César Aira
Aira se odmika od tistega, kar navadno vemo o pisateljih. Ti nam govorijo prek svojih del. Aira jih ima veliko, a bralci in literarni kritiki se z njim bolj ukvarjajo kot s fenomenom, ga poskušajo ukalupiti ali diskvalificirati. Tudi Aira rad veliko govori o sebi (in drugih). Svoje pisateljske kolege večinoma označuje za realiste, pisatelje brez ustvarjalnosti. Sam ceni kreativnost, drugačnost, nekonvencionalnost. Zato se upravičeno sprašujemo, v kakšnem literarnem ozračju je zorel, iz katere tradicije zrasel.
V Latinski Ameriki sta se od leta 1930 razvijala na videz nespravljiva literarna tokova – boedo in florida. Boedo je pomenil industrijsko naselje, Florida aristokratsko in tradicionalno buenosaireško ulico. Pisatelji iz četrti Boedo so vključevali krajevne značilnosti, se opirali na socialni in revolucionarni realizem. Predstavniki Floride so poudarjali literarni ludizem in ustvarjalnost, nekoliko odmaknjeno od vsakdanjosti. Leposlovje je torej nihalo med socialnim in političnim sporočilom Boeda (realistični tok, verizem, socialna in psihološka tematika v različnih družbenih plasteh in pogovorni jezik) ter umetniškim in metafizičnim izražanjem Floride (fantazijska smer, prepojena s francosko in angleško tradicijo – Borges, na primer, je sodil v skupino Florida). Meje med tema dvema skupinama so z leti bledele in se prepletale, niso jih več opredeljevali družbeni položaji; tudi avantgarda ni bila zgolj last liberalcev, kompromis s stvarnostjo pa ne samo domena privržencev socialno manj podjetnega sloja. Tako je tudi pisanje Aire preplet obeh tokov – opis vsakdanjosti je znak Airovega realizma, boede, a mu v svojih besedilih kaj hitro ubeži.
V osemdesetih, po obdobju vojaških diktatur in denacionalizacije, se je prebudila gospodarska rast, povzpela sta se srednji in visoki sloj, hkrati pa je bila kultura v senci. Kulturniki so se organizirali daleč od tradicionalnih krogov, v galerijah, zapuščenih tovarnah ipd. Ti ustvarjalci so v glavnem izdajali pri manjših založbah, saj so politiko velikih krojili v Španiji in je bila podrejena logiki širokega špansko govorečega tržišča. Konec osemdesetih se je utrdila nova pisateljska generacija s popolnoma novo estetiko, s krajšimi besedili, tudi eksperimentalnimi in pogosto objavljenimi na spletu. Med drugim je uporabljala dvoumnosti, humor, parodijo, relativizirala je vrednote, blizu ji je bil domišljijski svet, gradila je mite. Dejavnost pisatelja je utemeljevala na ustvarjalni uporabi domišljije. Tu pa je doma Aira – apologija ustvarjalnega dejanja je njegov glavni cilj. Središče njegove pozornosti je lahko kar koli, tudi najbolj plehka ali nepomembna snov. V Fragmentih dnevnika iz Alp, enem izmed njegovih najboljših romanov, je to dobro vidno. V besedilu piše, kako je teden po zrušenju dvojčkov WTC blizu Grenobla preživel kot gost prijateljev. Pri tem okolica ni pomembna, ampak to, kar se dogaja v hiši gostiteljev. Tudi po besedi ‘fragmenti’ je mogoče sklepati, da leto pozneje, ko je Aira prepisoval dnevnik, ni napisal vsega. Pomembne so njegove impresije. Aira zaupa zaznavanjem in mislim in že samo zaradi dejstva, da se mu oglasijo, so vredne zapisa. Hiša je izhodišče, je »adaptacijska komora«, kot pravi Aira, zaprt prostor, v katerem dobiš občutek za nov svet.
Zaradi sestavljanja paradoksalnih svetov in literarnega eksperimentiranja bi Airo lahko povezovali z Borgesom, toda Aira se ne navdušuje nad imenitnim slogom in lepim jezikom, prav tako ni privrženec izbranih in imenitnih pripovednih zgradb. V intervjujih je priznal, da del Vargasa Llose ali Garcíe Márqueza ne ceni kaj prida, Cortázarja pa ima v primerjavi z Borgesom za drugorazrednega pisca. A to se Airi hitro maščuje. Pisatelj Luciano Lamberti ga je označil za enega izmed »križancev, ki jih Južna Amerika občasno ustvari«. Tako kot mnogi drugi ga ne jemlje resno kot pisatelja.
Novela s sugestivnim naslovom Kako sem postal nuna je še en dober primer, ki kaže, kako Aira razume pisateljsko svobodo in išče svojo lastno identiteto. Ko oče pelje svojega šestletnega otroka na sladoled, naenkrat nič več ni tako, kot je videti. Literarno delo postane travestija. Morebitno žgečkljivo zgodbo o poklicu redovnice avtor spremeni v spomin otroka, za katerega ni jasno, ali je deklica ali deček, v resnici pa je avtorjev spomin. Pravzaprav gre za knjigo o začetkih njegovega pisateljevanja.
V Epizodi v življenju popotnega slikarja Aira osvetljuje stvarnost prek vpogleda v zgodovino 19. stoletja, roman pa je v primerjavi z drugimi Airovimi deli netipično eleganten. Airove knjige so kot Leibnizeve monade, nekakšne določene enote v neskončnem svetu. Vsaka od teh enot, vsaka knjiga, kaže na smer, s katero se identificira s celoto. Pri Airi ni predpostavk, ni modelov za ponazoritev. Nancy Fernández, profesorica na univerzi v Mar del Plati, je Airo opredelila kot baročnega pisatelja. Aira oblikuje miniature, intarzije, teksture. Pri njem ni treba iskati smisla ali identifikacije z ideali, ampak le inovativnost.
Aira je vsekakor pisatelj, ki v zadnjih letih izstopa v svetu španske književnosti, njegova zvezda pa je zasijala šele v novem tisočletju. Ne glede na to, ali ljudem ugaja, je jasno, da gre za veščega pisatelja, ki zna nagovoriti javnost, je inovator in dosleden v iskanju poti iz realizma. Še posebej je treba poudariti njegovo vodilo – sporazumevanje z bralcem. Razkrinkavanje lastnih in bralčevih vnaprejšnjih predstav kaže na človeka, ki poskuša preseči svoje egocentrične težnje.
Da lahko ustrezno ocenimo pisateljevo delo, pravijo, mora miniti sto let od njegove smrti. Zato je prezgodaj, da bi tehtali morebitno presežno vrednost opusa Césarja Aire, ki je nedavno prevzel šesti križ na svoja pleča. To presežno vrednost bi nekateri že pripisali Čilencu Robertu Bolañu, ki je po smrti zaslovel z romanom Divji detektivi, ali Carlosu Fuentesu in še komu. Kritiki bodo lahko pisali še veliko traktatov. Dejstvo je le, da se je pisatelj César Aira nekoč trudil, da ne bi bil v središču medijske pozornosti, in v tej bitki klonil, a to je le ena izmed njegovih drobnih zgodb.
Prevedeno: Epizoda v življenju popotnega slikarja, Študentska založba, 2011.