Kritike - Razstava

Giovanni De Lazzari: Risbe, slike in skulpture. Mestna galerija Nova Gorica, do 18. 11. 2011

Giovanni De Lazzari (rojen 1977, živi in dela v Bergamu) se tokrat prvič samostojno predstavlja izven Italije, prav tako prvič so razstavljene njegove izhodiščne skice in ne le dokončana, izpopolnjena dela. Predstavljen je torej njegov ustvarjalni proces v celoti: De Lazzari začne risati s svinčnikom na papir, riše in izčiščuje risbo, dokler ne doseže želenih oblik, nato pa to izčiščeno podobo prenese naprej, bodisi preriše na čisto v novo risbo, fotokopira (pri čemer fotokopija nastopa kot način grafične reprodukcije) ali prenese v sliko (olje na platnu ali lepenka), ki pa ohranja vtis risbe z mehkim grafitnim svinčnikom ali ogljem. Risba tako ostane risba, tudi ko to ni več (risba ostane prvi in poslednji cilj).

Precizno in minimalistično izrisani objekti iz mrtve in žive narave, iz umetnikovega vsakdanjega sveta in življenja, stojijo uposameznjeni sredi zaplate beline, v praznem brezprostorju, kot izpostavljeni fragmenti tega sveta. Posamezne podrobnosti postanejo fokus De Lazzarijevega opazovanja in zadobijo simbolno vrednost, zastopajo neko njegovo razpoloženje ali spoznanje v določenem trenutku in določeni situaciji, hkrati ko komentirajo razmerja in procese, ki življenju vladajo. Vse risbe in slike so »brez naslova«, namenoma nenaslovljene, dejanska vsebina posameznega simbola ostaja umetnikova zasebna zadeva. De Lazzari se ne razodeva, temveč prepušča gledalcu, da njegove uvide interpretira po svoje.

Psa, ki sta medsebojno povezana z vrvjo: bolj ko se trudita, da bi se razvezala, se odtrgala drug od drugega, bolj se klobčič zapleta in bliže sta si. Serijo risb strtih jajčnih lupin, ranljivosti vsega v svetu, zaključi slika zdravnikovega pregledovanja bolnika: zdravnikova hladna roka, hladna v dobesednem in prenesenem pomenu besede, nasilno posega v bolnikovo telo, vendar je prav ta nasilni poseg tudi edino sredstvo za bolnikovo ozdravitev.

Masivni betonski bloki za gradnjo avtocest v zeleni pokrajini, obsijani z mehko poznopopoldansko sončno svetlobo, ki meče dolge sence, zarisujejo neki geometrično oblikovan prostor, ki se izločuje iz narave, kot psihološke prepreke, ki strukturirajo naše svetove in zagotavljajo, da je tisto znotraj pomembnejše od tistega zunaj. Nanizani v potencialno neskončnem zaporedju opominjajo na proces učenja (učimo se tako, da ponavljamo).

Razstavna postavitev sledi delom samim: risbe in slike majhnih formatov visijo na belih stenah obdane z obiljem praznega prostora (namenoma tudi brez napisov s podatki o posameznih delih). Osupnejo s svojo zahtevo po pogledu od blizu (zdaj, ko smo vajeni spektakularnih prvih vtisov), po pozornem (umirjenem in usmerjenem) gledanju, s praznoto in tihostjo, ki nista niti izpraznjeni niti nemi.

Pogledi, št. 22, 9. november 2011