si je mogoče precej nazorno predstavljati, kako se je Frančišek nekoč pomenkoval s ptički in drugimi živalmi. V bližini je mostiček, ki se pne nad pravljičnim izvirom, iz katerega so se ob času našega obiska glasno oglašale žabe. Kakor da so nam nekaj dopovedovale, vztrajno in odločno, bogve o čem so kvakale. Mogoče celo o kakšni kupčiji …
Ne slepim se: Toskana je turizem, resda turizem, kjer se denar obrača s slogom, nekakšna veleblagovnica je. Marsikje – recimo v San Gimignanu, ki mu pravijo tudi toskanski Manhattan – mi je šlo pošteno na živce, ker stoji trgovinica ob trgovinici in potem spet butik pa še eden za njim, zgoraj in spodaj, povsod ob prastarih kamnitih uličicah in med petnajstimi še ohranjenimi stolpi bogatih družin. Kmalu spoznaš, da v večini prodajajo bolj ko ne isto: ali domače dobrote, ali tekstil, ali usnjene izdelke, ali keramiko. Ker je princip isti, so me zelo hitro nehali zanimati tudi odtenki. In zato smo hodili predvsem po poteh, ki so nam jih priporočili Daniele, Sergio in Rosella. Manj znani Anghiari, na primer, nas je prevzel …
In kakor sem si iz glave dokaj hitro in uspešno izbrisala prodajalne, se da v italijanskih srednjeveških ali še starejših mestih in vaseh – v Cortoni, Sieni, Arezzu, Monticchiellu – brez težav odmisliti tudi vse fičkote, vespe in še druga sodobna vozila … in si predstavljati, da živiš več stoletij, morda celo tisočletje ali dva pred svojim štetjem. Čas je zanimiv pogled, počasi steče hitro naprej, ljudje prihajajo in odhajajo, naselja pa so že davno okamenela in še kar stojijo. Zato ne preseneča, da je tudi v besednjaku sodobnih Toskancev in Umbrijcev, da ne govorim o Rimljanih, celo Hanibal še vedno pred vrati. Hannibal ante portas. Pred katerimi od vseh vrat že?!
Pred Galeries Lafayette, ki jih omenjaš, že ne, teh v Italiji še ni, čez nekaj let so predvidene za Milano. Morda te bom razočarala, a v Sloveniji bi si veliko bolj želela luksuza in prestiža, kakor pa da gledam, kdo vse si ceneno mane roke v samih središčih naših mest. V resnici so mi všeč družbe, v katerih ni malo denarja in je veliko zelo premožnih ljudi. Bogokletje, za Slovence? Menda ne misliš tako. Seveda mi je jasno, da smo lahko bogati na tisoč in en način, navzven, navznoter in bla bla, o bogastvu se da res na dolgo in široko nakladati. A če ostaneva pri denarju v dobesednem pomenu besede: kaj ne živimo pri nas še vedno v utvari, da smo vsi enaki in bi zato tudi po novcih morali biti. Ni tako, nikoli ni bilo, utopije ni nikjer. Že zato ne, ker tudi potrebujemo različne stvari: midva verjetno knjige, časopisje, kulturo, pot in še kaj, nekdo drug drag avto ali vpadljivo fasado, spet tretji živi po svoje, morda si dela kakšno zbirko … In ljudje smo tudi različno spretni, kako bi potem lahko bili vsi enako finančno okretni? Pa še pod različnimi zvezdami smo rojeni. Ne, denar po definiciji ni zlo, čeprav ga v teh časih predvsem demoniziramo ali smo vsaj sumničavi, zaslužen pošteno in porabljen modro, je gonilo razvoja. Zagotovilo je, da uspešne zgodbe postanejo še uspešnejše: zasebne in z njimi (če jih je čim več) tudi socialna država. Ali pa se ga tako ali drugače zakocka … Da, za denar je nujna družbena zrelost, ne pohlep malega človeka. In tudi v tem so si okolja, ki jih midva posvajava vsak po svoje, različna.
Istra, na hrvaški strani, ki jo od blizu opazujem že vse življenje, se mi zdi še vedno bolj čriček kakor mravljica. Jasno, da je nočem primerjati z Dalmacijo, kajti vedno se je treba zgledovati po boljših in zanimivejših, toda Toskana in Provansa, s katerimi bi se hoteli rimati Istrani, sta res svetlobna leta daleč – drugje. Ni mogoče, da bi se naprezali samo nekaj mesecev na leto, potem pa molili, da je možno preskočiti tisočletja drugačne kulture in kultiviranosti, trdega dela v turizmu, odkar se je ta pojavil, rokovanja s samo svetovno aristokracijo in za povrhu še povsem drugačnih genov. A imam rada Istro.
