… naši pesniki, dramatiki, pisatelji in slikarji so najboljši
Kaj Goethe, kaj Shakespeare, kaj Proust, kaj Picasso, naši pesniki, dramatiki, pisatelji in slikarji so najboljši,« mi je duhovno popotnico svojega očeta Bojana Štiha orisala slikarka Ejti Štih. Morda zveni izjava nekoliko nenavadno, deplasirano in provincialno, vendar ji je po njenih besedah ta credo pomagal vzpostaviti lastno identiteto, predvsem pa je to identiteto uspela obdržati in razvijati v Boliviji, kjer živi že trideset let.
Brez tovrstne individualne in kolektivne samozavesti, pa četudi morda nima tako glamuroznih temeljev kot pri pripadnikih večjih narodov – za nekatere svarilo, vendar tudi zgled so nam lahko s svojim neizmernim egom Hrvati in Srbi, ki jih prav nič ne moti njihov marginalni položaj –, se človek pač izgubi v navideznem kozmopolitizmu, ki je bolj kot pristnemu svetovljanstvu podoben skromnemu pobiranju okruškov, bledemu posnemanju (pogosto prav tako bledih) izvirnikov, in je sterilna poza, ki nima nobenega realnega dometa in prej ali slej utone v kulturni hiperprodukciji, v inerciji prenasičenega sveta.
Kako torej popularizirati domačo kulturo oziroma iz slovenskih umetnikov narediti zvezde, seveda v pozitivnem pomenu te besede? Množični mediji so vsekakor eden od najbolj priročnih receptov, vsaj navidez pa tudi eden najučinkovitejših. Vendar zgolj medij seveda še ne pomeni nič; že po definiciji je množični medij površen, s površnimi analizami, premočrtnimi hipotezami in poenostavljenimi procesi dešifriranja posamezne teme ali osebnosti lahko naredi več škode kot koristi. Enega takšnih primerov smo si lahko nedavno ogledali na nacionalni televiziji, kjer so na ogled postavili dokumentarni film o bratih Kralj Bogci za krompir in moko. Če sledimo dramaturškemu loku filma (kolikor ga ta sploh premore), se ustvari vtis, da gre za dve skorajda minorni osebi iz slovenske zgodovine, ki sta se resda ukvarjali s slikarstvom in kiparstvom ter tu in tam napravili še kakšno ilustracijo ali prav simpatično namizno svetilko, sicer pa sta bili predvsem dve prepirljivi zgagi, ki sta si s palisadami ogradili vrt, da jima ni bilo potrebno prenašati druga druge, po vzpostavitvi komunističnega režima pa je ena od njiju bolj ali manj vegetirala in se tako uvrstila na dolg seznam tragičnih slovenskih osebnosti, ki menda niso razumele duha časa, čeprav duh časa praviloma ni razumel njih.
Tako ne izvemo ničesar o atmosferi na Dunaju in v Pragi, pa v Parizu in Benetkah, kjer sta brata študirala in se izpopolnjevala, torej o značilni mehki secesijski in ekspresionistični liniji, pa o novi stvarnosti in poznejšem monumentalnem realizmu, nič o vzdušju in absorbiranju novih umetniških tokov v tedanji Ljubljani, pa o političnih in socialnih napetostih predvojnega, medvojnega in povojnega obdobja, avtorjem je zadostovalo nekaj anekdot in bežnih biografskih fragmentov, ki niso intrigantni niti po svoji dokumentarni in še manj po umetniški plati. Dokumentarec o bratih Kralj pa seveda še zdaleč ni osamljen zgrešen projekt, pravzaprav gre za simptomatičen primer lahkotne obravnave teme, kot da lahko kadarkoli ponovimo vajo v slogu in popravimo napake, četudi je povsem jasno, da glede na možnosti produkcije nove filmske predstavitve obeh umetnikov ne bomo videli vsaj še kakšno desetletje ali dve.
Gre torej za izgubljeno priložnost sestavljanja relevantnega mozaika naših osebnosti, ki so vsekakor veliko bolj zanimive, kot je to sedaj prisotno v kolektivni zavesti naroda. Vzemimo na primer slikarko Ivano Kobilco. Že iz njenih avtoportretov lahko sklepamo, da gre za nadvse kultivirano, elegantno in očarljivo, pa tudi intelektualno ostro, pronicljivo in boemsko osebo, še zlasti če analiziramo njen fotografski portret, na katerem se je pustila upodobiti s cigareto, kar je bilo v tistem času vse prej kot damska navada. Njen opus morda ne presega akademskih vzorov s konca 19. stoletja, saj dlje od plenerizma ni zmogla, vsekakor pa jih dosega; če upoštevamo, da je v svojem münchenskem obdobju (oziroma monakovskem; res ne vem, čemu smo morali opustiti nekdaj simpatično poslovenjena imena tujih mest) prijateljevala s Käthe Kollwitz, v pariškem pa ji je sam veliki Puvis de Chavannes blagovolil sporočiti, da je postala associée združenja Société Nationale des Beaux-Arts, pa gre nedvomno za avtorico, ki bi v kakšni bolj sofisticirani družbi zasedala veliko odličnejše mesto, kot ji ga določamo mi.
