Pisati zgodovinski roman, pisati zgodovino
Naslovnica in kratek opis dela, bržkone pa tudi njegov obseg in oznaka »zgodovinski roman«, prebudijo tipična pričakovanja, podobna tistim ob pripravljanju na ogled kakšnega poljudnoznanstvenega dokumentarca. Vendar pa Binet že po prvih straneh ponudi nekaj drugačnega; takoj namreč vzpostavi problematiko pisanja o zgodovini, ko pripoved postavi v Prago leta 1942, a v isti sapi ne pozabi nase, avtorja, tako rekoč kuratorja zgodovine (ki se bo izvršila v romanu), ki Prago, po lastnih besedah, dobro pozna. Prav tako se izogne težavi, ki jo z besedami Kundere skoraj programsko navede v romanu. Znani češki pisatelj namreč priznava, da ga je vselej sram poimenovanja svojih romanesknih likov.
Zdi se, da sta obe opažanji odločilni za to, da je Binetovo besedilo tako, kakršno je. Avtor (pripovedovalec) je odgovoren do zgodovinskih dejstev in tako ob banalnost samovoljnega poimenovanja likov, ki so zares živeli. Hkrati pa ostaja tudi ustvarjalec, torej tisti, ki bo sam odgovoren za to, koliko informacij o Heydrichovem življenju bo posredoval bralcem. Prav tako bo odgovoren za vse, kar je za zgodbo nujno navesti, četudi informacije niso dostopne (kako se je denimo Heydrich pogovarjal po telefonu?). Vse znanje tega sveta je naposled treba podkrepiti z nekaj ustvarjalne improvizacije oziroma obratno.
Dolga zgodovina zgodovinskih romanov
In tako je Binet vse pomisleke zastran žanra ter odnosa med zgodovino in literaturo preprosto vpisoval v tekst, ki je nastajal pred njim in s tem obenem problematiziral žanr zgodovinskega romana. Pripovedovalec tako nenehno komentira zgodbo, ki jo pripoveduje; virov in literature ne navaja pod črto, saj jih lahko vplete v zgodbo, kjer se znajdejo skupaj s pomisleki o prikazih Heydricha izpod peres drugih ustvarjalcev. Seveda na tej točki ne umanjka niti komentar Flaubertovega romana Salammbô, ki je v Franciji globoko zaznamoval pisanje o zgodovini.
Prav iz teh razlogov se lahko v besedilo nezaznamovano prikradejo tudi elementi, ki v strokovnem pisanju, pa tudi v kakšnem bolj rigidnem zgodovinskem romanu, ne bi imeli svojega prostora. Ne zmoti ponorčevanje iz Hitlerjeve (včasih res komične) paranoje ali naslavljanje Göringa z debeluhom oz. Himmlerja s kakšnim glodavcem, prav tako ne more biti moteča jasna pripovedovalčeva privrženost osvobodilnim gibanjem.
Tu se skriva tisto, kar povzdigne HHhH nad oznako zgodovinopisja in ga uspešno zasidra v leposlovje. Če večina piscev zgodovinskih romanov to dosega z nekakšnim herodotskim zamahom, pojmovanjem zgodovinopisja predvsem kot pripovedovanja neke zgodbe (velikokrat za ceno dejstev), pa Binet v ospredje potisne vprašanje literarnega diskurza.
HHhH kot zgodovinopisno čtivo
Vendar pa bi bili krivični, če bi o romanu pisali predvsem kot o metafikcijskem besedilu. Dolžina knjige je pravšnja, da avtorju omogoči tako pripoved o tem, kako se je Reinhard Heydrich (znan tudi kot praški klavec) povzpel v vrhove NSDAP, kot tudi ubeseditev načrtovanja in izvedbe atentata nanj, ki sta ga izvršila Slovak Jozef Gabčík in Čeh Jan Kubiš. Njuni narodnosti je nujno navesti, saj simbolizirata občutek enotnosti, ki je vladal med različnimi narodi (ne glede na združeno Češkoslovaško) v boju proti tretjemu rajhu.
V zgodbo prav tako zaidejo mali ljudje, vendar ne za vsako ceno. Avtor nenehno prikazuje kompleksnost tematika, ki jo poskuša ubesediti. Vsak še tako neviden posameznik, ki ga je (oz. ga še bo) zgodovinopisje izbrisalo iz svojih katalogov, je bil majhen delček v mozaiku velikega dejanja. Vsak od njih je v romanu našel svoj prostor prav in zgolj zato, ker je tako ali drugače nosil odgovornost za razvoj dogodkov.
Tako se srečamo s fino izpeljano dvojico zgodovinskega dogajanja, ki ponuja tako vpogled v politiko nekega časa kot tudi v popolnoma oseben vidik nastopajočih v vojnem času. Zdi se, da se tu ločujeta tudi pripovedni poti Binetovega pisanja. Če je ob osebnem vprašanju, ko v središče zgodbe stopi konkretna oseba, brez dlake na jeziku (Kubiša in Gabčíka na trenutke pretirano vzneseno naslavlja z velikima herojema, medtem ko za naciste in njihove simpatizerje najdeva predvsem nadvse duhovite žaljivke), pa je ob političnem vidiku bolj zadržan.