Lepo se imej v Berlinu in napiši knjigo o njem, tako kot si literarno začutil Pariz. Z veseljem jo bom prebrala. Še prej pojdi v pisani Kreuzberg. Takrat, pred leti, sva se tam fino zabavala z možem, pa čeprav ga je bil kolega z nemškega vzhoda posvaril, da je četrt nekoliko nepredvidljiva, rekel je nevarna. Še najbolj sva se »ustrašila« Jacka Nicholson, ki je »sijal« z urbanega grafita. Saj je še tam?
Odštevam dneve dopusta. Sproščenost počasi popušča. Čutim popuščanje: v sanje mi že hodijo obrazi iz službe.
Pozdrav,
Mimi
P. S.: Nogomet in jaz. Kot mama desetletnika se vsaj malo zanimam tudi za nogometaše, kar moram se, tako kakor se vedno znova razveselim svežih risbic, ki nam jih vsak dan riše sedemletnica. Njuna strast je moja radost.
**********
Draga Mimi,
vidim, da si polnokrvna novinarka, tudi ko si na dopustu, če nekaj vprašaš ali na kaj namigneš, hočeš tudi odgovor; na primer moje spomine, povezane z vlaki. Jaz pa sem človek, ki zelo selektivno biva v pokrajinah spominov, daje prednost sedanjosti, še posebno na potovanjih, med bivanji v tujini, ko sem soočen s toliko novega. Madame de Staël, Francozinja, ki je pred dvema stoletjema potovala po Nemčiji in o njej pisala, izpostavlja pomen »navdušenja«, ki ga je občutila na potovanjih. Nekaj takšnega občutim tudi sam, željo po zanosnem spoznavanju, povezano s povečano dojemljivostjo za vse okrog mene. Spomini so takrat v drugem planu, čeprav priznam, nekako vendarle prisotni. Zadnjič sem na cesti tako opazil obraz, ki se mi je zdel nejasno znan (v velemestu srečaš množico vseh mogočih tipov obrazov). Kar prepričan sem, da tistega človeka nisem še nikoli srečal, a hkrati vem, da sem nekoč poznal nekoga zelo podobnega, nekoč nekje … Nisem se spomnil, kdo bi to bil, in se s tem tudi nisem obremenjeval. Nekoč se mi bo tisti obraz že znova prikazal, če se pač bo, s pojasnili vred. Pravijo, da se to človeku zgodi na stara leta, da spomini kar izplavajo, te kar preplavijo, še preveč da jih je. Mene bodo takrat preplavljali tudi tisti z vlakov, dogodivščine, prijateljstva, ljubezni, slovesa, ki so se godila na njih in ob njih …
V svojem pismu si mi prijazno sledila v Berlin, zato ti bom, za skromno povračilo, še jaz v Toskano, v San Gimignano, kjer sem tudi sam pred leti gledal tiste slikovite stolpe. Pri njih me moti edino to, da jih je zgradil napuh, saj so z njimi družine dokazovale svojo moč, vsaka je hotela imeti najvišjega. Mislim, da so pošteno presegli meje zdrave tekmovalnosti.
Strinjam se s teboj, da se ponudba tam ponavlja, in naj pridam še svoj primer: v mestecu imajo tudi muzej starih mučilnih pripomočkov, nisem si mogel kaj, da ne bi zavil noter. Saj ne pravim, da sem užival, a tudi spoznavanje človeških temin sodi k razgledanosti. No, in ko sem pozneje hodil po tistih uličicah in s težavo prebavljal videno, sem naletel še na dva muzejčka z enako, mučilno ponudbo. Očitno se tam držijo preverjenih zadev.
Vidim, da sem te nekoliko zbodel s tisto »štacuno«, a je nisi čisto prav razumela. S tem izrazom označujem širši pojav, splošno prevlado trgovskega, finančnega interesa, ki zasenči vse druge. Proti muzejskim trgovinam nimam nič, sem njihov redni obiskovalec, tudi v Bauhausovem arhivu sem kupil bogato ilustrirano knjigo, me pa pogreje, ko mi na primer stol, ki mi je všeč, ponudijo za ceno petih slovenskih plač. Morda je problem v neusklajenosti mojih želja in finančnih zmožnosti, trdovratno zakoreninjenih »utopičnih« pogledih v meni in dejstvu, da je bil pravzaprav tudi Bauhaus precej utopičen, zdaj pa takšne, prav nič utopične cene.
