Digitalno: matematični odtis realnega sveta
Na tem mestu seveda na bomo iskali dokončnih odgovorov na to kompleksno vprašanje, temveč nam bo to rabilo pri tem, da opozorimo na morda temeljno spremembo, ki jo je z vstopom v digitalno dobo doživel film: na spremenjeno naravo filmske podobe. Če je bila namreč v dobi analognega ta »odtis realnega«, saj smo prek zapletenih kemičnih reakcij na filmski trak lahko ujeli »realnost« samo, pa je zdaj, v dobi digitalnega, ta numerično generirana. Ali če povemo drugače: svet, ki ga vidimo na filmski podobi, ni več »odtis« realnega sveta, ampak je ta matematično poustvarjen. Paradoksalno je ta sprememba morda še najočitnejša pri posebnih učinkih, torej tam, kjer se ustvarja iluzija realnosti. Pred pojavom digitalizacije so morali stari mojstri filmskega iluzionizma, kakršna sta bila na primer Ray Harryhausen ali Douglas Trumbull, pokazati resnično veliko inventivnosti, da so bile mitološke pošasti (Jazon in Argonavti, Harryhausen) ali vesoljske avanture (Odiseja 2001, Trumbull) videti bolj ali manj resnične samo ob uporabi stop-motion tehnike. Danes pa nas tovrstna bitja in vesoljski poleti prek računalniško ustvarjene podobe (CGI) naravnost osupljajo s svojim realizmom.
Seveda je treba opozoriti, da proces prehoda v povsem digitalizirano filmsko produkcijo še zdaleč ni končan in da je večina nehollywoodske filmske produkcije še vedno izpeljana z uporabo klasičnega filmskega traku, digitalizacija pa se uporablja predvsem za posebne učinke ali korekcijo posameznih lastnosti filmske podobe (barv, kontrastov). Toda medtem sta se pripetila naslednja dogodka, ki sta filmsko produkcijo verjetno dokončno usmerila proti popolni digitalizaciji: Revni milijonar (Slumdog Millionaire), ki sta ga leta 2008 posnela Danny Boyle in Loveleen Tandan, je bil prvi v celoti digitalno produciran film, ki je prejel najprestižnejšo nagrado komercialno usmerjene filmske industrije, torej oskarja, Avatar, ki ga je 2009 prav tako v povsem digitalni produkciji posnel James Cameron, pa ni bil le daleč najdražji in hkrati tudi najbolj dobičkonosen film v zgodovini, temveč je velik del svojega zaslužka ustvaril prek prav tako povsem digitalnih projekcij (film se ne predvaja več s filmskega traku, ampak z diska).
V okviru hollywoodske filmske industrije pa vsaj zadnje desetletje glede digitalizacije ni nikakršnega dvoma več: ta se preprosto mora zgoditi, tako zaradi nižanja stroškov distribucije filmskih del kot tudi zaradi novih »estetskih« možnosti, ki jih odpira. Morda ne bi bilo odveč opozoriti, da je hollywoodsko razumevanje »estetskega« specifično in da se največkrat pokriva s »spektakelskim «. To nam ne nazadnje nadvse nazorno pokaže tudi Cameronov Avatar, ki se jih je prvi lotil odločneje raziskati. Seveda govorimo o vpeljavi stereoskopske, tridimenzionalne filmske podobe, tako imenovanega 3D filma. Ali če smo natančnejši – o vrnitvi 3D filma!
Vedeti je namreč treba, da je ideja stereoskopskega filma skorajda tako stara kot sam film. Britanec William Friese- Greene je že konec 19. stoletja patentiral poseben sistem filmske projekcije, ki je gledalcu (a le enemu naenkrat) omogočal gledati tridimenzionalno filmsko podobo. Seveda pa zaradi nepraktične uporabe sistem nikoli ni zaživel. Tudi kasneje, na primer v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je 3D film, obogaten z barvami in stereofonskim zvokom, doživel svojo prvo zlato dobo, je bil sistem še vedno prezapleten, saj je zahteval sinhrono predvajanje dveh identičnih filmskih kopij istega filma. V poznih šestdesetih in sedemdesetih letih se je proces predvajanja 3D filmov sicer poenostavil, to je pripeljalo do obujenega zanimanja zanje, a večji uspeh so ti dosegli šele v poznih osemdesetih letih, ko se je z IMAX dvoranami 3D film ponovno rodil. Vendar so bili tehnološki procesi v produkciji in predvsem kasneje, v distribuciji, še vedno prezapleteni. Tako tudi 3D filmi, ki so nastali v obdobju med koncem osemdesetih in začetkom novega stoletja, niso bili »pravi « stereoskopski filmi. A nato se je v zadnjem desetletju dokončno uveljavila digitalizacija filmske podobe, ki ni le končno vzpostavila primernih produkcijskih pogojev za 3D film, temveč je s svojimi zmožnostmi hollywoodske producente tako prepričala, da danes v Hollywoodu prihodnost filma vidijo le še v treh dimenzijah. Dokončno jih je prepričal prav Avatar, saj je Cameron iznašel postopke, ki so mu omogočili, da je kar 60 odstotkov filma ustvaril z računalniško ustvarjeno podobo, tako pa pomembno olajšal tudi vstop stereoskopski podobi.
Prihodnost filma, vsaj tista, ki jo določa hollywoodska filmska industrija, je tako brez dvoma v stereoskopski filmski podobi. O tem zgovorno priča tudi to, da je bilo izmed približno petdesetih (bolj ali manj) 3D filmov, ki so nastali v zadnjem desetletju, kar sedemnajst posnetih leta 2009. Med temi je sicer večina animiranih (pri teh je postopek vpeljave 3D podobe lažji, saj so v celoti računalniško generirani), a vse več je tudi igranih. A dokler bodo med temi le dela, kakršni sta na primer Avatar ali pa akcijski mitološki spektakel Louisa Leterrierja z naslovom Spopad titanov, ki film kot celoto povsem podredita le spektaklu posebnih učinkov v treh dimenzijah – Leterrier je šel v Spopadu titanov celo tako daleč, da je dobršen del zgodbe podal kar kot monolog enega izmed likov –, pri tem pa pokažeta celo precej borno domišljijo (Leterrier je svoje antične mitološke bitke umestil v okolje, polno antičnih ruševin!), bo stereoskopska podoba obsojena na raven spektakelske funkcije. Zato lahko le upamo, da smo zdaj v nekakšni prehodni fazi, kakršno sta pri filmu ne nazadnje potrebovala tudi barva in zvok, in da bo sčasoma tudi stereoskopska podoba prišla v roke cineastov, ki ji bodo dali legitimnost avtorskega izraznega sredstva.
Pogledi, 5. maj 2010