Bournova zapuščina in Popolni spomin
Hollywodske franšize in remaki
Ena prvih, najširše znanih ter do nedavnega tudi prevladujočih oblik repetitivnosti znotraj hollywoodske filmske industrije so bili seveda žanri. Žanrska kategorizacija se je rodila skoraj sočasno s Hollywoodom in že takoj postala tudi osnovno vodilo v organizaciji filmske produkcije. Kar seveda ne preseneča. Hollywoodska filmska industrija je otrok logike kapitala, zato je edinstvenost umetniških dosežkov ni nikoli pretirano ganila. Toliko bolj pa se je navduševala nad maksimiranjem dobička, ki ji ga je ob omejenih vložkih omogočala multiplikacija znotraj določenih žanrskih kategorij. A čeprav je v zlatih letih studijskega sistema hollywoodska filmska produkcija resnično spominjala na proizvodnjo po tekočem traku, je načelo ponavljanja lahko delovalo le ob hkratnem vložku večje ali manjše inovativnosti, ki je znotraj te repetitivnosti omogočala variacije. V času novega Hollywooda, torej v sedemdesetih letih, je ta inovativnost oziroma sposobnost ustvarjanja različnosti v ponavljanju dosegla vrhunec, saj so se meje posameznih žanrskih kategorij širile in prestopale, žanri so se začeli prepletati, s tem pa so se začele množiti tudi različne podžanrske kategorije, klasična klasifikacija žanrov pa je s tem začela izgubljati na moči. Iz današnje perspektive bi to obdobje morda lahko videli tudi kot prvi korak k opustitvi žanrske kategorizacije kot osnovnega vodila hollywoodske filmske produkcije. Sledilo je dolgo obdobje »ustvarjalne krize«, kroničnega pomanjkanja inovativnosti, zaradi katerega se je nenadoma zadelo, da je možnost variiranja dosegla svojo skrajnost, ter pozneje postopni vzpon digitalne dobe. Oba momenta sta zabila nove žeblje v krsto žanrski kategorizaciji kot prevladujoči obliki ponavljanja. A hkrati se je prav iz poskusov spopada s to »ustvarjalno krizo« ter prilagajanja novostim digitalne dobe porodil tudi proces nekakšne nadgradnje obstoječih oblik repetitivnosti in celo pojavitev njenih novih oblik.
Tako je v zadnjih dveh dekadah ob obravnavi filmov, ki so nastali pod okriljem hollywoodske produkcije, žanrska opredelitev vse manj pomembna, saj je lahko le zasilno pomagalo pri opredelitvi formalnih značilnosti posameznega filma, bolj relevantne pa so postale nove oblike kategorizacije po načelu ponavljanja. Tako so sodobne filmske študije za njihovo označevanje vpeljale kategorijo serialnost, ki se v sodobni hollywoodski filmski produkciji udejanja v različnih oblikah, od t. i. prequelov in sequelov (pogojno bi jih lahko poslovenili kot predzgodbe in nadaljevanja), franšiz in na primer remakov (znova le pogojno, predelav). Njihova izhodišča v nasprotju z žanri niso vnaprej določene formalne značilnosti, pač pa izvirnik, posamezno delo, prvo v seriji, ki je pri občinstvu doseglo izjemen uspeh in na osnovi katerega se nato izvede multipliciranje. To je lahko vezano na dopolnjevanje zgodbe posameznega dela in iz nje izhajajoče mitologije (v tem primeru govorimo o predzgodbah in nadaljevanjih), na nizanje novih zgodb, vezanih na osrednji lik dela ali celo like iz več del (franšize) oziroma na predelavo (posodobitev, variacijo) zgodbe izvirnih del.
Te nove oblike serialnosti so Hollywoodu sicer prinesle nekaj oddiha, saj so mu olajšale pot do dobička, toda svojih temeljnih problemov ‒ kreativne krize in prilagajanja digitalni dobi, v kateri ga je z vse resnejšo konkurenco presenetila očitno prilagodljivejša televizija ‒ s tem ni razrešil. Zgovoren dokaz tega so prav posamezni filmi. Morda še v največji meri prav Bournova zapuščina (The Bourne Legacy) Tonyja Gilroyja, scenarista prvotne trilogije, katere naloga je bila zaploditi franšizo, ki bi omogočila nova nadaljevanja. Ali bo do teh resnično prišlo, je veliko vprašanje. Izhodiščna ideja Gilroyja in producentov je bila, da bi Bournovo zgodbo razširili in razkrili, kako je bila ta le manjši del širše konspiracije, nato pa prek te razširitve vpeljali nov lik, okoli katerega bi gradili naslednja nadaljevanja. A zdi se, da so pri tem zagrešili usodno napako ‒ vse preveč so se namreč oklepali izvirnika, tudi tam, kjer to resnično ne bi bilo potrebno: pri oblikovanju novega osrednjega lika, tajnega agenta Aarona Crossa.
