V labirintih smrti
Moderna protirazsvetljenska država je enako kot njena montesquieujevska nasprotnica poznala trodelno segmentiranost, vendar ta ni bila podobna iz duha zakonov rastočim tempeljskim stebrom, marveč različnim nivojem čvrstih zidakov, ki jih je ustvarila (samo)zavest oziroma (samo)volja. Čisto spodaj je množice obvladujoča državna oblast, nad njo se umešča vanjo pronicajoča partijska plast, na vrhu pa je prostor za tajno policijo. Slednja z vseobsežno represijo vodjem režima v vsakem hipu omogoča učinkovito ukrepanje.
Lenin se v misli, da je Italija godna za uveljavitev države protirazsvetljenskega tipa, ni motil. Napačno je predvidel le njenega revolucionarnega protagonista. Novotarije namreč ni vpeljal comandante – d'Annunzio, temveč duce – Mussolini. Prav slednji je strukturni model ruskega marksističnega voditelja v obdobju 1922–1926 »homologiziral« v sredozemskem okolju. Protirazsvetljenska država odtlej ni bila več samo reakcionarna despotija ali aristokratska oligarhija s kompasom, naravnanim v preteklost, marveč tudi v vseh prevratnih smereh uporabna novotvorba. Ni obveljala za endemsko obliko oblasti, ki bi bila vezana na kulturno podnebje s pečatom carskega policijskega etatizma.
Po razkroju fašističnega režima sredi 2. svetovne vojne, ki je vodil do prekinitve sovražnosti med Kraljevino Italijo in »velikim zavezništvom« – izpolnjevalci volje njegovega osrednjega arhitekta F. D. Roosevelta so ji vtisnili značaj kapitulacije (ameriški predsednik je namreč v Casablanci 24. januarja 1943 terjal brezpogojno vdajo sil osi) –, je Hitlerjev rajh Mussoliniju dal ponudbo, ki je slednji ni mogel odkloniti. Strmoglavljeni duce je v senci nacističnih bajonetov, ki jih je leta 1934 z le nekaj bombastičnimi frazami pregnal z avstrijskih meja, skušal oblikovati novo republiko. Ker bi mu ne bilo več treba sklepati kompromisov s tradicionalnimi strukturami in strankami (kot 1922–1926), bi se njegove vizije lahko uveljavile takoj. Italijanska socialna republika (RSI) zato ni skrivala svoje revolucionarnosti in je naskočila zasebno lastnino »plutokratskega« izvora (tista, ki izhaja iz dela, bi bila razglašena za »sveto«). Program podružbljanja je izražal bistvo fašizma, ki po Mussolinijevem prepričanju ni koreninil le v bojevniški izkušnji 1. svetovne vojne, temveč tudi v sindikalizmu. Zato ni čudno, da se je duceju pri gradnji novega režima pridružil tudi eden od očetov Komunistične partije Italije Nicola Bombacci, ki se je do leta 1930 naveličal uslužbljenosti pri Leninovih sovjetskih učencih.
RSI naj bi bila primarno socialna država. Brce, usmerjene v zadnjico italijanske buržoazije, bi morale biti hujše od tistih, ki jih je predstavljala prepoved spoštljivega ogovarjanja z lei pred 2. svetovno vojno (mnogi antifašisti so se tedaj začeli tikati, saj niso hoteli uporabljati vsiljenega naslavljanja z voi). Osnutek ustave RSI, ki bi morala artikulirati »vse žive sile nacije«, je že jeseni 1943 pripravil Carlo Alberto Biggini; Mussolini je nanj podal pripombe, toda sam konstitucionalni akt ni bil potem nikoli razglašen. Kljub temu je program podružbljanja stekel. A RSI je vseeno ostala velika kulisa: številni nezaslišani zločini, ki so jih zagrešile njene oborožene formacije in nacistični okupatorji, so povsem zasenčili poskuse preurejanja razmerij med kapitalom in delom. Pravico do slednjega bi morala država, ki bi ohranila za ekstremizme 20. stoletja značilno protirazsvetljensko vsemogočnost, po Bigginijevi sodbi preprosto zajamčiti vsem svojim prebivalcem. (Današnja italijanska ustava jim jo zgolj priznava.)
Knjiga francoskega zgodovinarja Pierra Milze o Mussolinijevih poslednjih dneh je kronika razpada RSI. Lahko se bere kot dopolnilo k tretjemu delu študije sira Williama Deakina o surovem prijateljstvu med Hitlerjem in fašističnim diktatorjem, ki je v slovenščini dostopna že od 1978 (celota v komunistični Jugoslaviji ni mogla biti natisnjena, saj je tematizirala poskuse dogovorov med nacionalsocialističnimi in Titovimi odposlanci). V roke jo moremo vzeti tudi kot nadomestilo za zdaj že preseženo, a nekdaj zelo brano knjigo Franca Bandinija o zadnjih 95 urah Benita Mussolinija. Morda jo celo lahko razumemo kot nekak postscriptum k nedokončani osemzvezkovni biografiji fašističnega voditelja izpod peresa Renza De Feliceja (ki je za nekatere politizirajoče zgodovinarje postal nesprejemljiv revizionist, ko je zaradi sovjetskega vdora na Madžarsko zapustil vrste italijanskih komunistov).
