Knjiga - Leposlovje

Peter Kolšek: Tropi in tropine: stare in nove pesmi. Mladinska knjiga (Knjižna zbirka Nova slovenska knjiga), Ljubljana 2011, 81 str., 19,95 €

Kot razlaga podnaslov zadnje pesniške knjige Petra Kolška, Tropi in tropine: stare in nove pesmi, najdemo v njej predvsem izbor poezije, ki jo lahko beremo v njegovih petih zbirkah: prva, Elegije, je izšla leta 1986, zadnja, Opuščanje vrta, pa šteje trenutno dve leti. Skladno s temi petimi predhodnimi pesniškimi zbirkami je pričujoča razdeljena na pet delov, ki jih uvaja in medsebojno veže šest pesmi, naslovljenih po posameznih mesecih. V tem svojevrstnem koledarju so izpostavljeni prehodi med letnimi časi, sedanjost pa je upovedovana s pogledom v preteklost ter z mislijo, da bo kmalu pretekla. V takšnem ujetem teku časa in prostora, ki spominja na snemalno tehniko časovnega zamika, se jablana denimo razkrije kot »stoječi slap / menjav«. Lirskega govorca označuje vnaprejšnje odrekanje, zavest o vnaprejšnji oropanosti tega, kar pravzaprav nikoli ni bilo njegovo. A če vidi praznino, ki jo vsespodmikajoči čas razprostira pred in za njim, se njegova bolečina nezasidranosti meša s polnostjo slasti biti del tega toka. Namesto jadikovanja nad neprestano izgubo prevlada kontempliranje lepote spominskega drobirja, ki se sama po sebi zdi dovolj. Pesniški subjekt uživa v večno neizpolnjeni želji: kot ugotavlja ob zaljubljencih, ki »vedno znova hrepenijo po združitvi« in »nočejo biti uslišani, / da lahko cvetijo v bogato pokončnost«, so »le bežanja in menjave« »pravi dom / združitve«.

Kolšek je besedni alkimist, ki zna nevsiljivo priklicati življenjsko modrost. Njegove pesmi hodijo pot popolnega ravnotežja med večnostjo in minevanjem, ki sta prepoznana kot »edini obstojni par«. Subjekt, ki ve, da ne more povedati »nič zanesljivega«, izreka svojo neodložljivo »nejasnost«. Itaka je kot transcendentni dom nedosežna in nož nikoli »ne škrtne ob zvezdo«. Žvenket »zadnjega metafizičnega drobiža« v teh pesmih poroča o padcu metafizike in preživelosti idej, pisanih z veliko. A če si lirski subjekt po eni strani nadeva samoironično držo do pesniškega poklica, se po drugi strani cvetoči travnik v Kolškovi poeziji še vedno odpira v »Lepoto«. Njegova pisava brez dvoma pripada tradiciji moderne poezije, hkrati pa se je drži starinska patina, ki je verjetno – kot kaže že postmodernistični duh naslova – zavestno umerjena in ki nastaja predvsem z občasno rabo stavčne inverzije in eksklamacije. Začetni verz pesmi se tudi pogosto ponovi kot njen zaključek ter učinkuje kot odmev, kot izmišljena vrnitev, ki jo udejanja spomin.

V trope teh pesmi je vtkana pastoralna nostalgija po starosvetskem in pogansko pravljičnem, ki se druži z obžalovanjem, da v živalih ne znamo videti posameznikov in da rastlin ne obravnavamo kot živih bitij. Žitna polja, pašnike, gore in morja naseljujejo vile, nimfe, device, filmske zvezde in druge boginje, ob elegičnem razbiranju zaprašenih slik in fotografij minulega pa pesniku tudi odlično tekne dionizična kapljica ode refošku.

Nekatere tukaj zbrane pesmi so gotovo antologijske tudi zunaj Kolškovega opusa, denimo Nočni vlaki, Le bežanja in menjave, Ko ljudje zvečer po vrtovih, Južni veter ali Sneži, virtuozni biseri, ki se kotalijo z zgoščeno preciznostjo filmskih kadrov. Bilo bi škoda, da bi obležali kje pozabljeni, zato je zbirka dobrodošla kot opozorilo na sicer nekoliko spregledane pesmi. Kot zasilni pregled avtorjevega pesniškega dela, ki pa ni urejen po kronologiji nastanka posameznih pesmi, deluje zelo zaokroženo in tako pričuje o enovitosti Kolškovih pesniških prizadevanj.

Pogledi, št. 20, 12. oktober 2011