Nič manj impozantna osebnost ni bila Alma Karlin, ki je sicer v zadnjih letih doživela skoraj renesančno odkritje (tako filmski portret Kobilce z Natašo Matjašec kot Karlinove z Veroniko Drolc sicer sodita med bolj solidne televizijske projekte), takšnih posameznikov pa je v narodovi zgodovini še veliko. Vendar o njih vemo malo; le koga še danes zanima, da je denimo Jurij Šubic dobil naročilo za poslikavo atenske vile arheologa Heinricha Schliemanna ali da se je Milan Vidmar edini enakovredno kosal z genialnim šahistom Joséjem Raúlom Capablanco. Ne, mi smo vzhičeni, ker je Albrecht Dürer menda mimogrede naslikal slovensko kmetico (če je pri delu, ki nosi naslov Una Villana vindisch, to sploh pravi motiv), ker se je z vlakom čez našo rodno grudo menda peljal James Joyce in če pride – vzpodbujen z mastnim honorarjem – k nam pokadit kakšno cigaro Bill Clinton.
Pravzaprav je popularizacija slovenskih osebnosti omejena na nekaj imen, seznam sega od Prešerna in Cankarja pa tja do Plečnika in Kocbeka, ki pa so zaradi preforsiranja pravzaprav že izgubili svoj intimni umetniški karakter, saj dojemanje njihovega opusa poteka predvsem na nivojih nacionalnega mita, kar predstavlja prej hendikep kot pa vzpodbudo za prvinsko umetniško izkušnjo. Največjo oviro pri ustvarjanju kompleksnega zavedanja o naši identiteti na osebni in nacionalni ravni pa predstavlja revolucionarna cezura. Vse, kar se je zgodilo pred letom 1945, je nekakšna prazgodovina, to so arhetipi nekega drugega sveta, ki z nami menda nimajo nič opraviti, osebe in dogodki so zgolj prividi, ki so zbledeli s prihodom nove dobe. Vendar zgolj z nekajdesetletno zgodovino seveda noben narod ne more vzpostaviti potrebne samozavesti, pa četudi bi bila druga svetovna vojna ena sama brezmadežna epopeja.
Kar pa seveda ni bila. Prevladujoči vzorci, ki naj bi predstavljali integracijske elemente, so tako ne samo ideološko sporni, temveč izrazito pomanjkljivi in invalidni, pravzaprav je to podobno, kot če posameznik vse svoje življenje zreducira na en sam dogodek, ki ga v svoji domišljiji povzdigne do apoteoze, nato pa poskuša črpati življenjsko energijo iz enega samega mita in utvare. Tako kot so pomanjkljive in invalidne tragikomične manifestacije, s katerimi se poskuša te mite vzdrževati. Ali ne bi bil namesto pokojnega maršala, ki je zgolj prekopiral slab sovjetski revolucionarni vzorec, ali pa uvoženega Cheja Guevare, ki strmi z majic današnjih salonskih levičarjev, izjemna ikona današnje mlade generacije denimo Vitomil Zupan, popoln nekonformist, upornik, pustolovec, boksar, šarmer, provokator, predvsem pa umetnik, skratka pravi romaneskni tip? Sicer pa ni potrebno iskati vzorov zgolj v preteklosti. Ali ni kipar Jakov Brdar podobno markantna oseba, kot je bil Rihard Jakopič?
In zakaj so se nekateri tako radi fotografirali z Vaclavom Havlom, medtem pa za Draga Jančarja nočejo niti slišati? Pri vsem skupaj seveda ne gre za nobeno spravo, za preseganje ideoloških ali nazorskih razlik, gre zgolj za pomanjkanje kultiviranosti, za omejene horizonte, za tipično provincialnost, ki se skriva za preživelim globalnim političnim projektom, ki se je sesul v prah. Sicer pa so politiki nekako podobni tarokom oziroma številkam pri taroku. Med igro dominirajo, so najmočnejši, z lahkoto poberejo kralja, damo ali kavala, ko je na vrsti zaključno štetje, pa štejejo le malo. Kdo pa se danes še spomni kakšnega politika izpred nekaj desetletij? Vsak še tako skromen gotski slikar, ki je za seboj pustil fresko v stranskem oltarju kakšne pozabljene podružne kapele, na koncu šteje več kot še tako glasen politični tribun, ki opleta z velikimi idejami in stalno napoveduje velike prevrate, spremembe in reforme, po katerih menda nič več ne bo, kakor je bilo.
Zato je ustvarjanje pravih zvezd še toliko bolj pomembno. Za brata Kralj se je bolj klavrno končalo, upajmo, da jo bodo bolje odnesli drugi. Kot rečeno, jih je še veliko, vendar bo potrebno na nacionalni televiziji, ki ima edina kadrovske, tehnične in finančne možnosti, predvsem pa jasno določene prioritete in poslanstvo, k njim pristopiti veliko bolj profesionalno. Z znanjem, občutkom in taktom ter predvsem brez kakršnih koli ideoloških plašnic, ki bi delile narodovo zgodovino na obdobje pred velikim preobratom in po njem. Ker preobrata pravzaprav nikoli sploh ni bilo. Bila je le kratka, ne preveč posrečena epizoda, ki pa je nekateri kar ne morejo pozabiti. Nenazadnje se prav Slovenci tako radi norčujemo iz Američanov, češ da so brez zgodovine – če bi obveljala sintagma naših varuhov revolucije, nas tudi na tem področju krepko prekašajo.
Pogledi, januar 2011