Politiki v pisateljski samoti
Za steklom pisanja
Janez Janša in Dušan Plut sta akterja v slovenski politiki že od osamosvojitvenih začetkov, ko je prvi štel le dobrih trideset let, drugi pa slabo desetletje več. Ob dvajseti obletnici samostojne Slovenije je postalo jasno, da parlament pokriva bolj ali manj vse ideološke kategorije razen zelene, zato so v televizijski oddaji zbrani osamosvojitelji tedaj nagovarjali Pluta, naj se znova aktivira in požene ta voz naprej, on pa jim je odgovoril, da je prišel čas za mlajše od njega in da tridesetletna »mladina« v vrhunski politiki ni več zaželena; kmalu nato je Plut s somišljeniki ustanovil TRS (»trajnostni razvoj Slovenije«) in se pred nedavnimi evropskimi volitvami pridružil koaliciji Združena levica, lokalni partnerki Ciprasove Evropske levice.
Je zeleno nujno tudi rdeče?
V Sloveniji imamo več slabo artikuliranih zelenih strank, zato je Plutov TRS najdebelejša zelena veja pri nas, toda če je stranka European Greens v evropskem parlamentu ohranila svojih 7 odstotkov glasov iz prejšnjega sklica, se je TRS pod okriljem Združene levice obarval veliko bolj rdeče, kot bi potencialni volivci zelene smeri pričakovali. Na dlani je torej vprašanje, ali je Plutov ekosocializem zastavljen preveč radikalno, hkrati pa, ali so zelena vprašanja, kot so podnebne spremembe, lokalna pridelava hrane itn. res vprašanja, ki jih je sposobna naslavljati le levica?
Odgovor najdemo v novi in v angažmaju prelomni dokumentarni nanizanki Leta nevarnega življenja (Years of Living Dangerously), ki jo soproducirata tudi režiser James Cameron (Titanic, Avatar) in filmski zvezdnik ter guverner zvezne države Kalifornija (2003–11) Arnold Schwarzenegger. Prva sezona je prinesla devet delov, v vsakem pa smo spremljali po tri zgodbe z različnih koncev sveta, ki so prikazale posledice podnebnih sprememb za posameznike, skupnosti, dežele ... Že v tretjem delu se je razkrila tudi preteklost levice in desnice v odnosu do zelenih vrednot: republikanski predsedniki Richard Nixon (1969–74), Ronald Reagan (1981–89), Bush starejši (1989–93) in tudi kandidat John McCain leta 2008 so imeli precejšnje zasluge pri zavzemanju za zeleno stvar – Nixon je bil med drugim pobudnik Nacionalnega zakona za zaščito okolja (NEPA). Uravnoteženost je začela bledeti, ko je desnica s predsednikom Bushem mlajšim (2001–9) podlegla lobijem fosilnih goriv (nafta, premog, pridobivanje plina s tehniko hidravličnega drobljenja), se vrnila k teoriji kreacionizma in začela slepo verjeti nasprotnikom teze o antropogenih razlogih za podnebne spremembe, Clintonov podpredsednik (1993–2000) in nato predsedniški kandidat Al Gore pa je z globalno filmsko uspešnico Neprijetna resnica (2006) preusmeril zeleni tok na izključno demokratski, levi mlin. Vse odtlej pomiritve in jasne strategije na tem področju ni bilo, navkljub Schwarzeneggerjevim prizadevanjem, da bi k ukrepanju spodbudil svoje republikance.
Zmeda se je v Sloveniji prevedla na različne načine: od tega, da zeleno vsi označujejo za »modno«, čeprav zelenih ni niti blizu parlamenta, do tega, da si po Zaresu nobena politična opcija več ne upa drezati v TEŠ 6 ali da ob zadnjih predsedniških volitvah novinarji niso postavljali nikakršnih vprašanj o tematiki in je bil kandidat desnice Milan Zver edini, ki je v televizijskih soočenjih na kratko spregovoril o nizkoogljični družbi, medtem ko levičarja Danilo Türk in Borut Pahor na njegove stavke nista reagirala niti z besedo.
