Knjiga - Stvarno

Slovenski zgodovinski atlas. France M. Dolinar, Aleš Gabrič, Boris Golec, Miha Kosi, Tomaž Nabergoj, Mateja Rihtaršič. Nova revija, Ljubljana 2011, 253 str., 109 €

Da so le redke znanstvene publikacije deležne tolikšne pozornosti javnosti kot zgodovinske knjige, je bilo v zadnjem času potrjeno vsaj dvakrat. Prvič je Velika dvorana SAZU v Ljubljani pokala po šivih, ko je svojo zadnjo monografijo o Titu predstavljal zgodovinar Jože Pirjevec, nekaj mesecev pozneje pa gneča ni bila nič manjša ob predstavitvi dolgo pričakovanega Slovenskega zgodovinskega atlasa, ki je avgusta izšel pri založbi Nova revija. Prav tako so odzivi na obe knjigi potrdili, da si bralci (in še pogosteje nebralci) raje kot čas za natančno branje jemljejo pravico za pravičniško razsojanje o zgodovinskih osebnostih in njihovem času.

Izčrpnost in kakovost razčlenitve zgodovine
Atlas na 253 straneh, 234 kartah ter 49 skicah in tlorisih obravnava zgodovino slovenskega ozemlja od prazgodovine do samostojnosti. Zgodovina je razdeljena na osem tematskih skupin: prazgodovino, rimsko dobo, zgodnji srednji vek (6. do 10. stol.), visoki in pozni srednji vek (10. do 15. stol.), novi vek do marčne revolucije leta 1848, novi vek do prve svetovne vojne, jugoslovansko obdobje in samostojno Slovenijo. Takšna razčlenitev ni za pogled na zgodovino slovenskega ozemlja nič nenavadnega in je stalnica v večini tovrstnih preglednih del. Dolžino poglavij narekujejo dolžina zgodovinskega obdobja, njegova pestrost ter dostopnosti virov, ne pa domnevne (subjektivne) ocene o tem, katero obdobje je za slovenstvo najpomembnejše. Na začetku vsakega poglavja je nekajstranski opis obdobja, ki mu sledijo različne karte s pojasnili in natančnejšimi razlagami posameznih zgodovinskih razmer in dogodkov. Atlas je smiselno razčlenjen v zaključena (kolikor je to pri večnem zgodovinskem prehajanju sploh mogoče) obdobja. Prostorskemu prikazu se pridružujejo upravne, politične, gospodarske, socialne in kulturne razmere, ki jih spremlja tudi zgodovina Cerkve od zgodnjekrščanskih Cerkva v 5. in 6. stoletju do cerkvenoupravne ureditve po letu 2006. Gre za pomemben prispevek k pregledu cerkveno-zgodovinskega dogajanja širšega slovenskega ozemlja, ki z zemljevidi dobro dopolnjuje sicer besedilno izčrpno delo Zgodovina Cerkve na Slovenskem (Mohorjeva družba Celje, 1991). Kljub pomembni navzočnosti Cerkve na slovenskem ozemlju, pa se morda nekatera podpoglavja zdijo že preveč natančna za pregledno delo, kot je atlas (denimo romanja pred jožefinskimi reformami ali romanja Slovencev v Evropi v srednjem veku).

Preglednost in razumljivost
Četudi je razvidno, da so se avtorji in uredniki Slovenskega zgodovinskega atlasa trudili narediti knjigo razumljivo množicam, jim je to nekajkrat spodletelo. Nekatera mesta v atlasu so »nikogaršnja ozemlja«, saj so predstavljena prezahtevno, da bi se po njih lahko orientirali laiki, ter preveč splošno, da bi zadovoljili tiste, ki se z zgodovino ukvarjajo podrobneje.
K zmedi nemalokrat pripomore nepojasnjeno šrafiranje, ki si ga mora bralec tolmačiti sam glede na bolj ali manj posrečena besedila oziroma lastno zgodovinsko predznanje. Zgodovinski pregled bi bistveno olajšala časovni trak ali časovna preglednica ob koncu vsakega poglavja (morda tudi obsežnejša na koncu atlasa). Orientacijske točke in izpostavljeni časovni mejniki so za delo, kot je zgodovinski atlas, ključnega pomena, saj omogočajo sintezo podatkov in hitrejše iskanje informacij.
A v večji meri je Slovenski zgodovinski atlas pregleden in razumljiv. Vsako poglavje posebej skuša zadeti točko, v kateri se stika dovolj natančnosti za poznavalce zgodovine in dovolj splošnosti za tiste, ki jim je zgodovina le v veselje.

