Kritične refleksije o današnji družbi
Gre za razstavo, ki odpira številna vprašanja, povezana tako z umetnostjo kot z družbo, v kateri živimo. Nekatere odgovore nam poskuša dati umetnost sama, na druga se bodo odzvale naslednje razstave, nekaj pa je prepuščenih obiskovalcu, da jih po ogledu vzame s seboj ter si nanje odgovarja s svojim delovanjem v družbi. Umetnost ostaja prostor svobode, kjer je dovoljeno iti čez rob in razmišljati zunaj danih sistemov. Tako nam ponuja tudi nove možnost in načine preživetja v hitro spreminjajočem se svetu in hkrati odstira nove svetove.
Razstavo so pripravili kustosi Tomaž Brejc, Alenka Domjan, Jiři Kočica in Polona Tratnik ter je del skupnega projekta Kiparstvo danes, ki bo zaradi kompleksnosti obravnavanega materiala trajal štiri leta. Vsako leto bomo videli eno razstavo in osvetlitev določenih problemov znotraj tega polja. Ta razstava razpira polje kiparstva in deluje kot razstava, ki je poskušala zaznati ter artikulirati probleme v sodobni umetnosti, ki jih lahko strnemo pod skupni imenovalec kiparstvo. Pri celotnem projektu gre za izbor umetnosti na podlagi izhajanja iz medija oziroma iz njegove redefinicije.
Vsi kustosi so odlični poznavalci slovenske sodobne umetnosti in imajo podroben uvid v njeno dogajanje. Prvi del Komponente, stičišča in presečišča nam predstavlja široka razmerja med prostorom, časom, zvokom. Alenka Domjan, kustosinja Galerije sodobnih umetnosti Celje in soavtorica razstave, jo je opisala kot razstavo, ki »nas vodi k razmisleku in razkriva razsežnost kiparskega, znotraj katerega ne želi klasificirati posameznih del, niti ne izpostavljati imen, temveč v ontološkem smislu odpreti različne vidike kiparstva danes«. Tako zastavljena predstavlja uvod v nadaljnje razmišljanje.
Ali lahko danes sploh še ustrezno uporabljamo pojem kiparstva, ki ima v sebi že tako močno vpisan pomen in ima vsakdo natanko določeno predstavo o tem, kaj se za to besedo skriva? Sam naslov razstave lahko beremo kot provokacijo, ki nas poziva k razmisleku, kaj razumemo pod to besedo. Pomen besed pa ni končen, ampak se vzpostavlja z njihovo uporabo, tako se lahko skozi čas njihov pomen tudi transformira. Ali kot je zapisal eden izmed kustosov Jiři Kočica v uvodnem sestavku v katalogu, lahko to razumemo kot reafirmacijo pojma in mu s tem damo neko novo dimenzijo.
Razširjeni teritoriji kiparstva
Tomaž Brejc v svojem tekstu, ki nas, kot je zanj značilno, elegantno popelje skozi kronologijo kiparstva po letu 1975, razumeva obdobje 2000–2010 kot razširjene teritorije kiparstva, kjer se je na nekonvencionalen način izgubilo razmerje med tako imenovano visoko in nizko umetnostjo v alternativnih modelih in prostorih umetniške prakse. Kiparstvo je postalo vse bolj performativno in interaktivno. Sodobna umetnost se počuti doma sredi družbe, sprememb, dogajanja in se ne zapira v ozek umetniški prostor, ampak deluje na širšem družbenem področju in tako zabrisuje ostro ločnico med »življenjem« in umetnostjo.
Tako ne gre dobesedno za pregledno razstavo, ampak za ontološki pregled umetnosti, ki se ukvarja s prostorom, z objekti in koncepti interveniranja, redefiniranja, poseganja in spreminjanja prostora, to lahko pomeni konkreten objekt ali družben prostor, pogosto pa sta med seboj nujno prepletena. Kiparstvo se je tako obrnilo od modeliranja materije tudi na modeliranje prostora, živega sveta, celo človekovega zaznavanja.
