Noro upanje
Ariane Mnouchkine (rojena 1939) in njen Théâtre du Soleil – Sončno gledališče sta bila vzornika številnim režiserjem in gledališkim družinam po vsem svetu. Pri njej so se navdihovali in učili mladi režiserji že v sedemdesetih letih, tudi jugoslovanski od Ljubiše Ristića do Dušana Jovanovića. Vsak je hotel svoje Sončno gledališče, svojo enakopravno in avtoritarno republiko pod vodstvom velike vodje: vsi za vse in vsi vse za enako plačilo; to je osnovno vodilo tega posebnega, vedno političnega gledališkega stroja.
Predstave Klovni, 1789, 1793, Shakespearjev ciklus, Mefisto, Norodom Sihanuk, Atridi so za vedno zapisane v zgodovino gledališke umetnosti in teatrologije. O njih se pišejo knjige, snemajo filmi, delajo doktorske disertacije. Množice so romale in še romajo v njihov dom v pariški Cartoucherie. Mnogi smo menili, da tudi skupina sama počasi prehaja v zgodovino, da je njen čas nekako potekel, z vsem dolžnim spoštovanjem do Ariane Velike. Številni sodelavci so odhajali, prihajali so novi, nekateri so se vrnili pa spet odšli. Potem pa se je zgodil ne Shakespeare, ne Molière, niti kakšna adaptacija velikega romana Dostojevskega ali Tolstoja ne, ampak Jules Verne. In leto 2010 je pokazalo, da je ta nora avantura bolj živa kot katera koli druga, da za velike umetnike trajanje v času ne obstaja.
Predstava z naslovom Les Naufragés Du Fol Espoir (Aurores) – Brodolomci z ladje Noro upanje (Zarje) – dokazuje, da so gledališke utopije resničnost (od premiere 4. februarja 2010 je bilo odigranih že več kot dvesto ponovitev, po navadi namreč igrajo šest predstav na teden od srede do nedelje, v soboto po dve). Predstava je prejela tudi letošnjega molièra za najboljšo predstavo v celoti, nagrado za režijo pa je Ariana zavrnila z obrazložitvijo, da gre za kolektivno delo.
Za ta neverjetni uspeh se je najprej treba zahvaliti Julesu Vernu. Ariana se je s svojo ekipo odločila, da bo postavila na oder manj znani, posthumno objavljeni roman Les Naufragés de Jonathan, ki ga je Jules Verne (1828–1905) napisal okrog leta 1891. Glavni del romana je postavljen na od ljudi in boga prezrti otok Hosta v letih od 1881 do 1893. Otok leži v bližini rta Horn. Tam nasede pisana druščina emigrantov iz različnih evropskih držav na poti v Avstralijo. Emigrirali so iz različnih razlogov: zaradi revščine, v lovu na neslutena bogastva, zaradi političnih prepričanj – nekateri so za socializem, drugi za komunizem, med njimi so anarhisti in hudi kriminalci, tudi morilci pa bogat bankir, ki predstavlja skorumpirano buržoazijo. Do brodoloma jih je pripeljala prav njegova pogoltnost, saj prisili kapitana ladje, da na vsak način skuša prepluti Magellanovo ožino kljub slabim vremenskim razmeram in dotrajani ladji.
Brodolomcem na otoku v ledu in snegu kaže zelo slabo. A v pravi jules-vernovski maniri se pojavi skrivnostni belec z imenom Kaw-djer, prepričan anarhist, borec za socialne pravice in zaščitnik avtohtonega prebivalstva tega oddaljenega koščka zemlje, Indijancev plemena Alkaluf, imenovanih tudi Morski nomadi; ti so v resnici obstajali, a so izumrli po drugi svetovni vojni kot žrtve množičnih pobojev argentinskih in čilskih kolonizatorjev po eni strani, po drugi pa zaradi škodljive dobronamernosti Katoliške cerkve. Ta jih je silila nositi oblačila in tako sesula naravni imunski sistem njihovega organizma, ki jim je omogočal, da so v polarnih temperaturah preživeli popolnoma goli.
Kaw-djer je zavit v skrivnost. O njem se šušlja, da pripada neki pomembni evropski kraljevski družini. Jules Verne ga je zasnoval po nadvojvodi Johannu Habsburškem Toskanskem, znanem tudi pod imenom Johann Orth, bratrancu prestolonaslednika Rudolfa. Po Rudolfovem (dvojnem, z ljubico Mario Vetsero) samomoru v Mayerlingu naj bi nadvojvoda Johann insceniral brodolom in se pod lažnim imenom naselil na Ognjeni zemlji ter postal zaščitnik Indijancev. Drugi vzornik za ta misteriozni lik pa je bil ruski anarhist in raziskovalec daljnega severa Peter Aleksejevič Kropotkin.
Zgodba je fascinanta. Ideje v romanu so izjemno moderne in aktualne: boj proti kolonializmu, proti evropocentrizmu, za pravice revnih in zatiranih. Brodolomci pod vodstvom Kaw-djera ustanovijo prvo svobodno popolnoma enakopravno republiko, v kateri imajo ženske popolnoma enakopraven položaj z moškimi. Seveda stvari niso tako enostavne in vse skupaj se tragično konča, a Kaw-djeru le uspe postaviti svetilnik na rtu Horn.