Plut, sicer tudi avtor monografij Zeleni planet? (2004) ter Mesta in sonaravni razvoj (2006), je knjigo o demokratičnem ekološkem socializmu in trajnostnemu sonaravnemu razvoju naslovil nekoliko nerodno. »Socializem ali zaton v barbarstvo!« so namreč slavne besede Rose Luxemburg (1871–1919), ki se je sklicevala na Komunistični manifest, toda Plut svojemu naslovu Ekosocializem ali barbarstvo ne doda niti klicaja niti vprašaja, temveč ga pušča brez ločil, kot golo trditev – ki pa jo likovno opremlja rdeča zvezda. In vendar se knjiga bere kot manifest, z vso naprednostjo, zgodovinsko prepričljivostjo in aktualnostjo, ki jo tema potrebuje. Ob poglobitvi v branje se njena zunanja radikalnost zmanjša. Kot je komunizem nekoč veljal za ideal, h kateremu naj bi se postopoma približevali skozi različne stopnje socializma, vidi Plut možnost za postopni prehod od neoliberalnega k ekosocialnemu kapitalizmu in na koncu v ekosocializem. Plut citira številne intelektualce, od Žižka, po katerem »se je enopartijski socializem 20. stoletja izčrpal«, do Luka Omladiča, ki trdi, da se ob spremembi razvojne poti človeštva v ospredje postavlja vprašanje opustitve kapitalizma kot takega.
Razloga za nezagretost volilnega telesa za Plutove teze pa sta verjetno dva: najprej nepripravljenost družbe na soočenje z radikalno nevarnostjo, v katero morda drvimo s svojimi dejanji, drugi razlog pa je strah volivcev in volivk, da bi morali nenadoma ponovno zamenjati politični sistem v takšnega, s kakršnim nimamo izkušenj. Resnica Ciprasove Evropske levice, ki jo z nekoliko bolj zelenimi odtenki riše tudi Plut, bo zagotovo obveljala kot ena osrednjih političnih priložnosti evropske prihodnosti, njena težava (in nekoč verjetno prednost) pa je, da spreminjanju sveta sledi v živo in da nikomur ne grozi z vojsko in silo, temveč s socialnim kolapsom in nepredvidljivim obnašanjem narave.
Če smo Slovenci dobrih dvajset let trdo delali na tem, da bi se očistili idealizma, nam Plutova doktrina znova ponuja oboje: trdo realnost spaja s svetlo prihodnostjo, saj tudi v »Evropsko unijo 2030« zre kot v »ekosocialistično in trajnostno skupnost enakopravnih držav«. Kruta pravljica torej, ki pa se (lahko) konča s srečnim koncem.
Druga republika in spravljivost
Tudi Janševa knjiga z zanosom zre v drugačno prihodnost od današnje, v nadgrajeno državno tvorbo, t. i. drugo republiko, ki naj bi izbrisala še zadnje sledi sistema, v katerem se je Janša kot mladenič začel oblikovati v vrhunskega politika. Gre za pisca, ki je skupno prodal več kot 85.000 izvodov knjig Premiki (1992), Okopi (1994), 7 let pozneje (soavtorstvo, 1995) in Za kulturo življenja (izbrani spisi 1988–2013).
Druga republika tehta skoraj tri kilograme, videti pa je kot pet Plutovih knjig, postavljenih vkup. Janševi govori se vrstijo od najnovejših – denimo tistega na shodu Zbora za republiko Za svobodo in demokracijo, proti levemu fašizmu – pa vse do govora na konvenciji Slovenske demokratične zveze marca 1990 Upanje in pogum, da uresničimo svoje sanje. In tako kot se je Zahodna Evropa v slovenski literaturi zadnjih petindvajset let najraje ozirala po zgodbah o trpljenju pod komunizmom ter s tem iz Draga Jančarja naredila enega največjih srednjeevropskih pisateljev, je tudi Janša ves čas črpal moč v demokraciji, človekovih pravicah in v deklarativnem zavračanju vsega, kar bi lahko spominjalo na »totalitarizem« in »diktaturo«. Besedno zvezo »levi fašizem« je skoval filozof Jürgen Habermas, ki je s tem izrazom označil nemško študentsko gibanje v poznih šestdesetih letih prejšnjega stoletja, fraza pa je nova krila dobila s knjigo konservativnega kolumnista Jonaha Goldberga, čigar delo Liberal Fascism je leta 2008 postalo vseameriška uspešnica. Šok Janševih besed je bil velik tudi zato, ker dotlej pri nas nismo nič slišali o tej knjigi s podnaslovom Skrivnostna zgodovina levice od Mussolinija do politike smisla, opirala pa se je na tezo, da je bil Mussolini, preden je ustanovil italijansko fašistično stranko, vrsto let med najbolj gorečimi zagovorniki socializma, pa seveda tudi na to, da je bil Hitler (nacional)socialist. Knjiga je izražala jasna judovsko-libertarna stališča, torej stališča o apolitičnosti denarja, ki jih je iz Janševih rok ob svojem prelomu z SDS izmaknil Gregor Virant.
