In zakaj jih je sploh sprejemal?
Thomas Bernhard je bil tisti, ki mi je, ko sem bila prepričana, da pri branju sploh ne morem več začutiti strasti in bralske sle, ter so v zgodnjih dvajsetih, ob vstopu v odraslo življenje, vihrava čustva za vedno prerasla v preračunljivo kritištvo, pokazal, da še obstajajo tisti, ki mi spodmaknejo tla pod nogami. Zato to ne bo hladen zapis o knjigi Moje nagrade, v katerem bi dobili odgovore na vprašanja, ali Bernharda lahko štejemo med moderniste ali postmoderniste, ali je prav, da njegovega prvoosebnega pripovedovalca enačimo z njim in ali v njegovih delih večkrat zasledimo ponavljanje (iteracijo) ali kopičenje (akumulacijo). Odgovore na ta, morda za koga pomembna vprašanja boste žal morali najti kje drugje. Kajti kot bi rekel Thomas Bernhard: »V resnici celo življenje nisem ničesar bolj sovražil kot literarno teorijo, še najbolj pa sem sovražil tako imenovano teorijo romana.«
Zbirka Moje nagrade je v Nemčiji izšla leta 2009, dvajset let po smrti največjega enfant terribla avstrijske književnosti, ponečedevalca avstrijskega gnezda, Thomasa Bernharda, »uši, ki jo je treba iztrebiti«, kot so v času pisateljevega življenja zapisali v dunajskem časopisu Wiener Montag. Slovenski prevod knjige, ki vključuje razmišljanja o devetih literarnih nagradah, nekaj zahvalnih govorov in izjavo ob izstopu iz nemške Akademije za jezik in književnost, smo dobili tik pred novim letom. Slovenski bralci Bernharda si tako lahko privoščijo bralsko poslastico, ki jim bo dala točno tisto, kar od Bernharda pričakujejo: prozo, napisano v ritmu pisanja pljučnega bolnika, ki mu zmanjkuje sape, neskončno ponavljanje, ravno pravšnjo mero humorja in grenkobe, prezira in ljubezni. Osvežili boste zgodbe, ki ste se jim smejali že v Wittgensteinovem nečaku (kupovanje angleške obleke v trgovini Sir Anthony na dunajskem Kohlmarktu, s katero gre na podelitev Grillparzerjeve nagrade, potem pa jo zamenja, ker mu je preozka, ter spor z ministrom, ki je bil nekoč v Gradcu pristojen za živinorejo, nato pa je začel odločati tudi o kulturi), izvedeli pa tudi marsikaj novega.
Ste denimo vedeli, da je Thomas Bernhard, ko je bil po objavi Zmrzali psihično na dnu in ni mogel pisati, vozil tovornjak za pivovarno Gösser, kar ga je neverjetno osrečevalo? Izpit za tovornjak je namreč naredil že dolga leta pred tem, ko si je želel dobiti službo v Afriki. Sicer pa mu je tovornjakarsko znanje prišlo prav tudi, ko je prejel nagrado Juliusa Campeja, eno redkih, ki ga je zares razveselila. Z njo si je nato kupil avto, angleški avto, Triumph Herald. Ko je sedel vanj, se je zavedel, da avtomobila sicer še nikoli ni vozil, je pa bil prekaljen voznik tovornjaka. In se je vozil v neskončnost, v Jugoslavijo, v Lovran, kjer je gledal morje in bil nepopisno srečen. Da, prav ste prebrali, Thomas Bernhard je napisal, da je bil srečen, »tako srečen kot še nikoli«, prepeval je, se peljal na izlet na Reko ter tekal po njenih sivih ulicah, prekipevajoč od sreče. In zapisal poved, ki bi jo zvesti bralec lahko pripisal komurkoli, le Thomasu Bernhardu ne: »Ko sem opoldne tekel po hribu navzdol, z glasnim smehom, utrujen od sreče, bi lahko rekel, sem imel spet enkrat občutek, da ne bi zamenjal z nobenim človekom na svetu.« A ko se je ob sončnem zahodu peljal z Reke proti Lovranu, se je pri Opatiji vanj zaletel Jugoslovan. Triumph Herald je bil uničen, Bernhard poškodovan, sanje razbite. Ob vrnitvi v domovino je najel dragega dunajskega odvetnika, čeprav je bila splošno priznana resnica, da človek od Jugoslovanov ne dobi povrnjenega ničesar, pa čeprav so povsem krivi za nesrečo. A čez mesece je vendarle dobil povrnjeno škodo ter zaključil: »Kupil sem si novega Heralda in se z njim potem še velikokrat peljal v Jugoslavijo, ki se je, v vsej nesreči nasproti meni, izkazala za tako korektno in radodarno.«
A nikar se ne prestrašite, Thomas Bernhard ni ves čas vesel, ampak je dobri stari nergač, čigar sovraštvo do drugih prerašča v sovraštvo do sebe, dokler ni sklenjen krog grenkobe, prezira in odtujenosti z ironičnim podtonom. Bernhard ob malone vsaki nagradi pove, kako sovraži podelitve nagrad, se nekaj časa bori sam s seboj, dokler se na koncu vendarle ne udeleži podelitve in tam nestrpno čaka, da mu bodo končno vročili ček. Vedno znova – noče sprejeti nagrade, a hoče denar, zato sedi v prvi vrsti, prezira večino sonagrajencev, žirantov in podeljevalcev, sprejme nagrado in si kupi kaj lepega. Ali pa poplača dolgove, med drugim tudi tistega, ki ga je pridelal, ko so ga sprejeli v bolnišnico za pljučne bolnike (»Res je deprimirajoče, da moraš nekje stakniti petnajst tisoč šilingov, da te sploh sprejmejo na nek oddelek smrti.«).