Še bolj fascinanten od tega nenavadnega romana Julesa Verna pa je način, kako je Théâtre du Soleil iz njega naredil gledališko predstavo. Gre za totalno, celostno umetnino, ki gledalcem štiri ure ne pusti do sape in popolnoma očara z lepoto odrske iluzije. Ariana z ekipo pripoveduje zgodbo v zgodbi: dogajanje je postavljeno v začetek 20. stoletja tik pred izbruhom prve svetovne vojne. Na videz nedolžna družinska zgodbica o lastniku predmestnega pariškega zabavišča Félixu Courageu (za katerega na koncu presenečeni ugotovimo, da ga je odigrala ženska), njegovi družini, prijateljih in uslužbencih v maniri vaudevilla ali lahkotne operete nas popelje v pravljični čas Belle Epoque – čas nedolžnosti.
Filmar Jean LaPalette, ki so ga zaradi levičarskih političnih prepričanj odpustili iz filmskih studiev Pathé, in njegova sestra Gabrielle, kamermanka, želita posneti film po romanu Julesa Verna. Félix jima odstopi podstrešje svojega zabavišča in vse uslužbence, ki postanejo igralci, tehniki, celotna ekipa bodočega filma v nastajanju. Ta zgodba pa je vložena še v tretjo zgodbo: medtem ko filmarji predano hitijo snemati filma, jih občasno prekinjajo novice iz zunanjega sveta – atentat v Sarajevu, uboj Jeana Jaurèsa (1859–1914), francoskega levičarja, ki je odločno nasprotoval vojni, 3. avgusta 1914 pa Nemčija napove vojno Franciji in s to novico je prekinjeno snemanje zadnjega kadra filma. Moški so vpoklicani in pravljice je konec. Predstave je konec. Nadaljuje pa se trpka zgodba zgodovine, ki jo vsi poznamo.
Tu, na koncu (ali pa na začetku zgodbe), se zavemo genija ustvarjalcev, ki so tako spretno prepletli več zgodb in več umetnostnih zvrsti: na eni strani stojita Jules Verne in literatura, na drugi strani film in gledališče. Ena zgodba nam pripoveduje predzgodbo o zablodah 19. stoletja, druga zgodba napoveduje nadaljevanje, zablode 20. stoletja. Pred našimi očmi dobesedno nastaja film, posnet po predlogi Julesa Verna, v katero je spretno vtkana zgodovina. Gledališko osebje, pri katerem občinstvo pred začetkom predstave v preddverju naroča hrano in pijačo, se pred njenimi očmi spremeni v osebje pariškega zabavišča z imenom Noro upanje, ti pa se preobrazijo v junake filma Brodolomci z ladje Noro upanje. Filmska zgodba se začne s tragedijo v Mayerlingu, govori nam o pogoltnem kapitalizmu, o okrutnem kolonializmu, o nespoštovanju človekovih pravic, o zatiranju manjšin in vseh marginalcev, o uničevanju neevropskih kultur, o nemarnih političnih spletkah.
Gledamo fascinantno lekcijo iz gledališke umetnosti, te umetnosti preobrazbe par excellence. Igralci nas držijo v napetosti s svojo energijo in natančnostjo, z invencijo odrskega izraza – vsi prizori iz filmske zgodbe so odigrani v ekspresionistični maniri nemega filma, brez besed, kot nema opera z mednapisi. Celotna ekipa pred našimi očmi poustvarja vse posebne efekte od neurja do vožnje s kočijo ali brodoloma. Ta segment predstave je tudi veličasten spomenik pionirjem sedme umetnosti. Iluzija je pred našimi očmi dekonstruirana, hkrati pa nas popolnoma očara. Nadvojvoda Rudolf, Maria Vetsera, kraljica Viktorija, Charles Darwin, mladi Churchill se spremenijo v junake Julesa Verna: Kaw-derja, Indijance z Ognjene zemlje, brezimne emigrante in mornarje, ti pa spet v natakarje, kuharje in drugo osebje pariškega zabavišča, da bi nas potegnili v noro pustolovščino, ki je bila Evropa v 20. stoletju – v opomin, za spomin.
Največje presenečenje za občinstvo, največja spektakelska sila pa se verjetno sprosti, ko se skozi zgodbo o zanesenjakih, ki ustvarjajo nov svet na nekem izgubljenem otoku, daleč od zahodne civilizacije, začenjamo zavedati političnega sporočila predstave, ki sega čez strankarske parole naše banalne dobe in nas opominja, da je čas naših dedov tudi naš čas in da je ta planet samo en in da tu živimo samo enkrat. Naenkrat se zbudimo v enaindvajsetem stoletju tukaj in zdaj in začutimo, da je čas za novo, za nove sisteme, nove strukture. Da sveta ne bosta rešili ne levica ne desnica, ampak srce. In tu je Ariana res Velika, njeno gledališče pa nas spomni, da bodo velike zgodbe obstajale, dokler bodo veliki ljudje, da je umetnost veliko več kot poligon poveličevanja lastnega ega in narcizma, tekmovanja z bogom in z očetom, da bi fascinirali mamo.
Pokaže nam tudi, da so umetnice enakovredne umetnikom, da je njihova moč lahko neizmerna, če je svobodna, in da spol ni usoda. Ženske igrajo moške in narobe ter nikakor ni naključje, da ročico arhaične filmske kamere v predstavi ves čas vrti ženska.
Pogledi, 15. december 2010