Druga republika razkriva predvsem dvoje. Najprej to, da je Janša v slovenskem političnem prostoru prehodil precejšen del demokratičnega spektra, čeravno se ustvarja vtis, da je šlo za eno samo misel, za jasno začrtano pot. V začetku devetdesetih sprva Tomšičeva in pozneje Pučnikova SDSS ni nujno veljala za desnosredinsko stranko, temveč se je kot socialna demokracija postavljala kot naslednica idej Ivana Cankarja (govor V Sloveniji ni dveh socialdemokratskih strank). Stranka, od leta 1993 pod Janševim vodstvom, je državo pomagala peljati v Evropsko unijo in Nato, zatem pa začela graditi politiko na imperativu gospodarske rasti ter vse bolj poudarjene libertarnosti. Leta 2003 se je iz socialdemokratske preimenovala v Slovensko demokratsko stranko, po nastopu gospodarske krize pa se je začela oddaljevati tako od tekmic kot od načelnih somišljenikov in je s svojim »protikomunističnim« žuganjem zapolnila tudi novonastalo praznino na skrajni desni.
Ob zares impresivnem obsegu knjige postane jasno tudi to, da je Janša vsa ta leta ogromno pisal. Pisal je govore in jih imel priložnost prebirati ob sila raznovrstnih priložnostih, ki same po sebi kažejo na razgibano pot naše države – od diplomatskih nagovorov do strankarskih zborovanj ali zgodovinskih obletnic –, pa tudi na strašljivo velik vpliv, ki ga v demokratičnem okolju lahko uveljavi politik, ki pri polovici naroda z vso premišljenostjo diagnosticira neko ideološko bolezen … Toda ta diagnoza, resnici na ljubo, ni povsod prisotna in Janša nemalokrat pokaže širino in dostojanstvo, ki ju njegovi kritiki sila radi prezrejo. Vmes torej najdemo govore, ki jim je mar za skupno dobrobit, denimo v govorih o pomenu medverskega dialoga ali o kulturni in naravni dediščini. Najbolj navdahnjeni prispevki so nastali v obdobju pred krizo, medtem ko je po obratu v krizo navdih potihnil in nadaljevalo se je kirurško natančno obračunavanje na ideološki ravni.
Pisanje je najboljši način artikuliranja lastnih misli ter brušenja izrazoslovja, s katerim nagovarjamo okolico ter navsezadnje tudi sami sebe. Svoboda misli nam omogoča, da brez vsakršnih posledic verjamemo, karkoli pač želimo. Janšev lik in delo sta edinstven dokaz za to, koliko si je z rednim pisanjem mogoče vzgojiti ideološko samozavest, hkrati pa tudi dokaz, da se ne glede na kvantiteto zapisanega redno pišoči ljudje kaj hitro zazibljemo v mehurček absolutne prepričanosti v svoj prav, v vato samozadovoljstva, kjer se distanca od stvarnosti če že ne povečuje, pa vsaj dosledno ohranja. Če od umetnikov pričakujemo, da z ustvarjalnim trudom gradijo mostove in nam prek njih prinašajo vesti o psiholoških in družbenih robovih, pa od politikov pričakujemo čim širši nagovor realnosti, s katero se kot državljani lahko istovetimo. Ko se pisanje pojavi kot nuja po refleksiji, se politik pokaže v kontemplativni luči, in lahko se zdi, da je bilo steklo, ki je stalo med ljudstvom in »očeti naroda«, dokončno odstranjeno. Toda včasih je prosojni zid že v naslednjem trenutku zamenjan z neprebojno različico, zasluge za to pa je, seveda, treba iskati na obeh straneh …
Vrednote?
