Zasebno bogastvo, javna beda
V judovski družini z aškenazijskim zaledjem rojeni Judt je po mladostni fazi gorečega sionizma, ki je vključevala tudi poletno delo v izraelskih kibucih in delo prevajalca med Šestdnevno vojno leta 1967, ob strumnem opazovanju manevrov in argumentacijskega arzenala izraelske politike postal oster kritik Izraela. Tako je na primer večkrat obsodil izraelsko zlorabljanje antisemitizma kot opravičilo za vse sedanje neprimerne ali vsaj dvoumne politične poteze. Menil je, da »bi lahko ljudje prav zaradi načina, kako izraelski lobi izrablja besedo antisemitizem, ‘zaresni’ antisemitizem nehali jemati resno«. Zameril se je navdušencem nad združeno Evropo, ko je evrokrate v Bruslju primerjal z razsvetljenimi despoti s konca 18. stoletja, ki so z malo posluha za lokalne kulture ter pravne in politične tradicije vsiljevali svojo vizijo razumnosti in napredka. Prav tako ni navdušil številnih kolegov akademikov, ki jih je kot akademske šarlatane in površneže postavil ob bok »modni ikoni« akademske levice Louisu Althusserju. Tudi sicer je dolgoletni profesor evropske zgodovine na Newyorški univerzi večkrat zelo kritično ocenil družbeno vlogo francoskih intelektualcev, predvsem tistih, ki so se postavljali v linijo mogočne francoske levičarske misli. Predvsem v knjigi Past Imperfect: French Intellectuals, 19441956 (1992), s katero je sklenil svoje dvajsetletno proučevanje francoske zgodovine, je Judt razgalil moralno amnezijo francoskih levičarjev, tudi Jean-Paula Sartra. S kritiko francoskih levičarskih intelektualcev, ki so nekritično in nereflektirano vztrajali pri pojmovniku klasičnega marksizma in tudi pri občudovanju Sovjetske zveze, je Judt na neki način zastavil prolog k svoji zadnji knjigi. Z delom Deželi se slabo godi je namreč postal tudi živa vest svoje generacije; to je generacije baby booma, ki je postala politično aktivna prav prek naslonitve na ideale marksizma, natančneje na teoreme neomarksistov. Danes tako nostalgično opevane protestne in osvobodilne akcije te generacije s konca šestdesetih, ki so protest ne nazadnje tudi etablirale kot nekaj modnega oziroma skoraj kot popkulturni fenomen, je Judt neusmiljeno prikazal kot izvor tega, kar sam imenuje sedanja neskončna globina javne bede: »Nekaj je hudo narobe s tem, kako dandanes živimo. Trideset let smo prizadevanje za doseganje materialnih koristi gojili kot vrlino. Pravzaprav ravno to prizadevanje sedaj predstavlja vse, kar je ostalo od našega občutka za kolektivni smoter. Vemo, koliko stvari stanejo, vendar nimamo pojma, koliko so vredne.«
Knjiga Deželi se slabo godi s podnaslovom Razprava o sedanjem nezadovoljstvu je najbolj politična Judtova knjiga. V njej je kot v svojem zadnjem izbruhu kritične in pronicljive politične misli ob zavedanju svoje skorajšnje smrti zaradi amiotrofične lateralne skleroze s pozicije zagovornika klasične socialne demokracije razčlenil situacijo, v kateri smo pristali po treh »izgubljenih desetletjih«. Tako imenuje desetletja po izbruhu neoliberalne manije oziroma maničnega zagovarjanja washingtonskega konsenza glede dobrobiti deregulacije ekonomije. Ta konsenz je na stran odrinil vse vrednote socialne države. Končni cilj Judta je obuditev vere v socialno demokracijo, ki mu sicer ne predstavlja idealne prihodnosti, jo pa ima vseeno za najboljšo možnost med danimi. Hkrati je njegov cilj tudi obuditev vere v državo; na simbolni začetek njenega demoniziranja postavi trojico Reagan, Thatcher in d’Estaing. Pravzaprav predvsem Margaret Thatcher, ki ni po naključju vedno znova poudarjala, da nikoli ne potuje z vlakom. Prav državno upravljana in kot sistem javnega prevoza (ki naj služi vsem, tudi prebivalcem najbolj zakotnih vasic) nujno nedobičkonosna državna železnica je bila namreč eden od simbolov socialne države 20. stoletja.
Judt neoliberalizma ne skuša diskreditirati z moralnim argumentom; in tudi z ekonomskim ne. Svoj apel k obuditvi zavzemanja za močno državo in za njeno korigiranje svobodnega trga argumentira z evokacijo osnovnih psiholoških potreb ljudi. Zato tudi k temi pristopi prek poglavja, v katerem predstavi šokantno slabe rezultate meritev blagostanja, kriminala in (duševnega) zdravja v ZDA in Veliki Britaniji, torej v državah, kjer neoliberalizem že trideset let diktira ekonomske in socialne politike. Judt se na psihološke potrebe ljudi kot na točko, s katere je treba presojati učinkovitost in etičnost posamezne ekonomske teorije, opre med drugim zato, ker so s temi potrebami v mislih pisali tudi klasiki ekonomske misli in teoretiki svobodnega trga, na katere se neoliberalci radi naslonijo. »Bolj skrbeti za druge in manj zase, brzdati lastno sebičnost in gojiti dobrohotna čustva, živeti popolnost človeške narave,« je na primer zapisal Adam Smith. A tega ne bi zapisal noben investicijski bankir ali novodobni borznik, zapleten v omrežje špekulacij s skoraj docela fiktivnimi vrednostmi. Prav v premiku od proizvodnje blaga in storitev k finančnim transakcijam kot viru zasebnega bogastva Judt vidi izvor današnjega patološko izkrivljenega pripisovanja vrednosti posameznim vrstam gospodarske dejavnosti in hkrati izvor popolnega prezira vsakega fizičnega dela.
