Mojstri organizatorji radovljiški
Tako kot v prejšnjih letih je tudi letos festival na (tako kot vsako leto) desetih koncertih postregel z zelo pestrim izborom glasbe od srednjega veka do zgodnjega 20. stoletja in torej nadaljeval začrtano programsko pot, ki ga opredeljuje predvsem kot festival zgodovinsko ozaveščenega in čim bolj avtentičnega muziciranja. Pri tem ključno vlogo igra temeljito premišljena izbira vrhunskih izvajalcev – če se le da takih, ki na svojem področju nimajo resne konkurence.
Sezono je odprl ansambel Les haulz et les bas, zasedba tipa alta capella, ki bi ji pri nas rekli tudi mestni piskači. Gesine Bänfer in Ian Harrison na šalmaju in bombardi ter David Yacus in Christian Braun na ravnih trobentah so se predstavili kot izjemno prepričljivi glasbeniki. Posebno sta očarala tolkalca Michael Metzler in Andrea Piccioni, virtuoza, akrobata in komedijanta, spretna improvizatorja na tamburinu in kastanjetah. Ansambel je predstavil prerez skozi slavnostno, pa tudi intimnejšo evropsko dvorno glasbo od poznega srednjega veka do konca renesanse, pa tudi nekaj tradicionalnih turških in italijanskih pesmi in plesov.
Sledil je solistični recital slovenskega violinista Žige Branka. Brank se je v zadnjem času posvetil študiju specifičnega in redko izvajanega poznoromantičnega repertoarja in delno se je z njim predstavil tudi v Radovljici. Eugène Ysaÿe (1858–1931) je ime, ki danes v širših glasbenih krogih bolj redko zazveni, čeprav se za njim skriva eden največjih violinskih virtuozov. Svoj cikel sonat za violino solo je posvetil violinskim virtuozom svoje oz. nekoliko mlajše generacije – Szigetiju, Thibaudu, Enescuju, Kreislerju, Crickboomu in Quirogi –, ter jim s tem v dediščino prepustil svojo izjemno kulturo violinske igre. Zato je Brank v spored svojega recitala poleg treh Ysaÿevih sonat, ki so tvorile osnovo sporeda, uvrstil tudi po eno Kreislerjevo in Enescujevo delo, oddolžil pa se je tudi drugima velikanoma violinske tradicije, Johannu Sebastianu Bachu in Nicolòju Paganiniju. Izbrani repertoar od izvajalca zahteva izjemno tehnično podkovanost, pa tudi poglobljeno razumevanje povednosti glasbenega jezika posameznega skladatelja. Pred tako rekoč samoumevno briljantno tehniko in rafiniranim tonom širokega spektra izraznosti je v ospredje stopila ravno neverjetna prefinjenost in popolna kontrola nad vsakim detajlom interpretacije.
Morda najvidnejši slovenski ansambel za staro glasbo, Musica cubicularis, se je ponovno predstavil tudi v Radovljici. Sopranistka Teresa Dlouhy in baritonist Matthew Baker sta nastopila ob Axlu Wolfu na teorbi, Domnu Marinčiču na čembalu in Tomažu Sevšku na pozitivu. Pripravili so spored duhovnih dialogov – sakralnih kantat Bachierija, Frescobaldija, Legrenzija, Pulitija ... Nastop so spremljali nadnapisi, ki so omogočili lažje spremljanje vsebin večinoma latinskih ali italijanskih besedil, a njihov čustveni naboj in izrazno moč so vendarle večinoma podali glasbeniki. Vokalna solista sta očarala z izraznim podajanjem glasbenih in verbalnih vsebin, instrumentalisti pa so poustvarili tako diskretno, zanesljivo spremljavo kot tudi očarljive solistične točke.
Poslastica, ki so je obiskovalci Festivala že vajeni iz prejšnjih let, je bil ponovni skupni nastop ansamblov Dialogos in Kantaduri. Prve vodi pevka in muzikologinja Katarina Livljanić, ob njej sta nastopila Albrecht Maurer na srednjeveških godalih ter Norbest Rodenkirchen na srednjeveških prečnih flavtah. Kantaduri (Joško Ćaleta, Srećko in Nikola Damjanović ter Milivoj Rilov) pa so nastopili z vsestranskim, prepričljivo avtentičnim ljudskim glasbenikom, hercegovskim guslarjem Juretom Milošem. V radovljiški cerkvi sv. Petra so predstavili bogato glasbeno tradicijo, vezano na ljudske obrede srednjeveške Bosne, v kateri so se prepletale kulture katoličanov, pravoslavcev, muslimanov in judov.
