Ne, to nismo mi!
Naslov knjige Hanna Hardta, fotografa, še bolj pa profesorja komunikologije in medijskih študij z ljubljanske FDV, po rodu Nemca, ki je dolgo živel v Združenih državah, na prvi pogled spomni na naslove knjig, kakršnih pri nas ne manjka: Slovenija, Kraji in ljudje, Lepote Slovenije, Slovenija iz zraka …
Vse te knjige so polne brezhibnih, barvnih, razgledničnih fotografij, na katerih je glavna pozornost namenjena tukajšnjim čudovitim prizorom iz naravne ali kulturne krajine, pa idiličnim cerkvicam na hribčkih, prav takšnim vaškim, trškim, mestnim jedrom pod njimi in seveda njihovim marljivim, trdno v tradicijo vpetim prebivalcem, ki tam živijo svoja domala pravljična življenja. Knjige za vzdihe, ki jih še posebej radi kupujejo naši zdomci in emigranti, jih s ponosom kažejo sosedom v svojih novih domovinah in z njihovo pomočjo poskušajo razpihati pojemajoče plamenčke ogenjčkov privrženosti svoji očetnjavi. V času po obilni namnožitvi tukajšnjih občin so tovrstne, a ožje zasnovane knjige postale tudi predmet poželenja številnih županov, saj so najpreprostejše sredstvo za dokazovanje uspešnosti in čudovitega življenja lokalnih okolij, prepričljiv prikaz, kako cvetoča lokalna samouprava osrečuje ljudi.
Knjiga fotografij Slovenci: odtisi resničnega je drugačna, že črno-bela tehnika v njej zbranih posnetkov je povzdigovanju idile manj naklonjena, potem je tu povsem drugačen podnaslov, očitno zakoreninjen v fotografski teoriji, pa še nenavadno dejstvo, da je njen avtor tujec. Vse prej omenjene knjige so namreč delo domačih, preverjenih fotografskih kadrov, ki vedo, kako se stvari streže, ki znajo izbirati prave motive, prikazati Slovence in njihovo v lahnih meglicah lebdečo deželico v luči, ki si jo ta zasluži. Ti avtorji konec koncev poznajo dušo domačije in njenih otrok, pa tudi njihove želje, okus, načine, na katere želijo biti ovekovečeni. Že bežno listanje po monografiji Slovenci pa pokaže, da tale Hanno Hardt, baje nekakšen kritični um, o vsem tem nima pojma, da k tej vzvišeni tematiki pristopa povsem drugače, kot da ne bi bil slovenski zet in kot da mu naša zemljica ne bi radodarno rezala kruha!
Hardt je, kot rečeno, družboslovec in dolgoletni fotograf, ki gotovo pozna slavne tradicije ameriške fotografije iz prvih desetletij dvajsetega stoletja, velike fotografske projekte, ki so med drugim pripeljali do pomoči obubožanim migrantskim družinam v obdobju najhujše ekonomske krize in do ukinitve otroškega dela v ameriških tekstilnih tovarnah in rudnikih. Konec koncev je kar tri desetletja živel onkraj luže in tam fotografiral, morda tudi pod vtisom tistih velikih ameriških fotografov (Evans, Hine, Dorothea Lange …), potem pa ti pride sem, v ta neokrnjeni in hkrati hitro razvijajoči se biser Evrope, in privleče s seboj ves tisti kritični družboslovni aparat, kombiniran z lekcijami iz zgodovine družbeno angažirane fotografije. Le kaj naj bi z vsem tem počel tu, saj je jasno, da so razmere pri nas povsem drugačne, tako neprimerljive, edinstvene, da kar same od sebe kličejo po mehkih, prijaznih pristopih.
Po fotografijah se vidi, da njihov avtor gleda »od zunaj«, večinoma so posnete v eksterierjih, nekatere tudi v lokalih, to so pogledi, kakršne lahko posname vsak turist, pogledi, za katerimi ne stoji prav nikakršno poznavanje brezmadežne slovenske duše, njenega žitja in bitja. In kaj pomeni na primer to, da fotograf v svojo knjigo uvrsti nekega nastopaškega balkanskega brkača, spretnega šiptarskega sladoledarja in srbske protestnike izpred pravoslavne cerkve? Saj to sploh niso Slovenci, videti so vendar kot z drugega planeta, prav nič nimajo z nami!