Miro Cerar je avtor številnih strokovnih pravnih del, ki jim je pozneje začel dodajati poljudnejše monografije, kamor sodita tudi Pamet v krizi (2010) in Slovenci na popravnem izpitu: od slepega (za)upanja do aktivnega državljanstva (2013). Če se je ekonomist Janez Drnovšek šele ob koncu kariere lotil pisanja duhovnih besedil, je pravnik Cerar svoje vrednote spravil na papir, tik preden se je začel potegovati za mesto predsednika vlade. Knjiga ponuja izbor presenetljivo preprostih miselnih utrinkov, ki zaradi preprostosti še niso slabi ali površni. V oči pa bode, da so sila splošni, da se v celoti izognejo terenskim problemom, s katerimi se morajo ubadati vlade, in da so bolj poljudno-psihološke kot pa stvarno-problemske ali ideološke narave. Obeta se torej politika vrednot in spoštovanja pravne države, kar več kot potrebujemo, hkrati pa s »preseganjem levega in desnega« vznika bojazen, da bo taista politika vsebinsko nedorečena, tehnično nedomiselna in – ponovno – nestrateška.
Morda najbolj dosleden uvid, ki ga Cerar poda v tri leta nastajajočih tekstih, katerim se poznajo odtisi družbenopolitičnega dogajanja, je, da smo postali razpuščena, nedozorela, neodgovorna in narcisoidna družba brez sramu, krivde in strahu, in da si moramo prek vladavine prava vse troje spet pridobiti. Vsekakor mu gre verjeti, ko v poglavju Iz krize po demokratični in pravni poti trdi, da ne namerava igrati vloge razsvetljenega diktatorja, »ki naj nas za vsako ceno reši iz krize, tudi npr. na račun žrtvovanja človekovih pravic«, vendar v eseju Kekec spet verjame, da je ta literarno-filmski junak substanca Slovencev, ki jo moramo ozavestiti. Ob tem ga ne moti, da govorimo o falotu, ki je (sicer s plemenitim poslanstvom – cilj posvečuje sredstva?) okradel samotarsko zeliščarko in pretental gozdnega moža, v zvezi s katerim je pesnik Robert Bly v znamenitem delu Divji moški (Iron John, 1990) pokazal, da mu mora mladi fant v trenutkih zrelostne iniciacije zaupati bolj kakor očetu in materi skupaj; manj vidno Kekčevo sporočilo je namreč tudi to, da je človek, izločen iz družbe, poosebljenje zla …
Od besed k dejanjem
Umirjenost, preudarnost in vrednotna artikuliranost, ki jih volivke in volivci tako dobro sprejemajo, so osebnostne lastnosti, ki jih politiki-pisci črpajo neposredno iz refleksije ob pisanju. Če te lastnosti uspešno prenesejo pred kamere in mikrofone, je njihova zmaga lahko dolgoročna. Bo tako zdaj Miro Cerar »razložil otrokom demokracijo«, če parafraziram naslov njegove mladinske knjige iz leta 2009, Janša pa ponovno vzniknil kot feniks iz pepela? Ali se bomo prek ekologije začeli vračati k socializmu?
******************
DUŠAN PLUT: Ekosocializem ali barbarstvo
Demokratični ekološki socializem in trajnostni razvoj
Društvo TRS, Ljubljana 2014, 296 str., 15 €
****
JANEZ JANŠA: Druga republika
Slovenija vrednot: izbrani govori
Nova obzorja, Ljubljana 2014, 884 str., 45 €
****
MIRO CERAR: Slovenci na popravnem izpitu
Od slepega (za)upanja do aktivnega državljanstva
Tempo Trade, Škofja Loka 2013, 232 str., 27 €
******************
Pogledi, let. 5, št. 13-14, 9. julij 2014