Kot nam namiguje že sam naslov filma, nam ta prinaša zgodbo o tistem, kar je ostalo za Bournom, o njegovi dediščini. A kakšna je lahko dediščina tistega, ki je obstajal zato, da ga ni bilo, da je bil neviden? Bourne v zadnjem delu trilogije, tistem, na katerega se je naslonil tudi Gilroy pri snovanju franšize, resda končno sestavi vse dele svoje razdrobljene identitete, a ob tem prav tako razkrije začetek, izvor programa, ki ga je naredil za skrajno učinkovito morilsko orodje. Sprva se zdi, da je bil Gilroy dovolj premeten, da je lik znova sestavljenega Bourna povsem opustil, pa čeprav mu je odprti konec zadnjega dela trilogije puščal možnosti za njegovo ponovno vpeljavo (nenazadnje je Bourne smiselno zaključil svojo pot). Videti je namreč, da se poskuša domiselno posvetiti posledicam Bournovih dejanj, njegovega vztrajnega izmikanja temu, da bi bil kot odpadni element, pokvarjena igrača velikega tajnega projekta obveščevalnih služb »nevtraliziran«. S tem je do takrat tajni projekt (para)obveščevalnih organizacij razkril očem javnosti in ga obsodil na neslavni konec. A še preden se odgovorni lotijo »čiščenja«, nam Gilroy razkrije, da je bil projekt Tredstone, v katerega je bil vključen Bourne, le prva faza večjega projekta, katerega zadnja stopnica so bile genske manipulacije in programiranje posameznikovega vedênja s pomočjo kemije. In ko se nato vodilni pri projektu zaradi njegovega razkritja odločijo, da bodo obdržali le njegova znanstvena dognanja, medtem ko bodo njegove konkretne rezultate, drugo generacijo super tajnih agentov, preprosto odstranili, da bi tako za sabo in svojim spornim projektom zabrisali sledi, se začne zgodba »novega Bourna«, agenta Aarona Crossa. Pri tem razširjanju oziroma na trenutke celo prepletanju zgodb zadnjega dela trilogije in prvega dela franšize je Gilroy pokazal kar nekaj domiselnosti. Še posebej posrečena se zdi domislica, ko iz enega filma telefonirajo v drugega. A če je Gilroy tu resnično pokazal vso svojo scenaristično spretnost in domiselnost, pa je povsem pogrnil pri snovanju lika Aarona Crossa. Ta, ki naj bi bil nosilni element novega nadaljevanja, je le resnično bleda kopija Bourna iz trilogije. Ne samo, da Jeremy Renner očitno ne premore igralske karizme Matta Damona, pač pa je njegov lik resnično že v sami osnovi zastavljen plehko. Je le nekakšna mehanska kopija Jasona Bourna, ki še krize identitete ne more imeti, saj slednje preprosto nima. In čeprav se film v nadaljevanju tudi na ravni zgodbe zdi vse preveč kot nekakšna lepljenka »the best of« prizorov trilogije (lov po strehah, proces Crossove transformacije v supervojaka …), pa je glavna cokla dela prav lik Aarona Crossa. In to vzbuja največ pomislekov o tem, ali bo Gilroyju resnično uspelo zaploditi novo franšizo, saj je zanjo ključen prav njegov lik.
Podobno neposrečeno se ene teh novih oblik serijskosti, predelave oziroma remaka loti tudi Popolni spomin (Total Recall) Lena Wisemana. Ta je hotel malce naivni, a še vedno veliko bolj posrečeni izvirnik Paula Verhoevna iz leta 1990 ‒ duhovito in tudi domiselno znanstvenofantastično distopijo o avtoritativni vladi, ki hoče z manipulacijami in kriminalizacijo »civilno-družbenih« gibanj za avtonomijo, povečati svoj vpliv ‒ preobleči v sodobno podobo in mu dati nekaj aktualno političnega priokusa. Zato je izvorno zgodbo, ki je bila razpeta med Zemljo in Mars, umestil le na prvo. Ta nas popelje v svet bližnje prihodnosti, na katerem so se prebivalci zaradi okoljske onesnaženosti in posledične zastrupljenosti večine Zemljine površine množično poselili okrog dveh urbanih megacentrov – v futuristično preobleko odetega Londona (Združena britanska federacija) ter manj razvite, urbano degradirane in prenaseljene Kolonije, ki je umeščena na avstralski kontinent. Film je površno prepreden s številnimi referencami na nekatere akutne probleme sodobnosti (od okoljske tematike do strateško-političnih razmerij v svetu), bolj kot jasno razčlenjeni in trdno strukturirani zgodbi pa sledimo enemu samemu kontinuiranemu pregonu in spopadu. Tako res ni prav veliko možnosti, da tokratna predelava, kljub danes že kultnemu statusu izvirnika, ne bi prav kmalu končala na smetišču filmske zgodovine.
Čeprav se zdi, da Hollywood z novimi oblikami serijskosti poskuša ponuditi nekaj novega, pa filma Bournova zapuščina in Popolni spomin pokažeta, da gre le za preobleke, za katerimi poskuša skriti svoj stari in očitno osrednji problem ‒ kontinuirano dušenje ustvarjalnega duha, ki ga perpetuira popolno podrejanje kapitalski logiki kovanja dobička za vsako ceno.
Pogledi, št. 17, 12. september 2012