Pa tudi pravi Slovenci, kako so videti ti! Vsi nekam zagrenjeni, okorni, pobožnjakarski … Po oknih visijo nekakšne osamljene starke, v samem najožjem središču naše prestolnice kazijo videz krošnjarske stojnice, na naši čudoviti Tržnici prodajajo svojo robo neke robate kmetice, še pustne druščine so neprepričljivo vesele, veseljaki z vaških in mestnih sejmov in veselic so večinoma videti prav zarobljeni …
Vsi skupaj naj bi bili nekakšni ruralci za vedno, provincialci z velikim P, večni suhorobarji, nesamozavestneži, zapuščeni ali nezvesti otroci tistega nesrečnega Tita, brez katerega tujci očitno ne morejo, osamljeni pijanci, negotovi, a vseeno zaščitniški očetje negotovih sinov … in na našem znamenitem Tromostovju naj bi nekakšne uboge drobcene punčke ponujale solzice brezbrižnim mimoidočim … Kot v kakšni morbidni Andersenovi »pravljici«! In potem, kot da bi poskušal vtis malo popraviti, se malce odkupiti, vtakne avtor vmes nekaj lepih žensk, zvedavih mladih, kakšen nasmeh dobrodušnega starca, nedeljske užitkarje z gostinskega vrta ob ljubljanskem bolšjaku, tamkajšnje nekonvencionalne prodajalce, kakšnega izobraženca, nekaj osamelih primerkov uglajenega meščanstva, a potem zopet pade kakšna neokusno razgaljena babnica s plaže ali kakšna klošarska starka, ki naj bi bila po fotografovo najbrž celo simpatična. In tisto namigovanje, da naj bi bile na naših ulicah že prav lepo vidne razredne delitve, da naj bi bili vsi skupaj nekakšni naivneži, lahkotno padajoči v past potrošništva najbolj cenene vrste, kot kakšni izgubljeni otroci na vratih trgovin, čakajoči na kdo ve kaj, kot da bi zares polni nestvarnih pričakovanj vstopali v nekakšen veliki »American circus«!
Iz teh fotografij bi nepoučeni lahko sklepal, da pri nas sploh ni prave meje med mestom in vasjo, da so tudi številni naši meščani kmečkega videza, da je vas domala okupirala mesta, v katerih naj bi skupaj živeli maloštevilni svetovljani in prišleki s podeželja, ki v mestih niso spremenili svojih navad. In takšna neverjetno pisana druščina redkih kultivirancev in številnih zarukancev naj bi, kot tudi namiguje ena od fotografij, skupaj stopala proti prihodnosti, ki očitno ne bo ne vem kaj.
No, vsaj malo upanja tale avtor le pusti; verjetno že zato, ker vendarle živi pri nas, dopusti vsaj možnost, da nekateri otroci le vzbujajo drugačne obete, saj se zdijo domala kot polnopravni mali državljani sveta. Mi, ki zadeve bolje poznamo, vemo, da so zares prav oni naša resnična prihodnost in da tudi sedanjost ni prav daleč od te, le poiskati jo je treba znati, ne pa kar tako fotografirati po ulicah in veselicah tistih, ki po naključju pridejo mimo. Kdo pa pravi, da so prav ti ta pravi Slovenci, takšni, ki nas lahko primerno zastopajo v knjigah! Pri teh stvareh je vendar treba biti selektiven, ločiti med resničnimi, res reprezentativnimi primerki in med takšnimi, kar kakšnimi, obrobnimi, kar enimi naključneži s ceste. Za vsako takšno knjigo bi si bilo treba vzeti čas, poiskati in primerno ovekovečiti izbrane ljudi in šele potem bi to lahko bili zares »odtisi resničnega«, tako pa so le nekakšni odtisi naključnega.
Še dobro, da je tale Hanno svojo čudno knjigo objavil le v slovenščini in je tujci najbrž ne bodo kupovali, pa tudi naših zdomcev gotovo ne bo pritegnila. In kaj pomeni dejstvo, da je založnik sam Znanstveno raziskovalni center naše presvetle Akademije znanosti in umetnosti, katerega vodilni bi vendar morali znati ločiti zrnje od plev?! In tisti grafit tam notri, ki v takšno knjigo tako ali tako ne sodi?! SLOVENIJO SLOVENCEM, piše, in to naj bi najbrž pomenilo, da smo ksenofobi, ampak nad obe črki S v napisu je nekdo pripisal kljukici in tako vse skupaj popačil, tako da se zdaj sploh ne ve več, kaj to pomeni. In konec koncev, a je kaj slabega, če Slovenija pripada Slovencem?! Ja komu pa naj?!
Še dobro, da Hanno Hardt ni ne vem kakšen fotograf in tudi, da se pri svojem fotografiranju ni odločal za temnejše tone. Kakšna mora bi bila knjiga šele potem! In odlično, ker je naklada tako bedna. Knjigo lahko tako brž pokupimo, se je znebimo in na policah naših knjigarn znova naredimo prostor za knjige o resnični Sloveniji in Slovencih.
Pogledi, avgust 2010