Živi pričevalec včerajšnjega dne
Sircu sta ob njegovi devetdesetletnici izšli dve knjigi. Prva je izbor njegovih ekonomskih spisov z naslovom Brezpotja socializma, izšla je pri Slovenski matici; druga pa njegova avtobiografija Dolgo življenje po smrtni obsodbi, izdana pri založbi Nova obzorja. Avtobiografija je tokrat razširjena: njeno jedro sestavljajo spomini Nesmisel in smisel, ki so leta 1968 izšli v Londonu in bili leta 1992 izdani pri DZS z naslovom Med Hitlerjem in Titom. Povojni del teh spominov je bil v slovenski izdaji, kot pravi Sirc, »povsem okleščen«, zato je avtor za novo izdajo povojne spomine obnovil in dopolnil z novimi poglavji. Tako je pred nami tehtno memoarsko in politično delo, ki obsega več kot 600 strani.
Sirčeva spominska pripoved se začenja v predvojnih letih, pravzaprav 6. aprila 1941, ko so Nemci bombardirali Beograd, jugoslovansko glavno mesto. Tedaj je bil Sirc kot študent prava v Kranju, ki so ga zasedli Nemci, zato se je z vso družino preselil v Ljubljano, ki je bila pod Italijani; pridružil se je skupini levičarskih intelektualcev Stara pravda, ki je zagovarjala stike s Sovjetsko zvezo, vendar je utemeljevala razvoj Jugoslavije na lastnih naravnih bogastvih. Sirc je v skupini prevzel propagandne naloge in je po začetku vojne vzpostavljal zvezo s hrvaškimi in srbskimi politiki, potem pa tudi z Mihailovićevim štabom. Zaradi Nagodetove spomenice je bila Stara pravda leta 1942 izključena iz Osvobodilne fronte, Sirc pa je prek Italije odpotoval v Švico in naprej v Francijo, kjer je skušal navezati stike z jugoslovansko begunsko vlado v Londonu. Novembra 1944 se je v Bariju v Italiji vkrcal na ladjo za Split in se nato čez Banijo vrnil v Ljubljano. Po osvoboditvi je bil sprva uradni prevajalec v tiskovnem uradu vlade, zaradi stikov z britanskimi diplomati in Črtomirjem Nagodetom, ki je skušal neuspešno obnoviti politično opozicijo, je bil nazadnje odpuščen. Maja 1947 je bil aretiran in nato julija obtožen – skupaj s člani Stare pravde, med katerimi so bili Črtomir Nagode, Leon Kavčnik, Boris Furlan, Angela Vode, Franc Snoj, pa tudi njegov oče Franjo Sirc in stric Metod Pirc – ter obsojen kot angleški vohun na smrt z ustrelitvijo, zaplembo premoženja in izgubo državljanskih pravic; tožilec na procesu je bil Viktor Avbelj. Avgusta 1947 so mu smrtno obsodbo spremenili v »dvajset let odvzema prostosti s prisilnim delom«. Dve leti je nato preživel v zaporniški samici v Ljubljani, kjer je lahko bral časopise in knjige ter prevajal za oblast. Medtem mu je v zaporu umrl oče, znani kranjski industrialec, obiskovala sta ga mati in zaročenka Katja. Naslednjih pet let je prebil v zaporih v Mariboru in Novem mestu, kjer je pripravljal obrambo za »izredno omilitev kazni« in pogojni izpust, pozneje tudi »zahtevo po obnovi procesa«; zadnja leta je spet preživel v Ljubljani. V zaporih je srečeval različne ljudi, med drugim pisatelja Vitomila Zupana in teologa Stanka Leniča; v njihovih usodah je spoznaval strahotne zmote jugoslovanskega komunističnega sodstva. Leta 1955 je bil Sirc amnestiran, ker pa so ga hoteli pridobiti za »informatorja«, se je že novembra znašel v Rimu kot politični begunec, od tam pa je odpotoval v Veliko Britanijo; z materjo se je pozneje srečeval v Švici in pozneje tudi v Angliji. Sirc je v Glasgowu začel akademsko kariero in ustanovil Center za raziskovanje komunistične ekonomije ter se poročil; v začetku 80. let je navezal stike s Francetom Bučarjem in nato z Novo revijo; Tribuna je objavila nekaj odlomkov iz njegovih spominov Nesmisel in smisel. Leta 1989 se je vrnil v Kranj in začel boj za vrnitev denacionaliziranega premoženja celotne družine; postopki v celoti še niso končani. Leta 1991 je doživel tudi politično rehabilitacijo, saj je bila sodba z Nagodetovega »montiranega procesa« razveljavljena; tako je Sirc končno prenehal biti »sovražnik ljudstva«.