Praviloma presežki
Verjetno najbolj navdušujoč je bil nastop flavtista Dana Laurina in čembalistke Anne Paradiso. Predstavila sta se s skrbno izbranim repertoarjem od poznega neapeljskega baroka do rokokoja, od Alessandra Scarlattija in Leonarda Lea do manj znanega, a nič manj genialnega švedskega skladatelja Johana Helmicha Romana, skladatelja, ki mu posvečata posebno pozornost pri raziskovanju in populariziranju njegovega opusa. Z izjemno virtuoznostjo, osupljivo intimnim poznavanjem slogovnih odtenkov in načina izražanja posameznega skladatelja ter karizmatičnim scenskim nastopom sta prepričala poslušalce tako o svoji muzikalnosti kot tudi o povsem človeški plati glasbe kot sredstva izražanja najglobljih čustev. Njuno muziciranje je skladno, značaja imata usklajena, temperament pa močan, a vendar nadzorovan. Oblikovala sta sočen, barvno bogat ton, spevne fraze, ter izbranim delom vdihnila vso prikupno eleganco in pretresljivo povednost, ki bi jo pričakovali od najbolj žlahtne settecentovske glasbe.
V samostanski cerkvi v Velesovem pri Cerkljah festival že šest let organizira po enega izmed svojih koncertov. Tokrat je nastopil ansambel Le Concert Tribout, ki ga sestavljajo sopranistka Magda Lukovic, tenorist Josep Benet, baritonist Josep Cabré ter orglavec Laurent Beyhurst. Spored so sestavili kot nekakšno liturgijo po zgledu prakse na francoskem dvoru v 17. stoletju. Orgelske skladbe, fantazije, fuge in versetti Jehana Titelouzea in Louisa Couperina so se izmenjevali s korali ter moteti Henryja Du Monta, Andréja Campra in Jean-Françoisa Lalouetta. Sicer zgledno sestavljen spored, ki bi izvajalcem lahko omogočil, da se izkažejo kot solisti in kot harmoničen ansambel, žal ni doživel ustrezno prepričljive izvedbe. Koncert je torej bil precejšnje razočaranje – o tem je pričala tudi relativna ravnodušnost občinstva, ki je izvajalce vendarle nagradilo z velikodušnim, a ne ravno entuziastičnim aplavzom.
V dvorani radovljiške graščine sta nastopila mlada armenska glasbenika, violončelist Davit Melkonyan in pianist Mikayel Balyan. Predstavila sta spored poznoromantične glasbe na izvirnih zgodovinskih glasbilih. Obiskovalce je že s svojo vizualno, seveda pa tudi zvočno podobo očaral klavir Blüthner iz leta 1856. Slišali smo Brahmsova, Schumannova in Dietrichova dela, interpretacije pa sta Melkonyan in Balyan oblikovala na študiju pisnih pričevanj o izvajalski praksi v času nastanka skladb, predvsem na opisih Brahmsovega muziciranja. Solista sta pokazala popolno obvladovanje glasbil, tako v tehničnem kot v izraznem smislu. Izrazita in pretresljivo izrazna uporaba glasbenega jezika nemške visoke romantike v kombinaciji s povsem usklajenim skupnim razmišljanjem in glasbenim izražanjem dveh izrazito senzibilnih in strokovno podkovanih mladih glasbenikov je ustvarila nepozabno glasbeno doživetje.