V primerjavi s študijo La pista inglese Luciana Garibaldija, ki se je že leta 2002 posvetila enaki tematiki, je Milzevo delo historiografsko ambicioznejše in širše, toda po drugi strani tudi manj vznemirljivo. Medtem ko italijanski avtor poudarja predvsem pomen britanskih »prstnih odtisov« pri Mussolinijevi usmrtitvi – zagotovo je potekala precej drugače, kot so jo dolgo časa predstavljali vanjo vpleteni komunisti –, je po mnenju uglednega francoskega zgodovinarja v tej smeri mogoče iskati le eno od številnih niti, ki so se ob koncu aprila 1945 na območju Comskega jezera spletle v skrivnosten dogodkovni vozel. Garibaldi sugestivno zagovarja tezo, da je italijanska Partija tedaj tesno sodelovala s Churchillovimi agenti. Slednji so se menda zanimali za tajno korespondenco med Mussolinijem in britanskim prvim ministrom iz leta 1940 in 1944/1945. V začetku 2. svetovne vojne naj bi si Churchill prizadeval, da Italija ostane nevtralna (oziroma da se Nemčiji pridruži kolikor mogoče simbolično, saj bi potem pri mirovnih pogajanjih lahko vplivala na Hitlerja v smislu upoštevanja interesov uradnega Londona), ob njenem koncu pa naj bi se trudil za to, da bi Angleži ob kapitulaciji RSI kljub nasprotovanju Američanov čim hitreje prodrli proti Dunaju, Pragi in Budimpešti ter pred Rusi zasedli čim večji del Srednje Evrope. Milza takšnega scenarija ne vidi – kakor Garibaldi – v kontekstu nekakšne praevrokomunistične odločitve Palmira Togliattija, ampak kot posledico neenotnosti italijanskih partijcev.
Praktično vsi relevantni raziskovalci Mussolinijevega življenja in dela poudarjajo, da so imele v dogajanjih ob koncu aprila 1945 pomembno vlogo dragocenosti, ki so jih s seboj tovorili fašistični veljaki. Pri tem ni jasno, ali je šlo za državno premoženje ali za roparski plen, ukraden Judom in drugim žrtvam fašizma. Zadeva je še toliko bolj vnetljiva zato, ker je bil »polkovnik Valerio«, ki je iz Milana v kritičnem času pripotoval na kraj ducejeve usmrtitve, najverjetneje drugi človek italijanske Partije Luigi Longo, ne pa pod tem vzdevkom prej in pozneje nastopajoči Walter Audisio. V zadnjih urah 2. svetovne vojne izvršeni umor partizanskega komandanta Luigija Canalija, ki je imel na področju Mussolinijeve eksekucije, do katere je prišlo že zjutraj 28. aprila 1945 (čeprav so jo komunisti v svojih poročilih postavljali v zgodnje popoldne tega dne), veliko vlogo, vnaša v pretres dogajanj ob Comskem jezeru še dodatna vprašanja. Eliminacija Mussolinija in njegovih sodelavcev ter njihovih spremljevalcev, ki je onemogočila italijanski Nürnberg, pa tudi krvavi obračuni med samimi odporniki so bili svarilo vsem. Zaradi moči in neusmiljenosti nekaterih komunističnih prvakov na Apeninskem polotoku so se očividci pozneje težko odločali za pričevanja. Odporniki drugačnih nazorov kljub tehtnosti svojih opozoril velikokrat niso bili slišani: značilno se socialist Sandro Pertini, ki je pozneje postal predsednik Italijanske republike, ni strinjal z usmrtitvijo Clare Petacci. Izpostavljenje njenega trupla ter posmrtnih ostankov Benita Mussolinija in njegovih sodelavcev na milanskem Piazzale Loreto je dojemal kot eksces. Maščevanje pač ni koncept razvite civilizacije.
Milza se v svoji raziskavi – podobno kot Garibaldi – ne posveča tematizaciji vznemirljivih stikov med strukturami italijanske kraljevske vlade in posameznimi faktorji RSI, čeprav so ti po zaslugi admirala Raffaela de Courtena in »črnega princa« Junia Valeria Borgheseja zagotovo obstajali. Prav tako se ne dotika pomembnih razlik med ameriškimi in britanskimi ljudmi na terenu. Roosevelt namreč do Mussolinija ni čutil kakšnih simpatij – kakor svoj čas Churchill. Slednji naj bi, kakor ve povedati anekdotični spomin, še po letu 1945 poudarjal, da je fašistični voditelj največji državnik polpretekle dobe, saj je dal ustreliti lastnega zeta (medtem ko sam na tak drastičen način ni mogel »razvezati« zakona svoje hčerke Sare z Victorjem Oliverjem von Samekom)!
Milzeva študija prihaja na knjižne police ob pravem času. Protihistorično nacentriranim oblastnežem, nastopajočim z oznanilom, da so stvari v zvezi z 2. svetovno vojno jasne, dokazuje, da je njihova modrost plitka kot reka, ki jo prebredeš, ne da si zmočiš gležnje. To bo slej ko prej postalo jasno tudi v deželi, kjer se javna sredstva za raziskovanje zgodovine ne dodeljujejo v skladu z zakonom, ampak po prosti presoji stvariteljev »znanstvenih družin« ter podobnih endemskih fenomenov. Spoznanj Johna Lukacsa, Iana Kershawa, Maxa Hastingsa, Martina Gilberta, Davida M. Glantza in tistih preučevalcev 2. svetovne vojne, ki jo tematizirajo na njim primerljivi ravni, se ne bo mogoče večno izogibati. Sedanji časi, ko se seje repa in se potem svetohlinsko čudi, da ne vzklije pšenica, bodo minili.
Pogledi, št. 21, 14. november 2012