Kiparstva danes ne pojmujemo več kot gol artefakt, ampak se je fokus obrnil k procesu, k umetniku, a ne več kot geniju, ampak umetniku raziskovalcu. Predstavljena dela spodbudijo razmišljanja o umetnosti ter o njeni vlogi in naši vlogi v družbi. Kritične refleksije o današnji družbi so nekatere umetnike, kot so Iztok Amon, Polonca Lovšin, Marjetica Potrč in Sašo Sedlaček, spodbudili k ustvarjanju alternativnih rešitev za vsakdanje življenje. Tako stopamo na polje tehnološko-ekološke umetnosti, ki bodisi ustvarja socialne utopije, želi socialno izključene integrirati nazaj v družbo bodisi išče alternativne načine uporabe materiala, odpadkov, celo fekalij in tako vdira na polje družbenega. Ali če povzamemo besede Polone Tratnik iz kataloga: »Sodobne umetniške prakse ne verjamejo več v čistost medija, medij ne more biti več tisti nosilec, prek katerega se razgrajuje resničnost in se s tem posredno kritizira družba. Sodobna umetnost hoče drugačno, izvenmedijsko, družbeno kritiko.«
Številni umetniki danes delujejo na presečišču umetnosti, znanosti in tehnologije, včasih je celo prav umetnost tista, ki spodbudi kak projekt, ki ima velik pomen za znanosti. Ta naveza umetnost - znanost išče rešitve za tegobe sodobne družbe. Ob pomoči znanstvenih in tehnoloških odkritij so se umetniki lotili tudi raziskovanja zaznavanja. Tako če želimo misliti in razumeti kiparstvo danes v vsej njegovi raznovrstnosti, ne moremo mimo gibanja, premikanja, gravitacije in percepcije posameznika. Naj bodo svetleče palice kot pri delu Tea Spillerja in Tadeja Komavca ali objekt, ki visi na steni, kot pri Saneli Jahić, vse je stvar pogleda, in to pogleda v gibanju. Pri teh delih se enakovredno v klasično prostorsko dimenzijo vključi še četrta dimenzija, čas, saj je podoba odvisna od premikanja. Enkrat gledalca, drugič objekta.
Odličen katalog in razlage del
Postavitev razstave na več prizoriščih bi lahko delovala konfuzno, a je zaradi široke zastavitve, saj je predstavljenih kar dvaintrideset umetnikov, več kot upravičena. Poleg tega pa izraba vseh teh prostorov posameznim delom, ki so bolj monumentalna, omogoča dovolj prostora, da dihajo, se razživijo in se obiskovalcu lahko predstavijo v svoji popolni podobi. Druga, manjša dela, pa so postavljena v intimen prostor lapidarija med antične artefakte in tako se vzpostavi še dodaten dialog s preteklostjo.
Ob razstavi je nastal omenjeni katalog, ki ima več kot 100 strani in je opremljen s poglobljenimi študijami vseh štirih kustosov o kiparstvu in njegovi vlogi danes. Vsebuje tudi razmišljanja o posameznih delih in predstavitve umetnikov ter slikovno gradivo. Iz takšnih ali drugačnih razlogov se vse prevečkrat dogaja, da razstave ostanejo brez spremljevalnih katalogov, ki so nujni tako za refleksijo o razstavi kakor za lažje razumevanje obiskovalcev. Pogosto se nam zdi, da so razstave hermetične, namenjene zelo ozkemu spektru občinstva, ki že tako pripada tako imenovanemu svetu umetnosti, nasprotno pa razstava v Celju širokogrudno ponuja roko širšemu občinstvu. Besedila iz katalogov spremljajo tudi dela na razstavi sami, to pa gledalcu omogoča, da se ob soočenju z umetniškim delom laže orientira.
Tehnološke pomanjkljivosti slovenskih galerij
Za takšno razstavo je pravzaprav največja tragedija, da je ljudje ne vidijo, to pa je povezano s časovnim intervalom odprtja. Kiparstvo danes ima žal za svojo manifestacijo na voljo le mesec dni, to pa se zdi za tako obsežen projekt dosti premalo.
Alenka Domjan je razložila, kaj stoji za takšno odločitvijo: »Dva najpomembnejša simptoma, ki sta odločujoča in tudi specifična za velike in večmedijske razstave: razstavni prostori in podporna tehnologija. Da smo projekt sploh lahko predstavili v širini zastavljenega koncepta, smo poleg Galerije sodobne umetnosti Celje morali poiskati še druge, razpoložljive prostore. Specifika prostorov je terjala izjemno premišljeno razporeditev umetniških del po razstavnih lokacijah, pri čemer smo morali poleg estetskega vidika upoštevati še ‘usposobljenost’ prostorov za posamezna dela. Drugi, prav tako pereč problem je podporna tehnologija. Brez razumevanja umetnikov, ki so prispevali svojo opremo oziroma jo sami priskrbeli, ter Koroške galerije likovnih umetnosti in celjskih šol, ki so nam dali na razpolago manjkajoče aparature, razstave ne bi bilo moč postaviti. Izposoja tehnologije je prevelik finančni zalogaj, da bi ga v takšnem obsegu in za daljše časovno obdobje zmogla katera koli slovenska galerija. Sorodne institucije z izposojo, ki sloni na načelu solidarnosti in recipročnosti, pa lahko pomagajo le za krajši čas.«
A ta tehnološki manko ni problem le v Celju, temveč je značilnost vseh slovenskih galerij, zato bi se ga bilo treba lotiti sistemsko.
Pogledi, oktober 2010