Konec franšize?
Že pred šestimi leti, ko so se v Hollywoodu odločali za oživitev franšize, se je zdelo, da bo kljub njeni nekdanji priljubljenosti – nenazadnje je veljala za eno najbolj priljubljenih akcijskih franšiz devetdesetih, njen prvi del, Umri pokončno (1988) pa za prototip novega, modernega akcijskega filma – podvig kar težak. Spremenili so se tako filmski standardi kot tudi družbena klima. Zaradi tega je franšiza delovala staromodno, njen osrednji lik, policist John McClane, pa je bil le še ikona nekega preteklega časa. Lahko bi celo rekli, da po dvanajstih letih mirovanja preprosto ni več kazala življenjskih znakov.
Kljub temu so se producenti odločili za oživljanje in podvig jim je uspel celo brez uporabe defibrilatorja. Četrti del franšize, film Živi svobodno ali umri pokončno (Live Free or Die Hard, 2007), se je namreč izkazal za več kot soliden akcioner stare šole, ki je premogel celo nekatere antologijske prizore, kot je bila sestrelitev helikopterja z avtomobilom. S tem ko so scenarij priredili po odličnem časopisnem članku A Farewell to Arms Johna Carlina (objavljen leta 1997 v reviji Wired), v katerem je pisal o novih oblikah vojskovanja oz. o informacijski vojni, pa so filmu vdahnili tudi nekaj aktualnega duha. A ne le to: svojevrsten razvoj je doživel tudi lik Johna McClana, saj se nam je ta prvič predstavil tudi v vlogi očeta. A vloga vse preveč zaščitniškega očeta najstniške punce – ta se zagleda v mladega hekerja, ki je pod očetovo zaščito – je akcijskemu junaku njegovega kova celo pristajala. Čeprav je bil tipični mačistični akcijski junak, utelešenje deških fantazij o pravem moškem, si ga (prav zato) ni bilo težko predstavljati, kako hčerko brani pred sicer neizbežno defloracijo.
Za tovrstno osebnostno modifikacijo glavnega lika, ki je nato eden glavnih virov nadaljnjih peripetij, so se odločili tudi snovalci najnovejšega, petega dela franšize, filma Umri pokončno: Dober dan za smrt. Toda tokrat ta ni bila niti najmanj domiselna: očitno v primežu panike (ki jo je povzročilo pomanjkanje dobrih idej, kako franšizo peljati naprej) so ustvarjalci kot v čarovniškem aktu iz niča potegnili Johnovega odraslega sina, samemu liku McClana pa podtaknili nežno plat. A pazite, ne do nežnejšega spola. To bi še razumeli, saj je imel McClane vedno tudi nekaj »romantičnega« v svoji duši. Ne, McClane se razneži ob svojem sinu oziroma že ob sami misli na domnevno »izgubljenega« sina, ki se ga nato odpravi reševat kar v Rusijo (no, prej še v ukrajinski Černobil, čeprav nikoli ni videti, da bi prečkali kako mejo). Tu se začne razpletati zgodba o nekoč vplivnem znanstveniku Komarovu, ki je pri novih oblastnikih padel v nemilost, zgodba, ki bežno spominja na tisto Mihaila Hodorovskega. A te reference na vsaj približno (in že malce zastarelo) podobo razmer v sodobni Rusiji hitro izginejo, tisto malo, kar od zgodbe sploh ostane, pa se zdi kot nekakšno nostalgično obujanje obdobja hladne vojne. John McClane in njegov sin Jack začneta Rusijo, ki je znova zabredla na nepravo pot, namreč reševati pred samimi Rusi, tamkajšnjimi pokvarjenimi politiki in terorističnimi izrodki. Prav slišite, McClane, pristni ameriški junak, rešuje Rusijo!
Film je videti, kot da bi ustvarjalci pozabili, da je hladne vojne že davno konec. A to še ni tisto najhujše: še veliko večji zločin se zdi liku McClana vsiljevati nežno dušo, ki se razneži ob misli na prej nikoli omenjenega sina. No, pa tudi sicer se zdi, kot da so bili pri tem projektu scenaristi skoraj moteč, nepotreben element. Bolj kot razvoj neke zgodbe namreč gledamo nepretrgani stampedo streljanja, avtomobilskih pregonov in eksplozij. Ki ob tem še nič kaj pretirano domiseln ni. Vse skupaj pa je še najbolj podobno mučnemu in glasnemu umiranju franšize.
Pogledi, let. 4, št. 4, 27. februar 2013