In ko sem ravno pri utopičnosti; v Berlinu je ta vsekakor ogrožena, celo na področju umetnosti, ki naj bi bila njeno privilegirano zatočišče. »Zlati časi za umetnike«, razglaša naslov v tukajšnjem Kunstzeitungu, a članek potem pojasni, da so časi zlati predvsem za nove generacije umetnikov, ki svojo »utopičnost« brez pomislekov podredijo pragmatizmu. Ja, Berlin se mi zdi odlično mesto za mlade pragmatike.
V Kreuzbergu sem bil, še preden sem prejel tvoje pismo, dva dni zapored. Se nam je nabralo nekaj neprijetnih dogodkov, opažanj z uniformiranci v glavnih vlogah. S paznikom v muzeju, na primer, ki je starega Japonca, sprašujočega po delih slikarja Vermeerja, kdo ve zakaj pošiljal v Milano, pa z njegovim kolegom, ki se je grozeče razkoračil ob črnki, ki si je drznila skicirati razstavljeni kip, pa s kontrolorji kart na podzemeljski, ki s posebnim veseljem grenijo življenje tujim turistom … In potem se jaz grem dobrega angela in Japoncu razložim, kje bo našel priljubljenega slikarja, in pristopim k risarki, opazujem njeno delo, toliko, da se razkoračeni hrust umiri … In nato pridemo v stanovanje in hči skozi okno vidi policijski vozili, ki parkirata ravno pred hišo, in čez nekaj časa policaji odpeljejo temnopoltega mladeniča. Še preden ga potisnejo v avto, pa ta žalostno pogleda mojo punco ob oknu, ki jo ob tem pošteno stisne; in mene tudi, smo le v mestu, kjer so nekoč takole odvedli ogromno ljudi. Je bilo skoraj nujno iti v Kreuzberg, čeprav seveda ni noben raj.
Tudi sam sem se tam kar fino imel, namesto nemškega pil italijansko pivo, Jacka Nicholsona nisem srečal. Smo pa ob vsem mednarodnem živžavu naleteli tudi na precej žalostno in nevarno zadetih osebkov, na enem od vogalov so viseli kar v grozdih, in ni bilo ravno prijetno. Najbrž so jih (kot alibija) še najbolj veseli nepremičninarji, ki zadnja leta pospešeno pritiskajo na ta del mesta, poskušajo »optimizirati« tamkajšnje nepremičninske potenciale in donose, a za to se je treba najprej znebiti sedanjih, plačilno manj sposobnih prebivalcev. Zdi se, da se sanje o drugačnem življenju, ki so nekoč pognale v Kreuzbergu, dokončno iztekajo, sem pa izvedel, da naj bi nove poganjale v Friedrichshainu.
Zdaj ko smo se v Berlinu že za silo udomačili, ko imamo že svoje najljubše kotičke, ko smo se navadili, da sosed, najbrž nogometni navijač, ob jutrih včasih glasno bruha, pa tudi na to, da lahko ceste prečkamo skoraj kjerkoli, ne da bi se morali bati, da nas bo za to kdo kaznoval, kot se hitro zgodi pri nas, sem na plan privlekel tudi svoje knjige. S pomočjo njih si bom ustvaril svojo realnost, mešanico med stvarnostjo in literarnimi zapisi, povezanimi z Berlinom. Ali tudi ti kdaj počneš kaj takega?
Omenjeno Madame de Staël sem bral že pred odhodom, knjiga se mi je zdela prevelika za v kovček. Avtorica v njej med drugim ugotavlja, da so v Nemčiji »povprečneži večinoma tiho, v družbi pa ne kažejo drugega kot prijazno dobrohotnost«. Zadevo sem si zapomnil, saj se mi zdi, da je pri nas ravno obratno, da so ravno povprečneži najbolj glasni in da nam prav nič prijazno in še manj dobrohotno grenijo življenje, saj so se povzpeli že skorajda na vse pomembne položaje.
Tukaj bom bral tudi Walterja Benjamina in Alfreda Döblina. Benjaminovega Berlinskega otroštva doma nisem mogel, saj je preveč vpeto v konkretno geografijo mesta. Tukaj bo šlo gotovo bolje. Döblinovega romana Berlin, Alexanderplatz pa še nisem bral zaradi odlične Fassbinderjeve nadaljevanke, posnete po njem, po ogledu katere bi težko bral neobremenjeno. A zdaj sem ta roman le odprl in glej!, že na prvih straneh se znajde junak na Rosenthaler Strasse, hodi navzdol po njej, po istih ulicah in trgih, kot vsak dan hodim jaz … Ja, ta knjiga je zares čakala, da jo vzamem s seboj v Berlin.
