Medgeneracijski nesporazum?
Z današnjega vidika si je težko predstavljati, da bi Hladnikov film Ubij me nežno leta 1979 dejansko pomenil kaj drugega kot priložnost za izživetje pikantnih erotičnih fantazij – scenarij Rudolfa Frančka je lahkotna, (predvidoma) namenoma konfuzna in bizarna komedijica, katere glavna poanta se zdi, da je preizkusiti, v kakšne in kolikere erotične kombinacije je možno skupaj spraviti omejeno število protagonistov (kot pravi avtor, je bil scenarij »premišljen tako, da naj čim bolj šokira Slovence in ostale prebivalce planeta Zemlja«.
Tu sta zakonski par David in Julija, ki prideta na obisk k Teti, ki se preživlja z ekspresnim prevajanjem pogrošnih romanov; ko se pojavita še Julijin ljubimec Adam in brhka Cita, ki vrže oko na Adama, se zadeve zapletejo: nekaj nesporazumov med Julijo in njenima moškima njo pahne naravnost v Citin objem, da bi bilo vse še malo bolj pikantno, pa se začenjajo na prizorišču naenkrat kopičiti trupla, saj junake drugega za drugim doleti nenadna smrt. Konec Hladnikovega filma ta klobčič frivolne poljubnosti razreši z razkritjem okvirne zgodbe: ugotovimo, da so vse te peripetije le plod očitno zelo bujne domišljije stare Tete, saj so vsi liki v resnici uslužbenci založbe, za katero prevaja.
Simona Semenič, ki je po Rudolfovih motivih napisala odrsko varianto več kot 30 let pozneje, gledalce prej odreši spraševanja, kaj se dejansko dogaja, saj njegovo snov premeša, doda okvir policijske preiskave in zgodbo od začetka gradi po dveh linijah. Tako se vzporedno odigrava detektivska raziskava skrivnostnih smrti v hiši starega Strica (namesto Tete kot pri Rudolfu) in pa niz prizorov, ki po principu flashbacka razkrivajo, kako so se odnosi med liki zapletali. Ob branju se zdi, da je to posrečena rešitev, saj nudi nenehno distanco do erotičnih blodnjav in hkrati daje možnost odrske parodizacije; zlasti glede na to, da Semeničeva prižene Rudolfovo erotično fantazijo čez rob, tako da spari tudi detektiva z Julijo in doda homoerotični prizor med obema detektivoma. S tem skupnim in postopnim prodiranjem v skrivnostno dogajanje v Stričevi hiši pa se Semeničeva tudi spogleduje s principom telenovel in resničnostnih šovov. Manj razvidno je sicer, zakaj je Teto spremenila v Strica, dovolj aktualno pa izzveni nekaj replik na koncu, ko se mora stric ukloniti okusu publike.
A ustvarjalci predstave so se v širokem loku izognili možnosti izostritve, ki jo ponuja tekst. Namesto jasno žanrsko definiranih prizorov, namesto jasno definiranega odnosa do posameznih epizod je gledalec prepuščen precej nepreglednemu pretakanju prizorov, ki je režijsko povsem nereflektiran in slabo odrsko organiziran. Edini domislek je, da Stric večino časa v ozadju odra pripravlja hrano, vendar iz ničesar drugega ni razvidno, da je celotno dogajanje plod njegove razburkane domišljije. Prizori se tako povsem poljubno izlivajo drug v drugega, zapleti med junaki se kobalijo in kotalijo, pa niti ti niso dovolj jasno naznačeni – ne ugotovimo na primer niti tega, da je Citino zapeljevanje Julije v resnici le sredstvo za to, da bi končno dobila Adama, ki je njen resnični predmet poželenja.
Ekipa najmlajših slovenskih gledališčnikov – režiserka Zala Sajko, dramaturginja Nina Šorak, režijski sodelavec Simon Belak – se je torej lotila reciklaže filma izpred skoraj generacije in pol in pri tem zamudila priložnost, da pove, kaj si o vsem skupaj misli. Namesto kakršnegakoli statementa generacije, ki prihaja, gledamo obrtno slab izdelek, ki ga iz negledljivosti rešuje le rutinirana ekipa igralcev MGL (Uroš Smolej, Viktorija Bencik, Nika Rozman, Janez Starina, Domen Valič, Gaber K. Trseglav in Klemen Janežič, k. g.). Iz prispevkov v gledališkem listu lahko sicer razberemo, da so se opirali na tako visokozveneče premise, kot je biopolitika (prosto po Foucaultu), vendar to iz predstave žal prav v nobenem elementu ne »pride ven«. Niti niso manipulacije oblasti ali Stričev domnevni prekariat nekaj, na kar bi občinstvo pomislilo, ko zapušča dvorano in se sprašuje, kaj je dejansko gledalo.
Ob tem le težko pustimo ob strani vprašanje, kaj naj bi ciklus Nostalgija (lani je v tem okviru že potekala uprizoritev odrske adaptacije Hladnikovega Plesa v dežju) dejansko prinesel – razen morda vnaprejšnjega alibija, da so slovenske legende nedotakljive in kot take vnaprej oproščene kakega bolj vsebinskega argumentiranja. Zakaj že – zlasti zakaj naj bi jih nostalgično častili najmlajši ustvarjalci? Menda ja niso sami tako »brez teksta«, lastne vsebine – kot je o tem decembra v Pogledih pisala pripadnica te generacije Manca G. Renko?
Pogledi, let. 4, št. 1, 9. januar 2013