Ljubljana : Maribor = 1 : 0
Vendarle v ožjem kontekstu ne gre spregledati, vsaj ko gre za ljubljansko uprizoritev Orfeja in Evridike, da se je le zgodilo nekaj novega, morda celo obetavnega. Predstavo, na osnovi katere je nastal pričujoči zapis, je vodil Marko Hribernik, ki je že po nekaj taktih uverture z jedrnato in impulzivno igro, še bolj z navitimi tempi, odprtim zvenom in dinamičnimi rezi, dal vedeti, da gre za novo dirigentsko palčko, zmožno spodobne tehnične ravni in novih glasbenih energij, ne pa tudi popolnosti. Pri izvedbi, ki je sicer kot celota stekla gladko in brez posebnih neskladij med orkestrom in odrom, je zmotila bolj izklesana kakor brušena zvočna podoba predstave, v kateri ni bilo prostora za rahločutne podrobnosti Gluckove glasbe.
V vlogi Orfeja je vokalno natančno in uglajeno nastopil baritonist Jože Vidic, ki je pod »taktirko« režiserja Jerneja Lorencija ustvaril tudi dramsko prepričljiv lik trpečega, odločnega moža. Tudi tokrat je pritegnil pozornost s polnostjo glasu in lepoto fraz, celo pri sloviti ariji Che farò senza Euridice, ne glede na prehiter tempo, ki ga je narekoval dirigent. V nasprotju s klišeji je v tej predstavi bolj poudarjena tuzemska plat strasti in gospodovalnosti lika Evridike, kar so poteze, ki bi znale biti blizu izvajalskim afinitetam solistke, kot je Norina Radovan. Toda navkljub tehnično obvladani vlogi je imela Radovanova težave, ki so se pri izvedbi kazale v nebrzdanih izbruhih glasu in pomanjkanju reliefnosti fraz, kar je v njeni interpretaciji lik značajsko premaknilo od strasti k raztrganosti. Nekoliko tankočutne distance do lika bi njeno interpretacijo precej zgladilo. Prav to se je zgodilo ob njenem vstopu s petjem v globini odra (drugo dejanje), ki je oplemeniteno z odmevom delovalo bolj zglajeno. Bolj celovito, z zaobljenim in gibčnim glasom ter odrsko razigranostjo se je v vlogi muhastega, opolzkega Amorja predstavila Urška Arlič Gololičič.
Ustrezen radikalen režijski pristop
In če je Gluck s svojo zamislijo Orfeja in Evridike z usmerjanjem fokusa opere s pevskih kapric k stvarni dramski izraznosti globoko zarezal v tkivo sprevržene operne prakse, je režiser Jernej Lorenci stopil še korak naprej in ustvaril za naše razmere nenavadno zanimivo, estetsko dokaj dorečeno operno predstavo, z mizansceno, ki se po jasnosti prizorov in pisavi že bliža danes najbližjemu vizualnemu jeziku, filmskemu kadriranju. Pri tem je (ob sodelovanju dirigenta) drzno zarezal v partituro in predstavo, predvsem z amputacijo sklepnih zborovskih in plesnih prizorov, ne samo skrajšal za dobre pol ure, temveč s predčasnim zaključkom (prekinitvijo) dramaturško postavil na glavo; izvirni dramaturški višek predstave je iz drugega dejanja (premagovanja furij) premaknil v čas po drugi smrti Evridike v resignacijo in staranje osamelega Orfeja ter opustil zaključne prizore radosti njunega ponovnega združenja.
Lorenci prizore gnete brez pomislekov; antično mitsko zgodbo nemoteče umesti v meščanski salon (belle epoque?), nimfe in pastirje zamenja z gosposko druščino, izriše časovnice nekaterih prizorov (dnevi žalovanja ob smrti Evridike, dolgo korakanje Orfeja v iskanju Evridike …), razgali moralno podobo družbe in jo žene od sočutnih bitij do pošastnih furij. Tej režiserski zasnovi so s posluhom sledili tudi nepretenciozna, a čista zasnova scenografije Branka Hojnika in kostumi Belinde Radulović, predvsem pa zelo odziven ansambel, solisti, zbor in (»neplešoči«) plesalci.