Že kmalu po začetku romana položi Francu Biberkopfu rdečebradi Jud na srce tole misel: »Ampak glavna stvar na človeku so oči in noge. Svet moraš videti in stopiti k njemu.« Se strinjaš, ne?
Draga Mimi, to je moje zadnje pismo. Upam, da so obrazi iz službe, ki se ti prikazujejo v sanjah, prijazni in da bo pristanek doma mehak. Sam še nekaj časa ostajam v Berlinu, še o marsičem se imava za pomeniti in tudi ravsati se bo z njim morda še treba. S Francem Biberkopfom ob strani bo vse lažje …
Se vidiva v Ljubljani, v Parizu, Berlinu, Toskani … in se takrat morda pomeniva še o Sehnsuchtu, nemškem hrepenenju, koprnenju, najbrž podobnemu tistemu, ki ga označuje portugalska beseda saudade, ki jo gotovo poznaš.
Vse dobro,
Vladimir
*********
Dragi Vladimir,
dopisovanje je pri koncu, ne bom te več spraševala, ne iščem novih odgovorov, ampak le zapiram tvoja zadnja poizvedovanja. Pa bi me zanimalo še marsikaj.
Da, spet sem v Ljubljani, v znani delovni rutini, zato je vse manj časa za opazovanje, za motrenje obrazov prav tako. Lahko prikimam, da rada gledam ljudi, še zlasti na tujem – tam je človek prost vsakodnevnega balasta in skrbi –, potem pa iščem podobnosti z bitji iz domačega asortimenta. Igram se. Igra je zanimiva (in verjetno še marsikomu pri srcu), kajti brž se najde kdo, ki je videti podoben znanemu obrazu ali spominja nanj, po tipu, če že ne drugače. Včasih se mimoidočim zapičim v nos, drugič pregledujem gube na čelu, v oči jih ne gledam vedno, z očmi se neznanci, vsaj po nekaterih koncih sveta, raje ne stikamo … Očitno je, da mnogi igramo to isto igro, tudi sedemletno hčer je zadnjič nedolžno zanimalo, kam gledam ljudi, ko stopajo mimo. Sama pravi, da jim pregleduje čevlje. Nisem je vprašala, kaj potem počne z vsemi temi brezštevilnimi pari: modnimi, zloščenimi, umazanimi, pošvedranimi, prevelikimi, premajhnimi; kakor ji nisem povedala, kaj delam z nosovi in gubami. Morda pa podzavestno še vedno po najstniško lepšam svojega in že gladim svoje …
Se s tem vsaj malce tudi mučim? Ali mrcvarim druge? Tako krvavo kakor v muzejih mučenja, ki jih omenjaš, prav gotovo ne. Pred leti sem zavila v nekega češkega, v Pragi, kjer sem nato videla preveč, da bi me srednjeveške mučilne naprave zanimale še kdaj. V zbirki človeške sprevrženosti sem se sama sebi zazdela perverzna. Sta si trpinčenje in užitek res tako in sprijeno blizu? Seveda sta si, vsaka nova vojna je star dokaz. Sebe še najbolj uživaje trpinčim takrat, ko, recimo, iščem in lovim prave besede, a se popolnoma zavedam, da so presahnile. In vendar sedim kakor pribita na stolu, pred računalnikom in se glodam, čakam, stokam in cmokam, kopljem in se bojujem s sabo, da bi izrazi v vsej obilici končno spet pljusknili vame, kakor iz požiralnika. Vedno pridejo, enkrat prej, drugič pozneje, včasih potrebujejo le poseben odriv, vselej niti ne. Zagotovo uspešno jih spodbudim z branjem, torej z besedami, ki so jih zapisali drugi, zgodi se, da zadošča časopisni članek ali še bolje: nova stran v knjigi. Pipa se odpre, izrazi stečejo … Treba je brati, da bi bilo lažje pisati. Pisanje je samotno početje v široki družbi besed.