Če smo na kratko in jedrnato povzeli stvarno dogajanje Sirčevega življenja, zajeto v obsežnih povojnih spominih, je treba vendarle povedati še marsikaj o stvareh, ki se jih Sirc v knjigi dotika. Dolgo življenje po smrtni obsodbi ni zgolj opis avtorjevega trpljenja v zaporih in znanstvene, predvsem študijske dejavnosti v tujini. Avtor v njem razodeva najprej svojo človeško odgovornost do soljudi, zlasti očeta in matere, ki sta mu pomagala vse do svoje smrti. Sirc se je nenehno zavedal svojega položaja v času, ki ni bil naklonjen svobodni misli in liberalnemu delovanju; živel je v državi, ki je bila avtokratska komunistična diktatura pod sovjetskim vplivom in zato v njej ni bilo možnosti za svobodno gospodarsko pobudo, saj sta bili zapovedani centralno planiranje in samoupravljanje. Že pred vojno je spoznaval staro jugoslovansko politiko, ki je med vojno, še bolj pa po njej, doživela popoln polom; zato je bilo jasno, da mora po amnestiji nemudoma zapustiti rojstno deželo, če želi ubežati usodi političnega zapornika, morda celo golootočana, svoje ideje pa razviti in praktično preveriti v zahodni družbi. Vodila sta ga neverjetna življenjska moč in pogum, da je pretrgal vezi z domovino in pognal korenine na tujem. Njegovi spomini pričajo o vsem tem: v presledkih med pripovedjo o stvarnih dogodkih razglablja o politiki stare Jugoslavije, o sodelavcih in somišljenikih iz Stare pravde in njihovih pogledih; ker mu je bilo v zaporu omogočeno prebirati časopisje, je bil tudi seznanjen z dogajanjem v Jugoslaviji po vojni, ko so zavladali komunistični teror in slepo oboževanje in posnemanje vsega sovjetskega. Tako je pozneje, v tujini, spoznal vse globine paradoksnega položaja, ko je Jugoslavija pretrgala stike z Vzhodom in se navezala na evropski Zahod in Ameriko: na tisti del sveta in na tiste ideje zahodne demokracije, zaradi katerih je bil on obsojen in zaprt. Prav zato je tudi ob vrnitvi v tedaj že samostojno Slovenijo brez težav prepoznaval zapuščine komunizma v novi demokraciji, posebej na gospodarskem področju, ki mu je namenjal svoje znanstveno zanimanje.
Sirčevi spomini torej niso samo nizanje avtobiografskih izkušenj in tekoče, včasih nadvse zanimivo zapisovanje dnevnega dogajanja v povojnih letih. So poglobljena refleksija o državnem sistemu socialistične države, samozadostne v svoji komunistični viziji in neuspešne v realni politični in gospodarski praksi; so tudi grotesken in tragikomičen prikaz realnosti v ideološko zaprti družbi brez svobode in razmaha, kakor se avtorju kaže skozi zaporniške oči. Sirc je poleg tega tudi bojevnik za človekove pravice, boj pa uveljavlja kar na svojem lastnem primeru, kot priča njegov memorandum, napisan leta 2007, ki govori o tem, »zakaj je komunizem propadel«; je razočaran nad Evropskim sodiščem za človekove pravice, ki se do danes ni zmenilo za zlorabe slovenskih sodišč, posebej ne v njegovem primeru. Svoje spomine obširno dokumentira s prilogami, kjer so objavljena nekatera njegova pisma iz vojnega časa, program Stare pravde, sodba z Nagodetovega procesa 1947; dokumentarno je tudi slikovno (fotografsko) gradivo iz Sirčevega zasebnega arhiva.
Sirčev življenjski jubilej je minil letošnjega aprila. O njem ni bilo javnih zapisov; Sirc si je moral darilo za svojo devetdesetletnico podariti kar sam.
(Objavljeno v Pogledih, št. 15, 20. oktobra 2010.)