Nepremišljena inscenacija
Žal pa mariborska uprizoritev Mozartove Čarobne piščali kljub trdni dramaturški strukturi del, temelječi na ciklu tez in antitez ter fenomenalni glasbeni zgradbi, pa tudi solidno naštudiranemu izvajalskemu segmentu predstave in poskusu drugačne vizualizacije, ni uspela prestopiti praga gledališke konvencionalnosti. Tehtnega razvoja velike teme predstave, prostozidarstva, sicer obsesije W. A. Mozarta, v katerem je sam kot zelo dejaven član več dunajskih lož videl priložnost širših družbenih sprememb in katerega duha je prikrito ali tudi eksplicitno morda še najbolj zaznati prav v tej operi, nismo doživeli. Režiser Bruno Berger Gorski je temo že s prvim prizorom, ogromno knjižnico kot metaforo stičišča znanja in razsvetljenosti, posredno nakazal, a je v nadaljevanju – brez ezoterike in enigmatičnih utrinkov dramskega sloga, v katerem je čutiti labodji spev avtorja, alegorike razsvetljenja, zgoščevanja zgodbe in prepričljive ostritve spreminjajočih se likov – ni pripeljal dlje od dramaturško nedorečenega hibrida. V prizorih pravljice in buffa je še bilo zaznati nekoliko trdnosti in dinamike, a se je predstava v svojem najzahtevnejšem delu, misteriju iniciacije, z dolgoveznimi prizori pogosto skrčila le na glasbo, petje in govor. Tudi ko ji nekoliko živosti povrnejo prizori slavnosti ob zaključni poroki, kar naj bi vzcvetelo v apoteozo modrosti in lepote (ideala prostozidarstva), jih kaj kmalu prizemlji pritlehni slog Papagenovih duhovitosti. Dokaj enolično scenografijo, izhajajočo iz klišejske podobe knjižnice, ki je niso poživile niti vmesne modifikacije, je zasnoval Daniel Dvořak, kostumografijo (z ekstravagantnostjo je kajpak izstopal kostum Kraljice noči) pa Alan Hranitelj.
Glasbena izvedba pod taktirko irskega dirigenta Roberta Houlihana je bila v osnovi korektna, toda tonsko (kljub sicer fenomenalni zvočnosti dela) suhoparna, izrazno plitva, v okviru osnovnih dinamičnih razponov, daleč mimo duhaSingspiela. Pa vendar so iz te glasbene povrhnjice izstopile nekatere individualne in skupinske kreacije, med katerimi bi izpostavil zelo ubrana tria dam (Katja Konvalinka, Valentina Čuden, Dada Kladenik) in dečkov (Eva Černe, Petra Crnjac, Inez Osina), nastop Nine Dominko kot Kraljice noči, ki je bil zaznamovan z dobro izvedbo slovite koloraturne arije Der Hölle Rache, Kocht in meinem Herzen, vokalno suveren in scensko soliden nastop Martina Sušnika v vlogi princa Tamina (pomisleke glede temeljnih problemov njegovega petja, barve glasu in vibrata bom tokrat pustil po strani), baritonista Marcosa Finka, čigar žlahtni glas in tiha eleganca v vlogi Sarastra sta delovala kakor zvočni obliž čez potencirano ostro petje večine solistov. Omeniti velja še bolj odrsko kot vokalno prepričljivega Jakija Jurgca v vlogi Papagena, Andrejo Zakonjšek Krt v vokalno in scensko uravnovešeni vlogi Pamine ter olikan nastop Mojce Bitenc kot Papagene.
Pogledi, let. 5, št. 20, 22. oktober 2014