Čutiti je namreč fascinacijo nad Heydrichom kot likom, kot zgodovinsko osebnostjo, ki je, če pustimo etično vprašanje ob strani, vendarle imela bleščečo kariero in bila polna neverjetnih idej. Na tej točki velja izpostaviti razsežnost romana, ki nenehno tiči v ozadju – pripovedovalčev odnos z njegovim dekletom Natacho. Prav ta mu na neki točki zabrusi, da se ji zdi, da postaja podoben Heydrichu.
A četudi je pripovedovalčevo politično prepričanje jasno, se ta srečuje z občutkom, ki prevzame ljubitelja zgodovine: navdušuje ga nevarna, sporna in pomembna zgodovinska osebnost, kar pa se ob pisanju hkrati izkaže tudi za nujnost. Prav to je občutek, ki mu omogoča poglobljeno in obširno študijo neke zgodovinske dobe. Iz tega se rodi besedilo, ki je primerno informativno čtivo tako za tiste, ki so o praškem klavcu dobro poučeni, kot za tiste, ki se z njim srečajo prvič.
Potrebujemo nove oznake?
Binetovemu besedilu bi tako lahko nadeli preštevilne oznake. Težko bi mu odrekli zgodovinopisni doprinos in metafikcijskost pisave. Nekatera poglavja bi lahko uvrstili celo v komentarje aktualnega dogajanja, ko se dotakne smrti ali nove knjige kakšnega zgodovinopisca. Ne uide mu niti intimna zgodba z Natacho, pogovori s prijatelji, pa tudi tistimi, ki so tako ali drugače povezani z zgodbo, ki jo zapisuje.
Tekst je prav tako težko zaobjeti na slogovni ravni. Prva poglavja so zapisana skrajno duhovito in živahno, saj ponujajo tako slikovite opise nacističnih veljakov kot tudi popise težav, s katerimi se je ob pisanju soočal avtor. Zato pa v jedru besedila pripovedovalec posveti več strani faktografskim podatkom in se ob tem poprejšnji slikovitosti nekoliko (morebiti celo preveč) izogiba. Tako je zaznati intenco, da bi bilo neko zgodovinsko dogajanje predstavljeno karseda dosledno, da bi zares orisalo dogajanje v nekem obdobju, hkrati pa tudi željo, da se avtor ne bi odrekel svojim pogledom, ki naj prežemajo leposlovno besedilo.
Ob tem nimamo opravka niti s kakšnim mockumentarcem niti z duhamornim zgodovinskim romanom. Še najlažje bi bilo reči, da smo priče izbranemu gradivu, ki odslikava avtorjevo raziskovanje neke tematike. Tako so drobci besedila nujno odvisni od avtorjevega razpoloženja ter mnenja o nekem dogajanju in v njem prisotnih osebah, medtem ko je dejstvo, da gre – navsezadnje – za roman, naposled potisnjeno nekoliko v ozadje.
Vloga pisatelja
Kaj je tisto, kar bo avtor za potrebe zgodbe zamolčal, čeprav o Heydrichu ve vse, kar je mogoče vedeti? In kaj je tisto, kar si bo primoran izmisliti? Prav tu trčimo ob vprašanje vloge posameznika kot kuratorja zgodovine in spomina. Tolikokrat slišana krilatica, da nam lahko ubeseditev nekega zgodovinskega dogajanja prikaže resničnost o današnjem času, v primeru Binetovega besedila ne zadostuje.
Gotovo lahko v luči današnje dobe govorimo o iskanju grešnega kozla, ki so ga za časa druge svetovne vojne predstavljali Judje, in znana nam je s tem povezana nestrpnost. Tudi odgovornost do zgodovine ter nujnost upora sta temi, v katerih iščemo nekaj, s čimer se ponovno srečujemo. A vse to so le zgodovinopisna dejstva, ki jim vzporednice lahko iščemo v današnjem času tako ali drugače, avtor je bil odgovoren zgolj za to, da je za svojo obravnavo izbral prav ta.
Tu pa tiči tudi največja nevarnost literature, ki se ukvarja z zgodovinskimi temami; nevarnost, da s tovrstnimi poskusi, četudi nehote, le kopičimo vedno nova spominjanja in začnemo sami kreirati preteklost. Tako HHhH pokaže možnost, da prav zavedanje o tej nevarnosti postavimo v jedro svojega pisanja, hkrati pa z vsaj malo (ironične) distance pred vsem drugim prebudimo v sebi tistega fanatika, ki ga lahko spoznamo v pripovedovalcu Binetovega besedila. To je oseba, ki iz čiste želje po vedenju ne izpusti nobene knjige, filma ali dokumentarca o drugi svetovni vojni, saj ga ta tematika preprosto navdušuje, četudi ne more govoriti o neposredni osebni vpletenosti v tisti čas.
Pogledi, let. 6, št. 12, 24. junij 2015