Tenorist Charles Daniels in Elizabeth Kenny na teorbi sta svoj nastop oblikovala v dveh slogovno in vsebinsko ločenih sklopih. Prvi del koncerta sta posvetila z ljubezensko ali versko tematiko prežetemu repertoarju zgodnjega italijanskega seicenta, torej sloguseconde prattiche. Slišali smo bisere monodije Caccinija, Monteverdija, D'Indija in Carissimija, pa tudi nekaj Kapsbergerjevih in Piccininijevih instrumentalnih skladb. Drugi del je bil posvečen angleškemu baroku in nekoliko lahkotnejši tematiki posvetne, včasih z alkoholom motivirane telesne ljubezni. Purcellove, Blowove in Akeroydejeve pesmi so se prepletale z instrumentalnimi deli De Viséeja in Purcella. Charles Daniels je povsem upravičil svoj sloves virtuoza in strokovnjaka za baročni repertoar: bogastvo njegovih izraznih sredstev je navdušujoče! Z dinamičnimi ekstremi in bogatim okraševanjem melodij je pokazal ne le svojo tehnično bravuroznost, temveč tudi izjemno muzikalno senzibilnost ter globoko poznavanje sloga. Elizabeth Kenny se je prav tako izkazala kot zelo prepričljiva solistka, ki je svoj part oblikovala prefinjeno ter vdihnila življenje in izrazno moč ne le solističnim skladbam, temveč tudi partu continua, s katerim je skladno podprla pevčev nastop.
Benedek Scalog na prečni flavti in Dóra Pétery na klavikordu sta ustvarila intimno salonsko vzdušje z recitalom, v celoti posvečenim delom Carla Philippa Emanuela Bacha ob tristoletnici rojstva. Igrala sta zelo prefinjeno, na visoki tehnični in umetniški ravni. »Pogovor s skladateljem«, igralski vložek, ki je bil mišljen kot presenečenje in popestritev koncerta, je žal na nekatere poslušalce deloval kot precejšnje razočaranje. Kratko igro, sestavljeno iz izvirnih skladateljevih citatov, ki jih je v pogovor povezovala »novinarka«, sta oba s »skladateljem« podala precej togo, zato smo z olajšanjem dočakali drugi del koncerta ter do konca uživali v nežni, a globoki izraznosti Bachove glasbe.
Sezono je zaključil nastop ansambla Laboratorio '600, ki ga sestavljajo Ilaria Fantin na arhilutnji, Kateřina Ghannudi na baročni harfi in Franco Pavan na teorbi. Ob njih je nastopil karizmatični in pri nas že večkrat slišani ter izjemno priljubljeni tenorist in igralec Pino De Vittorio. Plesi, uspavanke, ljubezenske in šaljive pesmi Sicilije, Apulije in Kalabrije so izzvenele v žlahtno avtentični podobi, ki jo v zapisih in tradiciji izvajanja ohranjajo od 16. in 17. stoletja. Strunska glasbila so s svojim nežnim, a po potrebi temperamentnim zvenom sijajno podprla vso mehkobo, pa tudi ognjevitost pevčevih interpretacij. O tako vrhunski glasbi je težko zapisati kaj pametnega – kdor je ne doživi v živo, veliko zamuja. Naj povem le, da je izvajalcem med navdušenim aplavzom in ovacijami po koncu koncerta zmanjkalo dodatkov!
Odličnjaki
Festival Radovljica poleg kakovostnega glasbenega programa odlikuje tudi vrhunska organizacija. Dogodki potekajo brez tehničnih ali drugih zapletov. Občinstvo med odmori razvajajo z vinom in sadjem. Posebno elegantna rešitev pa je brezplačni festivalski avtobus za obiskovalce iz Ljubljane. Pohvaliti je treba tudi vsebinsko dodelano ter s prepoznavno grafično podobo opremljeno koncertno knjižico, ki ji posebno vrednost dajo spremna besedila umetniškega vodje festivala. Letos so že peto leto zapored izvedli enodnevno delavnico za pevce in vokalne ansamble, tokrat pod mentorstvom Charlesa Danielsa, ki se mu je kot predavatelj pridružil Sven Schwannberger. Prvič pa so organizirali še šestdnevni mojstrski tečaj kljunaste flavte pod mentorstvom Mateje Bajt.
Spored koncertnega dogajanja je že osmo leto oblikoval umetniški vodja Domen Marinčič, v sodelovanju z Marijo Kolar, predsednico Društva ljubiteljev stare glasbe Radovljica. O kakovostnem delovanje festivala priča tudi podatek, da ga je strokovna komisija ministrstva za kulturo ocenila z najvišjim povprečjem, kar predvsem pomeni možnost nadaljevanja že več kot tri desetletja trajajočega poslanstva.
Pogledi, let. 5, št. 18, 24. september 2014