Naslednji argument, na katerem utemeljuje svojo tezo o sodobni zahodni družbi kot o družbi dekadence, govori o izginjanju javnosti, pa tudi države kot etične entitete. Ko se država znebi oziroma ko odproda vse »drage« dejavnosti, od upravljanja z železniškim omrežjem do služb za razdeljevanje socialne pomoči, je namreč z državljanskim telesom ne veže več nič, razen golega razmerja avtoritete in poslušnosti. Tako se – paradoksalno – prav »skrčena« država nujno kaže kot grozeča, saj v njej ni več ničesar blažilnega, osrečujočega in etičnega. Ko (delno) privatizira še šolski sistem, se dokončno odpove mandatu garanta ohranjanja družbe. In ko se torej privatizirajo železnice, pride dejansko do situacije, ki jo je na začetku osemdesetih Thatcherjeva razglasila za realnost: »Nobene države ni, so le posamezniki in družine.«
Ironija zgodovine je hotela, da se je to stanje, v katerem državo (predvsem v ZDA) bolj ali manj enačijo z varnostnim sistemom oziroma z »zadnjim požarnim zidom« pred potopom v dokončno prevlado kriminala (terorizma) in obupa (pa tudi ateizma), razvilo prav iz idiličnih pozivov k svobodni ljubezni, miru ter zagotovitvi pravic dotlej marginaliziranih skupnosti (od žensk in temnopoltih do istospolno usmerjenih). Nova levica »baby boom« generacije, ki se je rodila v povojno družbo močnih keynesianskih socialnih ustanov in ki ji je bil zato lasten neki »neopredeljiv občutek vseprisotne varnosti« (Judt), je svet očetov, vélikih reformistov tipa John Maynard Keynes, imela za dolgočasen, omejujoč osebno svobodo in avtoritaren. V obratu od idej te zmerne in racionalne socialne demokracije so se ti mladi konec šestdesetih protislovno hkrati navdušili nad »eksotičnimi«, a individualnost docela zatirajočimi režimi maoističnega tipa in nad gibanjem za svobodno izražanje svoje individualnosti, bolj popularno poimenovanim kar gibanje za svobodno ljubezen. To je bil trenutek, ko se je levica obrnila od boja za kolektivno dobrobit k boju za uveljavljanje posameznika kot samosvojega bitja; kot bitja s samosvojimi estetskimi preferencami. V politiko je vstopil diskurz o identiteti (o mnoštvu identitet). V distanci do slehernega kolektivnega smotra se je uveljavil narcisizem kot eno ključnih obeležij sodobne politike, ki je le še politika geste in igra iskanja osebne izpolnitve vsakega v politiki dejavnega subjekta. Privolitev v neoliberalizem je potem le še kozmetični popravek oziroma droben odmik od tega konec šestdesetih let izoblikovanega čaščenja individuuma. S tem je nova levica omogočila vzpon politikov tipa Silvio Berlusconi in Nicolas Sarkozy. To so politiki brez ideologije, katerih celoten program je možno zvesti na ambicijo po uspehu. Slednjo radi zakrijejo z zgodbo o svojih začetkih v skromnih razmerah ali odrinjenosti na rob. To velja predvsem za Sarkozyja, ki je odraščal kot klasični outsider, sin matere samohranilke, priseljenke iz Grčije. Je pa seveda prav Sarkozy, ki se je že med študijem na univerzi Paris X Nanterre (ta univerza je znana tudi kot »utrdba« levičarskih študentov) pridružil desno usmerjeni študentski organizaciji, med predsedniško kampanjo leta 2007 svojo agitacijo utrjeval tudi na apelu zoper »parazite« na dediščini in slovesu maja ‘68. Prav te nekdanje študentske upornike, glasnike vrednot leta 1968 in levičarje po deklaraciji je Sarkozy imenoval za krivce moralne krize, krize avtoritete in nacionalne identitete ter za krivce okužbe družbe s cinizmom. In Sarkozy je zmagal.
Čeprav stojita na radikalno različnih ideoloških pozicijah, se Sarkozy in Tony Judt vendar srečata v stališču, da so nekdanji »hipiji« krivi za sedanji zaton civilizacije; čeprav seveda slednjega razumeta različno. Poanta Tonyja Judta in njegove knjige Deželi se slabo godi je namreč predvsem prepričanje, da umik države iz gospodarstva in iz mnoštva drugih poprej javnih služb krepi in ne slabi negativno, orwellovsko državo. Ključno je tudi opozorilo na današnjo groteskno neenakost v zahodnih družbah, zaradi katere se ob nemem in srepem pogledu države družba ruši sama vase. Takšna neenakost namreč ob izginjanju javnega šolstva in drugih javnih storitev najbolj ruši vezi med ljudmi in odpravlja smisel za skupni smoter. Iz družbe neke splošne varnosti je nastala družba panike, hipohondrije, nevroze, v katero mora država nujno posegati z grobimi postopki – s kršitvami davno izborjenih pravic. Države tako v resnici ni manj; manj je države le vsebinsko, a kot (fizična) sila v družbi ostaja. Judt torej poziva k nujni vrnitvi države, in sicer pozitivne države, ki nam lahko edina vrne tudi družbo.
Pogledi, št. 22, 9. november 2011