Predolga sprostitev

Da je Lope de Vega precej zanesljiv recept za zadovoljno publiko, so v Mestnem gledališču ljubljanskem ugotavljali že ob izjemno uspešni uprizoritvi komedije La discreta enamorada v režiji Vita Tauerja leta 1988. Podobne ambicije ima gotovo tudi uprizoritev enega zgodnejših del tega plodovitega španskega dramatika Vitez čudes – sproščujoča igra o prigodah komične različice donjuanovskega lika, ki se v dobri dve uri in pol trajajoči predstavi na odru zapleta in razpleta s tremi (za vsakršne avanture izrazito pripravljenimi) primerki ženskega spola, vmes pa spretno slalomira med ovirami, ki jih predstavljajo njihovi ljubimci ali možje in spremljajoči služabniki.

Režiser Luka Martin Škof je dogajanje prestavil v sedanjost, kar se je izkazalo za plodno in učinkovito zlasti pri večini mizanscenskih domislic in zasnovi likov, medtem ko so bile scenografske (Miha Knific) in kostumske (Nina Holc) rešitve nekatere bolj, druge pa manj domišljene (moteča je na primer premajhna zapeljivost ženskih kostumov). Prizorišče je iz rimskega trga ob koncu 16. stoletja prenešeno v sodobni butik in trg pred kavarno sodobnega Rima, nujni scenski rekvizit, ki omogoča razne kočljive zaplete, skrivanje in preoblačenje, kar je gonilo situacijske komike, pa predstavlja bleščeča premična kabina za preoblačenje.

A bistvo režiserjevega izhodišča seveda ni le v formalnem približanju tega težko preglednega vrtiljaka erotičnih zapletov današnjemu občinstvu, pač pa v spoznanju, da de Vegov glavni junak Luzmán nikakor ni zastarel izum iz preloma renesanse in baroka, pač pa v njem zlahka prepoznamo moralno zmuzljivost junaka današnje dobe. To omogoča tudi gibki in v besedišču izrazito sodobni prevod Primoža Viteza. De Vegovo besedilo je namreč živahen in lahkoten prikaz varljivosti in frivolnosti vseh – zlasti pa ljubezenskih – medčloveških odnosov, kjer nekaj velja izključno osebna korist in telesni užitek; vsi liki, od plemičev, zvodnikov, poročnikov, kurtizan in služabnikov, si prizadevajo le potešiti telesne potrebe ali pa dobiti denar; tistih nekaj vrstic, ki so namenjene »pravi« ljubezni in jih Luzmán nekam prisiljeno odrecitira svoji zadnji osvojitvi, pa je obdanih s tako ironijo, da je jasno, da v tem svetu nimajo kaj iskati.

Škof se je oprl in zanašal predvsem na igralske ekshibicije in bravure, ki jih tovrstna komedija omogoča, in razigrana ekipa je to v celoti izkoristila. V naslovni vlogi blesti Gašper Tič, brezhibno spreten, brezmejno izmuzljiv in brezsramno plitek; k ženskam pristopa z neprikrito rutino, osvajalne besede izgovarja izrazito monotono, s slabo prikrito zdolgočasenostjo (zaradi vnaprej gotovega uspeha). Njegov končni propad ni tragičen, saj ga ne sprejme s ponižnostjo, pač pa gledalke, ki se nočejo odzvati njegovemu zadnjemu poskusu, da bi se ga katera usmilila, jezno spodi domov; zato se nič ne bojimo, da ne bo šel v drugo mesto in se tam znašel enako dobro kot v Rimu. Odlični so tudi Lotos Vincenc Šparovec kot eden od tekmecev, ki le s težavo brzda svojo nasilnost, Jure Henigman kot Luzmánov izigrani služabnik, Boris Ostan kot poudarjeno zabiti nečimrni poročnik, Matej Puc kot goljufivo invalidni vojni veteran in Marko Simčič kot sluzasto pohotni plemič. Nujno je opozoriti tudi na dva zanimiva in igralsko suverena sveža obraza na odru MGL, Jureta Kopušarja (AGRFT) v vlogi podjetnega zvodnika in Jerneja Čamplja (k. g.) kot simpatično zabitega služabnika. Luzmánove ženske s primerno dozo sprenevedanja in manipuliranja igrajo Mojca Funkl (v svoji dvojni igri najbolj izrazita, dosledna in učinkovita), Tjaša Železnik in Nika Rozman.

Škof je z množico duhovitih detajlov poskrbel, da se ob banalnosti likov zabavamo, na trenutke pa je lahkotnost tudi malo zašpičil – na primer ko Luzmánov služabnik Tristan (s kostumom simpatično zakriti Jure Henigman) pretreseno ponavlja spoznanje, da nas bodo na koncu vse žrli isti črvi. Manj uspešen pa je bil pri vzdrževanju tempa; čeprav je besedilo nekoliko skrčeno, vseeno manjka širši zamah, ki bi predstavo spremenil v tako vrtoglav vrtiljak, da bi gledalce pustil brez daha. Tako pa se zlasti v drugem delu zdi, da se je iskrivost iztrošila, kar je pri sicer duhovito zastavljeni predstavi vsekakor škoda.