Bogdan Borčić (1926-2014)
Zadnjič pokajena pipa
Razstava je že po svoji zasnovi zavezana minljivosti, oziranju nazaj, inventuri, a tudi vitalnemu umetniškemu soočanju s tukaj in zdaj. Kustosinja, ki je v navidez odmaknjeni Ajdovščini (seveda vemo, da je provinca predvsem stanje duha) dolga leta skrbela za kvaliteten, pogosto prav vrhunski, evropsko zanimiv razstavni program, je kataloške dokaze o svojem minulem delu razgrnila na treh mizah osrednjega razstavnega prostora galerije in s tem obiskovalcu omogočila bogato doživetje ob njihovem listanju. Učinek tega dejanja je dopolnila z odločitvijo o glavnem protagonistu svoje poslovilne ajdovske razstave, Bogdanu Borčiću, zrelem umetniku v zadnjem življenjskem obdobju, s katerim sta sodelovala že v preteklosti. Tudi besedilo Mislejeve v katalogu razstave, naslovljeno Sledovi, je intonirano poslovilno, z oziranjem na prehojeno pot. Kustosinje in umetnika. In slednji se je nato nepričakovano poslovil, a seveda ne dokončno, saj njegova umetnost živi naprej.
Prav poseben občutek je stopiti na razstavo umetnika, ki je ob njeni nedavni otvoritvi še živel in je med njenim trajanjem preminil. Gotovo nanjo gledamo drugače, jo doživljamo v povezavi z zaznamovanostjo z neizprosnimi, a neizbežnimi življenjskimi dejstvi, določenostmi. In hkrati se poraja tolažilna misel, da za umetnika pravzaprav ne more biti slabo takole umreti, v času, ko si ljudje lahko ogledujejo njegovo zadnjo razstavo, ko so na ogled njegova najnovejša dela (nastala so v zadnjega pol leta), ko je nekako hkrati živ in mrtev, minljiv in brezčasen.
Borčićeva zadnja razstava se začne iniciacijsko, z dvojnimi, na galerijske zidove nameščenimi, s slikarskimi intervencijami dopolnjenimi starimi železnimi vrati. Prva so vrata cerkve, duhovnega prostora, druga samice, zaporniške celice, in so nemara metafora položaja v osamo »zaprtega« razmišljujočega, snujočega umetnika. Po tem prehodu v avtorjev duhovni, ustvarjalni svet se znajdemo pred serijo slik, katerih nosilni motiv je predmet, pipa. Zanimivo, gotovo ne naključno dejstvo je, da je bila izbranemu predmetu, takrat stolu, posvečena tudi lanska Borčićeva razstava v ljubljanskem Cankarjevem domu. Vračanje k temeljnemu, k preprosti, a hkrati globoko zavezujoči predmetnosti, je gotovo nekaj, kar lahko povežemo z modrostjo zrelosti, ki zna spontano razločevati med bistvenim in manj pomembnim, minljivim, med tistim, kar zares šteje, in onim, kar je le mimobežno. In tudi aktualna Borčićeva razstava je prežeta prav s tem občutjem. Po eni strani se srečamo z monokromnimi barvnimi polji na velikoformatnih platnih, z močnim učinkom izbranih barv, z barvnimi študijami, nato so tu abstrahirane, stilizirane mize, le obrisane ali barvno (iz)ločene. Na njih pa vidimo pipe, glavne junakinje razstave.
Ritual kajenja je posebna človeška dejavnost, kajenje pipe pa je znotraj te specifično. Spremlja ga izbrana priprava, in tudi puhanje je bolj osredotočeno kot na primer pri kadilcih cigaret. Kadilci pip so resni kadilci in obdaja jih poseben, aromatičen vonj, značilen za nekatere salone, zasebne knjižnice, delovne sobe, za nekatere ljudi …
O umetnikovih kadilskih navadah ne vem nič, da pa mu kajenje pipe ni bilo tuje, priča v razstavo vključeni predmet, njegova dejanska pipa, ki v galeriji, v součinkovanju z likovnimi deli, deluje kot nekakšen ready-made. Ta pipa je seveda pipa, a ni samo to; kot vse ostale z razstave, nastopa tudi v različnih kontekstih, povezavah.
Že na prvem velikem platnu nas Borčić spomni na Magritta, na njegovo paradigmatično sliko z realistično podano pipo in paradoksalnim napisom »To ni pipa.« pod njo. Nadrealizmu zavezanemu Magrittu je šlo za razbijanje preproste gotovosti, za spodmikanje tal enoplastnemu, popreproščenemu dojemanju sveta, gledalca je želel spodbuditi k premisleku ali ga vsaj zbegati. Pa Borčić? Spusti se v dialog s slovitim Belgijcem, v naslovu svojega dela parafrazira in dopolni v francoščini izpisani stavek z njegove omenjene slike. V prevodu se ta po Borčiću glasi: »To ni pipa Renéja Magritta.« Naš slikar gotovosti torej ne spodnaša, njegov pristop, njegova ambicija sta povsem drugačna, najbrž ravno nasprotna. Četudi s svojih slik odstrani vse nebistveno, čeprav so abstrahirane, minimalistične, so pravzaprav »realistične« in stvarne, vsebujejo likovno izpovedano zadržano življenjsko modrost, pritrjujejo svetu, ki obdaja umetnika, prikimavajo njegovi stvarnosti, določenosti, ne sprevračajo, ampak sprejemajo. Sprijaznjeno.
Različne pipe vzpostavljajo različne kontekste, povezave. Nekatere so pipe prijateljev, avtorju bližnjih oseb, druge so pipe iz določenih geografskih širin. Pipa iz Chioggie je predstavljena z značilnim tulcem, vključenim v sliko, Slovenska pipa je naslikana z dodano belo-modro-rdečo linijo, ki jo lahko razumemo tudi kot mejo, markacijo, ki pipo deli kot kakšen Piranski zaliv in nemara kaže na umetnikovo razpetost med Komižo njegovih prednikov in slovensko domovino. Pipa starih mojstrov pa spet pomeni oziranje skozi čas, v preteklost, v zgodovino umetnosti in je korespondenca, dialog s tradicijo.
Tudi formalno je razpon precej širok in seže od domala klasičnih tihožitij do del, na katerih se nam pipa utegne zazdeti skoraj nebistvena, bolj kot skorajda nekoliko izgubljeni dodatek, čeprav je hkrati središčna točka avtorjeve slikarske raziskave barvnih in oblikovnih razmerij.
Razstava v celoti, še posebej ker je vanjo vključen tudi avtorjev lastni predmet, deluje kot zadnjič pokajena pipa, kot zadnji umetniški ritual dojemanja, pripoznavanja, odslikavanja sveta in njegovih bitnosti, pri katerem je aktivno sodeloval on sam. Hkrati pa se nam utegne zazdeti le še kot dim, kot nekaj, kar je le fizični ostanek, preminevajoča sled neizrekljive modrosti, v katero se je slikar dokončno umaknil in kamor mu ne moremo slediti. Sledovi …
Pogledi, let. 5, št. 9, 14. maj 2014