Knjiga - Leposlovje

Tomaž Pengov: Drevo in zvezda (zvočna knjiga). Spremna beseda Milan Dekleva. Založba Sanje, Ljubljana 2011, 192 str., 24,95 €

Včasih je pred Konzorcijem stal pult, na katerem so prodajali plošče. Tiste vinilne, in to z glasbo, ki je prihajala predvsem iz Amerike in Anglije, plošče, ki so bile takrat redkost in nekaj silno dragocenega. Prodajali so jih prvi zbiralci, ki so se jih naveličali ali pa so rabili denar za nove. Ampak sam se te stojnice najbolj spominjam po tem, da sem, mislim, da nekje na začetku jeseni leta 1973, tam kupil prvi long play slovenske popularne glasbe, ki ga je podpisal Tomaž Pengov.

Lepo oblikovan ovitek Matjaža Vipotnika je zraven plošče vseboval še zložen paus papir z besedili. Pravzaprav bi moral napisati s pesmimi, ki jih je Pengov uvrstil na svoja Odpotovanja, kajti čeprav sem njegove posamezne pesmi že poznal z Radia Študent, je bil njihov skupni učinek ob prvem poslušanju plošče doma resnično neverjeten in osupljiv. Tako spretnega, brezčasnega, na videz lahkotnega in pomensko bogatega druženja poezije in glasbe še nikoli nisem slišal. Vsaj takega ne, ki bi ga lahko docela razumel ali pa sem si to z razumevanjem vsaj domišljal. Plošča se je v naslednjih letih ničkolikokrat zavrtela na gramofonu in poslušalce vedno znova začarala z enkratnim vzdušjem, polnim nostalgije po nikoli osebno doživetih odpotovanjih, ki so se zdela »v stanovitnih ritmih cest«, kjer »te čaka hoje žvenketanje«, tako domača, v spominu skoraj otipljiva. Kot žulji, ki jih zaslužiš z veliko muko.

In čeprav so pozneje – zelo počasi, vedno z dolgimi premolki in po temeljitem premisleku – sledile nove plošče, ki so bile samo za tisti prvi trenutek popolne osuplosti manj prepričljive od Odpotovanj, so ta še danes nekaj čisto posebnega, nepresežen kanon zelo osebne, včasih do bolečine razgaljene skrivnosti umetnika, ki je živel z nami oziroma ob nas, v današnjosti, ne da bi ji kdaj docela pripadal.

Najbrž ni umetnika, ki bi si bolj zaslužil zvočno knjigo, kot si jo zasluži Tomaž Pengov, kajti tudi na njegovih redkih nastopih se zamaknjeni poslušalci nismo mogli nikoli odločiti, kaj nas bolj očara, pretrese in navduši. Je to zven besed ali pomen zvoka? Pravzaprav ga knjiga Drevo in zvezda, ki je pred kratkim izšla pri založbi Sanje, šele dokončno osmišlja, daje mu prostor, v katerem, če parafraziram avtorja sijajne spremne besede in dobrega prijatelja Milana Deklevo, njegova »obredna poezija in glasba posodita besedo in zvok, da se pozabljena skrivnost lahko prikaže in izrazi«.

Kajti Pengov je kronist sveta, ki je minil, še preden se je on rodil, in prav zato je tako dragocen, tako enkraten in neponovljiv. In ko danes listam lepo in učinkovito opremljeno knjigo Drevo in zvezda, v kateri so zbrane Pengovove pesmi s plošč, zraven pa še nekaj neobjavljenih miniatur in dnevniških zapisov s potovanj v daljnem letu 1968, skoraj ne morem verjeti, kako brezčasno sveže so ostale njegove pesmi o (od)potovanjih, recimo: »Cesta zavetje nemirnih ljudi / izginja in skozi stopinje drsi / ko odhaja in glasna obzorja rodi« ali »V nasmehu nekega dneva / stopiš na svoje križišče / in streseš pesek iz popotnih čevljev / nekdo te vpraša kam hočeš / ti skriješ utrujene noge / in poveš / da si bil tam«.

Ta magija, ki jo vsebujejo Pengovove besede in glasba, glas in zven strun na njegovi kitari ali prav tako pogosto na lutnji, je, kakor pravi Dekleva, resnično podoben obredu, s pomočjo katerega vstopamo v drugačen, preprostejši, jasnejši svet, poln čutenja in čudenja. Poln notranje lepote in hrepenenja.

Ravno zato je izid zvočne knjige Drevo in zvezda poklon poeziji in glasbi oziroma tistemu robu, na katerem se ti dve srečujeta in združujeta, na katerem postaneta eno, kot sta bili pred davnimi stoletji, ko so zanju skrbeli trubadurji. Kajti Tomaž Pengov je več kot pesnik in glasbenik, kakor na zelo prepričljiv način dokazujejo natisnjene pesmi in na plošči ujeta glas in glasba, najsi jo ustvarja sam ali s pomočjo prijateljev. Je tudi vest časa, v katerem smo razen njega vsi preveč površno živeli in obljubljali. Sebi in drugim. Kajti »karkoli si storil / je tvoja prtljaga«. Prtljage Tomaža Pengova morda ni veliko, je pa žlahtna. Zelo žlahtna.

(Pogledi, št. 5, 23. februar 2011.)