Zato podobno kot ti ali kakor menih Sveto pismo tudi jaz nosim s seboj knjige. Skoraj vedno, ko grem na pot, in kamor koli grem, jih vzamem. Primerno izbranim in smiselno povezanim s tistim, kar mi roji po glavi, jim dodajam nove: knjige morajo biti moje, hočem svoje. Še v službo redno odnesem kakšno, čeprav je potem ne utegnem odpreti in se vedno znova pokaže, da ni bilo racionalno. A papirji, prav tako časopisni, hodijo zvesto z menoj: v roki ali pod pazduho in še v torbici, od doma in spet nazaj, predvsem pa brez zamere, da jih vedno pošteno ne premečem. Občutek imam, da njihova navzočnost »zaznamuje mojo realnost drugače«, kakor bi jo, če bi naokrog hodila praznih rok. Podobno je s pisalom, mora biti v bližini, moram ga vrteti med prsti, tudi takrat, ko ga ne potrebujem in čeprav resno pišem samo v računalnik …
Vladimir, najino dopisovanje je bilo prekratko, da bi se lahko obesila na vse, s čimer si me po svoje izzival. Veliko tem je zbežalo mimo, ušle so nama: tudi surrealizem, na primer, ki mi je v precejšnjo uteho, pogosto in vedno znova takrat, ko se začnem jemati prestrogo resno. V izmučenosti, tudi od lastne strogosti in nenasmejanih besed, si zamišljam, kako se povabim domov k Bretonu (že davno pokojnemu, kajpada) na pariško Rue Fontaine, da bi mu pobrala vse keramične kropilnike s sten ... Zato ker je bila njegova zbirka obsežna, moja pa komajda nastaja. Ali pa si predstavljam, kako kuham nepomembni škandal: vržem rozine v svečano juho, se namenim s psom v opero, z zlatimi drobtinicami posladkam kavo in vabim besede na najbolj nemogoče zmenke. Poetične sestanke prirejam na magnetnih poljih, tam se besede spet znajo smejati, potem pa o njih poročam v svojo modro beležko, ki, jasno, ni orakeljska … »Mimi, literatura je strast,« me je, nevednico, pred nedavnim podučil starejši kolega (želel je reči: literatura je polje izbrancev) in me, po naše, sklatil tja, kamor sodim, v povprečje. Potem me je še nekajkrat lopnil po glavi: da bom tiho in bo književni mir.
Tudi zato bom nekoliko postala pri povprečnosti, ob katero se literarno spotikaš v svojem zadnjem pismu, resda prisrčno skozi Madame de Staël, ki te je spodbudno pospremila v Berlin. Morda ti ne bo prav … Da, lahko si predstavljam, kako te sivo povprečje na položajih živcira, a odkar pri nas že malone vrabčki čivkajo o negativni selekciji in vladavini mediokritete, me – da vsaj malce uničim zabavo – zmeraj bolj zanima ta vražja definicija povprečnosti. Ne, nihče se nima za le povprečnega, ne bi hotel in noče biti, a večina je vendarle samo povprečna. Ne more biti drugače, saj si menda ne domišljamo, da smo družba, kjer bi morali prevladovati genialci. Sploh pa se zdi, da sta za vrtoglavi vzpon vsakega povprečneža vsaj malce kriva tudi nadpovprečnež in še podpovprečni kolega: kaj pa sta ga pripustila mimo vseh vrat meritokracije!
Greh je biti povprečen, ambiciozen in častihlepen, udrihamo in se naslajamo nad padlimi junaki sivine, medtem pa v svojem malem svetu (če je le mogoče) kršimo pravila, da bi se prerivali ob koritih, do katerih se nam uspe prebiti. Kaj pa če nam sodobni čas transparentnosti samo kaže, kar so nam nekoč pridno skrivali: da smo v resnici od nekdaj podobno šibki. Premalo stvari se zgodi čez noč, da tudi povprečneži ne bi rastli dlje … Povprečnost je beseda, ki je pri nas preveč v obtoku: kot zmerljivka. Morda pa bi nas precej bolj od ambicioznega povprečja moralo motiti povprečje, ki taca na mestu in je za povrhu povsem zadovoljno s seboj in nezahtevno.
Saj »saudade« nisi namenoma prihranil za konec? Krasna beseda je, kakor je sploh sijajna Portugalska. Pri nas doma hrepenimo po njej, sanjarimo, jaz še s posebno mehkobo in nostalgijo. Kaj ne bi koprnela, ko pa je Portugalska naša lepa družinska zgodba: o bivanju, zanimivem delu, vračanju, soncu, prijateljih. Ob kakšni priložnosti ti jo povem.
Lepo se imej in hvala za izkušnjo,
Mimi
Pogledi, let. 5, št. 15-16, 6. avgust 2014