Ozkost »ključne nacionalne izdaje«
Kljub velikemu časovnemu zamahu pa postane atlas na nekaterih točkah ozek. Zmoti, denimo, le površen ozir na umetnostno zgodovino, pri kateri uredniška politika ni dosledna – situlska umetnost je opisana izčrpno, sledita ji solidni romanika in gotika ter že nekoliko šibkejša renesansa in barok. Pri slednjih je morda nekoliko sporna tudi prva poved, ki pravi, da sta med 16. in 18. stoletjem »od umetnostnih slogov slovensko okolje najbolj zaznamovala renesansa in barok«. Močna navzočnost baroka je seveda nesporna, a vprašljivo je, ali mu lahko kot enakovredni slog ob bok postavimo renesanso, ki je slovenski prostor komaj oplazila, bistveno pa ga po vsej verjetnosti ni zaznamovala. O umetnostnih slogih, ki so bili na Slovenskem navzoči od 18. stoletja dalje, v atlasu ni govora – bi pa bilo (z uredniškega stališča) smiselno upoštevati vse ali pa nobenega.
Poleg tega je za atlas, ki je izšel leta 2011, nenavadna odločitev za popolno ignoriranje slikovnega gradiva, saj je v večini tujih zgodovinskih atlasov, ki niso namenjeni le stroki, slikovno gradivo obvezno, sploh ko je govor o velikih osebnostih ali kulturnozgodovinskih spomenikih. V Slovenskem zgodovinskem atlasu pa ni ene same slike kulturnega spomenika, cerkve ali osebe, so pa namesto tega k poglavjem (največkrat o Cerkvi) dodani različni tlorisi. Po kakšnem ključu se zdijo tlorisi za zgodovinski atlas primernejši od fotografij samih zgradb in zakaj v tovrstnem pregledu sploh so, ni jasno.
Ne glede na stopnjo strokovnosti in kartografsko osnovo dela, ki mu založba pravi »naša ključna nacionalna izdaja in eden izmed slovenskih državotvornih temeljev«, bi moral biti atlas, sploh glede na ceno (109 evrov), zastavljen širše ter vključevati vsaj nekaj fotografij, reprodukcij, portretov in časovnih trakov. Pomanjkanje slikovnega gradiva je veliko bolj moteče od ploskosti zemljevidov, ki, čeprav niso tridimenzionalni, gledalcu omogočajo celosten in jasen pregled ter dobro orientacijo.  
Morda je odveč omenjati, da bi moral Slovenski zgodovinski atlas hkrati s tiskano iziti tudi v elektronski obliki. Sploh internetni generaciji šolarjev in študentov bi bila elektronska različica veliko bližja, prav pa bi prišla tudi zgodovinarjem, ki bi želeli hitro priti do ustreznega podatka. Elektronska izdaja bi bila lahko celo bolj izčrpna, saj večje število slik izvoda ne bi podražilo, kot se to zgodi pri tisku.
V dobi interaktivnosti in interdisciplinarnosti bi moral biti atlas, ki se želi uveljaviti kot temeljni, v koraku s časom, ne pa da je videti, kakor bi nastal pred dvajsetimi leti.

Sestavljanje zgodbe in iskanje odgovorov
Kljub pomanjkljivostim (pri tako velikem in redkem delu skoraj ne gre brez) pa o strokovnosti Slovenskega zgodovinskega atlasa ni dvoma. Res pa je, da bo ponujene zgodovinske izseke vsak bralec sestavil v drugačno celoto. Pri tem bodo nekatere zgodbe dobile ostre podobe in osvetlile sedanjost (ob volitvah v dunajski parlament so liberalci na Slovenskem dobili večino le v Ljubljani, Gorici, Trstu in tržaškem zaledju – se je do danes kaj spremenilo?), spet druge pa bodo zamegljene bolj kot kdajkoli prej (kaj določa čistost in dokončnost slovenskih narodnih meja?).
Atlas, ki se trudi enakovredno osvetljevati vsa zgodovinska obdobja, hkrati pa na kartah jasno predstaviti več kot dvatisočletno spreminjanje podobe slovenskega ozemlja, je nujno ocenjevati v celoti, ne pa se osredotočati na posamezne dele, ki se v lastnih zgodovinskih predstavah zdijo najpomembnejši. In kot celota (kljub pomanjkljivostim) uspešno lovi ravnotežje med splošnostjo in podrobnostjo, preglednostjo in natančnostjo ter sliko in besedo.

Pogledi, št. 20, 12. oktober 2011