Anagram osebnosti
Mršniku (1939) na začetku ni kazalo, da bo postal umetnik, saj se je sprva izučil za ključavničarja. A na srečo je zaradi ljubezni do risanja sledil svoji želji po umetnosti in zaradi izjemne nadarjenosti bil sprejet na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je nato uspešno končal slikarsko in grafično specialko. Mršnik se ukvarja z risbo in grafiko, poučeval ju je tudi na Pedagoški fakulteti v Ljubljani.
Portreti N. N.-jev kljub temu, da so iz sedemdesetih, učinkujejo zelo sodobno, saj je Mršnik uporabil računalniški papir, na katerem so že natipkane številke. Te so ponekod okvir portreta ali delujejo kot osnovni podatki o upodobljencu, čeprav z njim nimajo ničesar skupnega. Poleg tega pa nas od daleč kombinacija svetlozeleno in bele spominja na računalniški binarni sistem enk in ničel, ki v pravi kombinaciji na zaslonu izrišejo te natančne portrete neznancev. Opus, predstavljen na razstavi, deluje zelo homogeno, saj ga vodi rdeča nit od začetka ustvarjanja do danes. Prva soba lepo poveže Mršnikovo umetnost v celoto, nas vanjo vpelje in predstavi ključne probleme, s katerimi se je ukvarjal. V jukstapoziciji so razstavljene grafike dreves, ki jim je dal naslov Samotnost ali Na obrobju, in psihogrami, ki so sicer tudi na računalniškem papirju, a je ta sodobnejši, bel in tako dobimo predstavo o tem, kako je portret doživel metamorfozo v psihogram. Vendar ta ni prišla iznenada, ampak s poglobljenim likovnim raziskovanjem, to pa nam razstava lepo prikaže.
Malone demonične glave, ki sledijo, so kar preveč haptične, da ne bi nemudoma pomislili na Alberta Giacomettija. Ker so Glave razstavljene druga ob drugi, se nam ponovno lepo izriše umetnikov razvoj od nekaj potez z ogljem prek portreta do komaj prepoznavnega motiva, ki potrebuje le še korak do stopnje, ko bo postal zares neprepoznaven, a zato bolj osebnoizpoveden.
S tem raziskovanjem se je Mršnik dokopal do psihogramov. Te psihološke risbe največkrat riše na bele etikete ali bel računalniški papir. Oba nosilca mu omogočata ustvarjati dolga zaporedja risb, to pa jim da še večji psihološki in umetniški učinek. Poleg ponavljanja ju druži še preluknjanost na obeh straneh, to ustvarja aluzijo na filmski trak in vsak psihogram je ena sekvenca, neponovljiv zapis neponovljivega prostora in časa. Ta dela, se zdi, da so ponekod postavljena kar vnemar v kot, kot da niso del razstave, ampak pozabljen dnevnik ali zapis naključnega obiskovalca, ki nas vabi, naj ga vzamemo s seboj, in nam razkrije zgodbo, ki jo nosi v sebi. Ob navdušenju ali čisti radovednosti , ki se zbudi obiskovalcu galerije, ko najde takšne male intervencije v prostoru, ni čudno, da se je na razstavah že dogajalo, da so obiskovalci odlepili psihograme in jih odnesli v novo življenje. Tako, ne samo z aluzijami na filmski trak, ki nosi zapise nekega časa, ki ga lahko ob gledanju znova in znova podoživljamo, ampak tudi s temi malimi gestami obiskovalcev, ki določeno sekvenco zgodbe osamijo, ko jo odnesejo domov, ta umetniška dela prestopajo iz likovnega prostora v prostor časa, iz ene govorice v drugo in tako dobivajo novo vlogo in dodatne pomene. Koncept naključja, ki visi nad psihogrami, da lahko s svojimi gestami na razstavo vplivajo in jo s tem oblikujejo tudi gledalci, in na drugi strani izjemna sistematičnost in natančnost, ki je prisotna pri ustvarjanju teh zaporedij na neskončne pole etiket ali papirja, vzpostavijo zanimiv dialog med Mršnikom in dadaisti.
Najznačilnejše poteze Mršnikovega ustvarjanja, kot jih lahko razberemo na tej razstavi, so redukcija portreta ali časovna komponenta ter z njo povezan eksistencializem. Pri psihogramih, ki jih sam največkrat poimenuje Zapis, gre sprva za to skrajno redukcijo, ker se nam na razstavi lepo izriše zaradi širšega pogleda. A vendar se tukaj še ne smemo ustaviti. Mršnikove risbe na neki točki postanejo senzualne, saj čutimo, kako v prstih raziskuje občutek za svinčnik. S pozornim opazovanjem tudi vidimo, da se začne pojavljati na določenih delih umetnikov prstni odtis. Za nekoga, ki je vešč risbe in grafike, to prav gotovo ne more biti naključje, ampak hoten učinek. Najprej se je torej zgodila metamorfoza iz portreta v psihogram, v zrelih delih pa se je ta preobrazil oziroma organsko spojil s prstnim odtisom. Ta je za umetnika, ki v abstraktnih pokrajinah z naslovi Zvezdni prah išče svoje lastno mesto v vesolju, logičen izbor. A s časom in zrelostjo tudi ta izgine, saj se individuum razblini in umetnikov jaz postane neločljiv od kozmosa, ki ga obdaja.
Razstava v MGLC-ju nam predstavlja Mršnika kot zrelega umetnika s svojim lastnim likovnim jezikom, ki ga je pri ustvarjanju zanimalo raziskovanje tako človekove eksistence kot esence. Ker tudi nekateri naslovi del niso čisto brez sporočila, ne bi bilo slabo, da bi jih lahko na razstavi razločno prebrali napisane poleg del. Brez dvoma pa je vse pohvale vredno, da je hkrati ob razstavi izšel tudi dvojezični katalog.
Pogledi, junij 2010