Ena Bernhardovih najhujših nočnih mor je mala avstrijska državna nagrada za literaturo. Mala nagrada! Malo nagrado, večkrat ponovi Bernhard, dobivajo dvajsetletniki v spodbudo, on pa jo je prejel v poznih tridesetih. Njegovo delo je ministrstvu, kjer vladata »topoglavost in licemerstvo«, predlagal Bernhardov brat, ta pa jo je zaradi pomanjkanja denarja sprejel, čeprav malo nagrado dobi »vsak kreten«, prav tako pa tudi veliko nagrado dobijo »sami kreteni«. Na vprašanje ljudi, kako je tem kretenom ime, je Bernhard »pač naštel nekaj kretenov, navadno nobenega niso poznali, očitno sem te kretene poznal samo jaz«. Mala nagrada je bila za Bernharda svinjarija, ne pa čast. Ali – kot je napisal že v Wittgensteinovem nečaku (Mohorjeva družba Celovec, 2007): »Nagrade vedno podeljujejo zgolj nekompetentni ljudje, ki se hočejo nekomu podelati na glavo in se mu izdatno podelajo na glavo, če nagrado sprejme.« In zakaj je Thomas Bernhard sprejemal nagrade? »Imamo ničvredno vlado, ki ne izbira sredstev, da opozori nase, in stori vse, samo da bi ostala na oblasti, tudi če bom državo spravil na kant, bom od te države vsekakor vzel teh petindvajset tisoč. … Naj človek vedno vzame denar, kjerkoli mu ga ponudijo, in naj nikoli dolgo ne cinca, kako in kaj in od kod … Noben pameten človek ne zavrne petindvajset tisoč šilingov, ki mu kar tako priletijo z jasnega, kdor ponuja denar, ga ima, in naj se mu ga vzame …«
Sicer pa je bil Bernhard prepričan, da si noben resen literat po svojem štiridesetem letu ne bi smel »pustiti izkazovati časti« in tudi sam je več nagrad zavrnil. Ob tem bi mu njegovi nasprotniki sicer lahko očitali, da je nagrade začel zavračati šele, ko je imel dovolj denarja in jih ni več potreboval. Večkrat poudari tudi, kako se nikoli ni želel včlaniti v nobeno društvo, saj je »od nekdaj sovražil društva in združenja, seveda pa literarna društva še prav posebej«. Včlanjen je bil le v darmstadtsko (nemško) Akademijo za književnost in jezik, ki pa se ji ni pridružil sam, temveč so ga vanjo včlanili drugi. Iz nje je nato demonstrativno izstopil, ko so medse sprejeli Walterja Scheela, nekdanjega nemškega predsednika. Sicer pa so malone vsi člani akademije »zablokirani stroji in bolehni brezdušni nakladači«, ki jih Bernhard nikakor ne more prenašati. »Že en pesnik ali pisatelj je trapast in, kjerkoli že je, za človeško družbo težko sprejemljiv, kolikor bolj nevzdržna je cela horda pesnikov in pisateljev in teh, ki se imajo za pesnike in pisatelje,« je Bernhard zapisal v svoji izstopni izjavi.
Moje nagrade, prvo delo iz zapuščine Thomasa Bernharda, je knjiga, ki bo navdušila tiste, ki so Bernhardov opus že prebrali in imajo abstinenčno krizo po trpki avstrijski književnosti. Hkrati pa je to tudi eno od redkih Bernhardovih del, ki ga bodo morda sprejeli tudi tisti, ki nad kritičnim Avstrijcem sicer niso navdušeni. Le redko je bralec tako prevzet kot ob opisih sreče, o katerih govori večno nesrečni človek, in ob duhovitih dovtipih, ki jih pripoveduje resnež. Moje nagrade so čudovito delo, v katerem ne manjka niti humorja. Sicer pa – kot je Bernhard zapisal v Potonjencu (Mohorjeva družba Celovec, 2010): »Kdor se ne zna smejati, tega ni mogoče jemati resno.«
In Thomasa Bernharda gre jemati z vso resnostjo, ki pritiče največjim.
Pogledi, let. 4, št. 2, 23. januar 2013